Kongresni trg je v bližnji zgodovini znan po 1. tč. ‘Pavčkove Majniške deklaracije 1998, da hočemo živeti v suvereni (demokratični) državi slovenskega naroda.
Kot nasprotje pa je iz polpretekle zgodovine znan po zelo pogosto zamolčanemTitovem govoru z balkona Univerze 26. 5. 1945, ko “roka maščevalka ” pomeni medvojne in napoveduje povojne likvidacije domobrancev, pa tudi 686 tisoč pobitih ljudi do l. 1951 za isvijitev in ohranitev totalitarne oblasti. Spada na ‘temno stran’ NOB in Yu.
Kongresni trg z Univerzo in balkonom je glavno ozadje spletne proslave ZZB za vrednote NOB (ZZB) z naslovom Obrazi upora ob dnevu zmage in 75 letnici osvoboditve. Vabilo za ogled se zaključi z “zmaga, svoboda, Slovenija, smrt fašizmu, svobodo narodu”. Ni treba veliko zgodovinskega vèdenja, da so se z zