Piše: Vinko Ošlak
(Vsaka morebitna podobnost z razmerami v Sloveniji je zgolj naključna…)
Kakšno vprašanje?! Kaj ne razglašamo kar v več jezikih domnevno ljudsko modrost: »Kolikor jezikov znaš, toliko ljudi veljaš…«? In vendar prav ta »ljudska modrost«, ki je v resnici ljudska norost, tako jasno kaže, koliko je evropski človek, nič manj slovenski, v resnici krščanski, če človekovo veljavo v tako ostrem kontrastu s tem, kako človeka opredeljuje Božja beseda, meri po tem, koliko jezikov zna!
Publicist Hélio Schwartsman v Braziliji je v juliju 2023 objavil zanimivo obravnavo tega vprašanja v časopisu Solha de S. Paulo pod naslovom: »Se je vredno truditi z učenjem jezikov?«[1] Publicist Schwartsman sicer ne navaja najbolj preprostega sredstva, ki bi učenje jezikov poleg svoje materinščine spremenil v vsake prisile svobodno osebno zadovoljstvo, znanstveni interes ali konjiček, namreč nevtralnega mednarodnega jezika esperanta, ki bi slehernega zemljana spremenil v komunikacijsko povsem odprto osebo po vsem svetu, ne da bi se zato moral odreči svoji materinščini, ali pa, kakor je to sedaj, da bi se moral podvreči jezikovni prevladi katere od največjih nacij, kar pomeni tudi njeni ideologiji in vsem drugim njenim vplivom. A njegova opažanja in ugotovitve so povsem v skladu z realno podobo sveta skozi komunikacijska očala.
Tako avtor tega članka našteje nekaj argumentov o smiselnosti še nadaljnjega siljenja ljudi k učenju tujih jezikov, kakor:
- Morda bo »umetna inteligenca« povzročila izgubo interesa za učenje tujih jezikov, kar pa bi pomenilo izgubo lepega izraza človečnosti.
- Vendar pa se večina ljudi ne zanima preveč za globlje kulturne dosežke, ampak zvečine le za banalno komunikacijo, kakor recimo, kako naročiti obrok v restavraciji.
- Kadar gre za vsakdanje banalne reči, se ni treba učiti posebnosti tujih jezikov, in v takih okoliščinah so nove tehnične rešitve dokaj koristne in oportune.
- Le kadar gre za posebno strokovno in intelektualno delo, je učenje kakega tujega jezika nujno, za literarno prevajanje, za zgodovinska in filozofska dela.
- Ta pojav pa ni nič novega: v preteklosti je bilo učenje latinskega jezika potrebno za dostop do višje izobrazbe in za vstop v svet izobraženih ne le v kulturi, ampak tudi v znanosti.
- Danes zavzema podoben položaj angleščina, raziskovalec Aristotelove filozofije pa se gotovo tudi danes mora učiti grščine.
Menim pa, da ostajajo ti »argumenti«, tudi kjer so omenjene globlje zahteve, še vedno na površini osnovnega vprašanja: Ali se ima smisel učiti tujih jezikov? Eno tu neomenjenih vprašanj je: Je res vseeno, ali se tujega jezika moramo učiti – ali pa se ga iz lastne pobude hočemo učiti?
Odgovor na to vprašanje ni tako težek. Nekaj podobnega čaka vsakega mladega človeka, ko stopa v življenje: Je res vseeno, ali se, če fant, s tem ali onim dekletom mora poročiti (ker tako hočejo in silijo starši, rodovno izročilo ali celo interes podjetništva, klana, religije ali celo države), ali pa, če se s tem ali onim dekletom po svobodni izbiri sam hoče poročiti – in prav tako v obrnjeni smeri? In tu je odgovor dovolj zgovoren. Poroka iz prisile ali vsaj siljenja ima za mlad zakonski par povsem drugačen pomen in učinek, kakor pa poroka iz ljubezni in svobodne odločitve.
Enako velja še za veliko drugih reči, kakor za izbiro nadaljnjega šolanja in izobraževanja, za izbiro poklica, kraja in drugih okoliščin bivanja, ideološke in politične pripadnosti, svetovnega nazora – predvsem in najgloblje pa v stvareh vere, saj gre tu za najgloblje osebno razmerje med človekom in bogom, kakor koli ga že kdo pojmuje in vanj veruje. Skozi vse druge prisile, bodisi najožje družinske, ali tudi največje, oblastne, je človeku mogoče priti tudi z nepoškodovano identiteto, če je v njegovi veri dana svoboda. Paradoks in nesreča stvari pa je v tem, da človek v nobeni drugi zadevi ni izpostavljen takemu siljenju, takim pritiskom, grožnjam in nazadnje trpinčenju in ubijanju, kakor prav v zadevah svoje vere, in to v našem času, v 21. stoletju še dosti huje, kakor v vseh prejšnjih »mračnih« časih, kakor nepoznavalci zgodovine ponavljajo šolski nesmisel v opisovanju srednjega veka, prepisan iz volterjanskega pisanja v času pred francosko revolucijo 1789, ki se je sklicevalo le na lastne svetovnonazorske predstave, sovražne predvsem rimski cerkvi, ne pa na zgodovinska dejstva sama. Za razumnega in dejstvom odprtega človeka pa je dovolj že pogled na to, kar in kako so v tem »mračnem« veku sezidali, napisali, naslikali, da spregleda, kje je v resnici doma mrak in kje svetloba… Prav prisila v veri, kjer imamo s tem opraviti, pa je dovolj močen opozorilni znak, da gre tu za človeško narejeno religijo, ne pa za razodetega živega Boga, v katerega verujemo kristjani. Kadar vidimo v kaki organizaciji, ki se sama sicer predstavlja kot »cerkev«, da za svoje širjenje, poučevanje in urejanje stvari uporablja siljenje, prisilo ali celo mučenje in pobijanje, tedaj je nesmiselno tu iskati še svetopisemske ali teološke razloge za svojo odločitev, tu je preprosto treba bežati! Ne diskutirati in dokazovati, ampak bežati, kakor opominja apostol Pavel: »Zato, ljubi, bežite od malikovanja« (1 Kor 10,14). Ustanova, ki uporablja silo, nasilje, mučenje in ubijanje, ni cerkev v smislu tega, kar je v resnici ustanovil Jezus, ampak je to religiozna hiša malikovanja, maskirana v besede, vzete iz iztrganih in v interesu Bogu sovražnega duha interpretiranih svetopisemskih besedil. Vse take lažne cerkve pa izdaja tudi njihov jezik. Še stoletja po tem, ko so delale taka grozodejstva, to, kar je v veri strašen greh, v pravu pa zločin najtežje vrste, imenujejo »napaka«, kar sicer poznamo tudi iz apologije sprenevedanja pri nadaljevalcih komunističnih tiranij, tudi oni niso delali zločinov, ampak »napake«, kakor jih sam kar naprej delam, ko se zatipkam na računalniški tipkalnici, to so namreč res napake!
Vrnimo se k jeziku in siljenju in prisiljevanju, nazadnje tudi naravnost k nasilju, ko gre za jezike. Angleščina kot še vedno prvi svetovni – nikakor mednarodni, kakor to pojmovno zmedo vnašajo nekateri avtorji – jezik danes ni vsiljena ali celo prisilno uvedena, kakor je bilo to še malo pred najnovejšim časom splošna praksa po svetu. Angleščina ni predmet prisile, ampak je predmet donosnega trgovanja. V britanski izvozni bilanci je njihov jezik četrti najbolje prodajani artikel po vrsti! Ivan Cankar je na enem svojih predavanj to zelo preprosto pojasnil v primerjavi med avstrijsko grobo prisilo in rafinirano angleško diplomacijo. Nemci so poleg prisile potujčenje, torej germanizacijo drugih narodov, predvsem njihovih intelektualnih elit, vendar tudi plačevali – Angleži pa znajo enako »robo« preprosto prodajati, celo prav donosno prodajati! Deloma tudi zaradi obupne nevednosti in zgodovinske neizobraženosti pri teh narodih, ko očitno ne vedo niti tega, da je tudi angleščina germanski jezik in njeno uveljavljanje kot prevladujočega jezika tako preprosto germanizacija. Ne pride jim na misel vprašanje, ali je bilo tedaj vredno zapustiti avstrijsko cesarstvo, ki je bilo v marsikaterem pogledu vendar boljše od večine drugih evropskih držav, tudi do Slovencev? Res so se tako za kratko obdobje rešili vedno manj nasilne, zato pa vedno bolj rafinirane germanizacije v nemški verziji tega odtujevalnega postopka, niso pa opazili, da so šli iz dežja nemške germanizacije pod kap posrbljenja pod plaščem »jugoslovanske troedinosti«. A zgodba gre naprej. Tudi Jugoslavijo so zapustili in tako sopovzročili vrsto grozodejstev, da bi tako menda rešili veljavo slovenskega jezika, kulture in identitete, a že skoraj naslednji dan po osamosvojitvenem aktu zapadli v novo, neprimerno bolj učinkovito verzijo germanizacije, tokrat v obliki in duhu angleškega jezika, namreč predvsem njegove ameriške, torej kulturno neprimerno nižje variante. Zoper to germanizacijo ni več nobenega ugovora. Ljudje, ki ne razumejo, za kaj gre in zakaj tako gre, sicer občasno v pismih bralcev protestirajo zoper »pretirano« rabo angleških izposojenk v lastnem jeziku, ne razumejo pa, da se v okviru splošno veljavnega darvinističnega jezikovnega sistema, kjer pač velike ribe žro manjše od sebe, saj vlogo skupnega jezika med narodi še vedno zavzema eden od narodnih jezikov, namreč trenutno najmočnejšega naroda, ta pa nima namena biti »drugi, pomožni jezik za vsakogar«, kakor to velja za resničen, ker nevtralni mednarodni jezik, Zamenhofov esperanto. Podobne proteste berem tudi v nemškem tisku, saj se tudi velika nemščina, pred prvo svetovno vojno še svetovni jezik izrednega kulturnega, literarnega in znanstvenega pomena, po zaslugi nemškega nacionalizma in predvsem hitlerizma, morda še z večjo naglico kakor slovenščina umika pred angleščino, ki preprosto vse bolj zamenjuje nemške besede v sicer še nemški stavčni konstrukciji. To me spominja na položaj lastnika dobre restavracije v Palermu pred raznimi mafijskimi organizacijami, ki si med seboj konkurirajo in ob tem nimajo hujšega problema z lastno vestjo, če v nedeljo pobožno prisostvujejo pri maši, v ponedeljek ali v ostalih dneh novega tedna, pa brez skrupule izsiljujejo denarna vplačila in obračunavajo bodisi s temi, ki njihovega »varovalnega« servisa nočejo sprejeti, ali pa s tovariši iz konkurenčne mafijske skupine. In če se tak lastnih restavracije, da bi vendar imel svoj mir, sprijazni s ponudbo prve take skupine, da jim redno mesečno plačuje »varovanje« njegovega lokala, mu je čez čas to že preveč in išče pomoč pri drugi podobni skupini. Ta ga res zavaruje pred prvo skupino, a zdaj sama zahteva redno plačevanje »varovanja«, le da je zdaj znesek še večji. Lastnik restavracije poskusi še v tretje in najame tretjo prijazno skupino, ki res ustreli šefa prejšnje, da je za nekaj časa mir, a nato ne pozabi sama zahtevati spet še višjega zneska za »varovanje« vsak mesec. Tako nekako gre tudi narodom, ki iščejo varstvo svojih pravic in posebnosti, tako tudi jezika, s pridobivanjem vedno močnejšega »varuha«, pa pri tem prezrejo, da jih bo vsakokratni močnejši »varuh« potujčeval še močneje, kakor so to delali vsi prejšnji. Tako je tudi Evropska unija izbrala angleško diplomatsko, ne avstroogrsko ali srbsko-jugoslovansko administrativno pot potujčevanja. Slovenščina je zdaj ne le uradni jezik v Sloveniji, ampak je uradni jezik tudi v vsej Evropski uniji, nekaj nezaslišanega, kaj? Zato pa je angleščina, sicer neuradno, a toliko bolj stvarno, dejanski jezik Evropske unije, ki mu vseh 24 uradnih jezikov ne more prav nič škodovati. S slovenščino ali celo nemščino je mogoče v Bruslju ali pa v Strasbourgu občasno jezikovno paradirati – če pa kdo hoče kaj dejansko urediti, mora uporabiti angleščino. Celo danes že smešno postavljanje Francije kot La grande nation ni moglo preprečiti, da je danes vsa Evropa pod zastavo EU podvržena »mehki« germanizaciji angleške verzije – in prve žrtve te germanizacije so prav germanski narodi na celini…
Tako ti, ki so narodnostno in jezikovno zatirani, siljeni, preganjani, kakor oni, ki take reči, ker so od prvih večji in močnejši, delajo, pa ostajajo slepi za to, komu se godi večja škoda: zatiralcu ali zatiranemu? V Platonovem dialogu Gorgias Sokrat sogovornika Polosa zavrne z maksimo: Krivico je bolje trpeti, kakor jo prizadeti… To se povsem ujema z naukom Biblije. Jezus opogumlja Janeza na Patmosu: »Nič se ne boj tega, kar ti je pretrpeti« (Raz 2). Apostol Pavel pa spodbuja verne: »Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu« (Rim 8,28). Ali Peter: »Nasprotno, tudi če bi zaradi pravičnosti trpeli, blagor vam« (1Pt 3,14). Ali še enkrat Pavel: »Zakaj krivice raje ne prenašate? Zakaj se raje ne pustite okrasti« (1 Kor 6,7)… Tako ima tudi preganjanje in stiskanje drugega naroda, kulture in jezika, neprimerno bolj škodljiv učinek na tem, ki preganja in sili, kakor pa na tem, ki je priganjan in siljen. Podobno, kakor se pri osvajanju novih tujih ozemelj in njihovo spreminjanje v lastne kolonije, med osvajalci in osvojenci začne razvijati nov zasilni in kulturno neprimerno nižji jezik pidgin, se tudi med »državnim narodom« in kot manjšina v najboljšem primeru toleriranim podrejenim narodom, začne razvijati primitivna mešanica obeh jezikov. Tudi če tak pidgin potem ugasne, ker podrejeni bodisi sprejmejo svojo utopitev v večjem narodu in njegovem jeziku, ali pa se vendar osamosvojijo in tako začasno rešijo svojo identiteto in svoj jezik, pa to ni brez posledic predvsem za jezik osvajalca, v katerem nujno ostajajo še naprej nekateri elementi začetnega pidgina. Na območju nemškega jezika je to mogoče naglo videti v razliki med koroško nemščino in pa med nemščino, ki jo je mogoče poslušati na 3. programu avstrijskega radia, ki pa mu sledi v najboljšem primeru 5 % avstrijskega prebivalstva. In tu nikakor ne mislim na nemška narečja, kakor tudi slovenska, da bi jih vsaj še govorili. Gre za popačen in na najnujnejše reducirani govor, ki v času telefonov, ki morajo biti »pametni« namesto svojih lastnikov, dobiva podobne groteskne oblike tudi kot zapisano sporočilo. Tako tudi angleščina danes ni več to, kar je bila pred njeno kolonialno dobo. Kdor je bral v izvirniku angleški prevod Svetega pisma iz leta 1611 – King James Version, ali v tistem času napisano knjigo preprostega piskroveza Johna Bunyana Božjepotnikovo napredovanje (najbolj prodajana angleška knjiga vseh časov, takoj za Biblijo) – vzporedno pa to, kar danes nastaja v tem jeziku, bo naglo videl, koliko jezikovne, sporočilne in identitetne škode je naredilo jezikovno osvajanje sveta z jezikom sicer razmeroma majhnega britanskega otoka, ki še vedno poskuša biti jezik vsega sveta… Če torej sledimo Platonu in njegovemu glavnemu partnerju filozofskega dialoga Sokratu, ki pravi, da je manjše zlo krivico trpeti, kakor pa krivico delati; da je torej storilec na dosti slabšem kakor pa njegova žrtev, potem šele vidimo, kako velika in močna je past do zdaj veljavnega, v osnovi darvinistično utemeljenega komunikacijskega sistema sveta in tudi vsake posamezne države, velikokrat vse do posamezne družine, torej sistema »boja za obstoj«, ki je jedro evolucijskega mita in osnova »znanstveno« utemeljene človeške oblastnosti in nasilnosti, kar tudi pojasnjuje, zakaj so vse sodobne države razen muslimanskih, nekdanji šolski veronauk zamenjale z evolucionistično doktrino o nastanku in razvoju sveta, življenja in človeka, še posebno visoko mesto pa je ta doktrina imela pod dvema rdečima zastavama: zastavo nacionalnega socializma in zastavo komunizma. Hitler in Stalin sta bila odločna darvinista – in šele s tem podatkom pred seboj je njuno mišljenje in ravnanje mogoče do neke mere razumeti.
In ker ta svet obvladuje evolucijska religija, ki izhaja iz vere, da se iz nižjega in enostavnega, če je na voljo dovolj časa, spontano po slepem naključju razvije vedno bolj kompleksno in višje, pri vernikih te dogme določa tudi njihov pogled na jezik in narodno pripadnost. Čeprav niti opazovanje narave niti prizadevanja v laboratorijih ne potrjujejo, da bi se moglo življenje razviti iz nežive snovi, verniki vsem dejstvom navkljub vztrajajo pri tej razlagi. Ni pa jim dovolj lastno praznoverje – v to hočejo prisiliti vse človeštvo, in v evropskem šolskem in univerzitetnem sistemu jim je to uspelo, ne glede na to, ali je na oblasti progresistična, torej leva garnitura, ali pa konservativna, torej desna. Tako tradicionalna levica, kakor enako tradicionalna desnica, enako pa tudi vse velike, torej z državo ozko povezane cerkve, so se že sredi 20. stoletja dokončno priznale k evolucijski religiji, in v tem smislu tudi prirejajo interpretacije Svetega pisma, ki si ga zaenkrat še ne upajo dokončno zavreči, kar bi bil manjši greh, saj bi bila to manjša hinavščina pred Bogom in ljudmi.
Ko pa isti ljudje, ki propagirajo religijo evolucionizma, govorijo o komunikacijskem vprašanju, naenkrat pozabijo vse člene svoje vere in govorijo o »jezikovnih krivicah«, o »narodnem zatiranju«, o »neenakopravnosti«, o »imperialnosti« ipd., kakor da bi to mogle biti evolucionistične kategorije. Tako bi smel, vsaj v smislu logike, govoriti kristjan, ki veruje v obstoj dveh duhovnih oblasti: v dobro oblast Boga in Stvarnika – in na drugi strani v zlo oblast upornega duha hudiča, ki tudi med jezike in narodne pripadnosti vnaša svoje hotenje: nasprotovati Božjemu redu stvari in pridobiti vse ljudi za upor proti Bogu. Tako je tudi edina logična in pravična rešitev, ki bi bila možna in bi bila praktično zastonj, saj bi lahko mednarodni jezik na vsaki šoli poučeval učitelj maternega ali katerega od tujih jezikov, tudi če esperanta sam ni študiral v času svoje priprave na učiteljski poklic, v osnovi nemogoča. Celo najboljša metoda poučevanja mednarodnega jezika je v tem, da se učitelj sam uči tega jezika skupaj z učenci, se jim tako močno približa tudi v smislu verodostojnosti, kar pouk poglobi, kar sem sam preizkusil, ko sem se tega jezika naučil pri 16. letih tako, da sem učil nekaj sošolcev, pred katerimi sem imel eno lekcijo iz odličnega Rakuševega učbenika prednosti. Tako tudi za to rešitev, ki je brezplačno na voljo vsakemu, velja prva vrstica iz psalma 127: »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji; če Gospod ne varuje mesta, zaman bedi tisti, ki straži«. Človeška komunikacija in z njo tudi svetovni in nacionalni jezikovni red sta pred izbiro med babilonsko zmedo, ki jo je Bog zaustavil tako, da je ljudem zmešal dotlej edini jezik, ki so ga vsi govorili – in med binkoštnim komunikacijskim in še bolj oznanjevalnim čudežem v Jeruzalemu, kjer so vsi, čeprav se nihče ni učil jezika drugega, razumeli, kaj so jim apostoli oznanjali. Pobudnik esperanta je položil svojo prvo opeko sporazumevanja v prispodobnem Jeruzalemu – večina teh, ki se še danes pridružujejo njegovemu jeziku, ne doumejo pa Zamenhofove verske osnove za to delo, nadaljuje zidanje v prispodobnem Babilonu, in se na moč čudi, da se jim stolp podira, somišljeniki pa gredo vsak v svojo stran, kakor je bilo tedaj v Babilonu…
Jezikov se bodo vedno radi učili vsaj tisti, ki v jeziku vidijo več kakor slovar, slovnico in stilistiko, namreč najprej način, kako je bilo vse ustvarjeno, nato pa način, kako se razmerje med človekom in njegovim Bogom izraža v konkretni obliki, namreč v poslušanju Božjega govora in v lastnem pogovori u Bogom, ki mu nauk vere pravi molitev. Teh temeljnih danosti jezika pa ne more zamenjati še tako sofisticirana programska oprema, ki ji naravna neinteligentnost pravi »umetna inteligenca«, saj ne ve, kaj inteligenca v resnici je!
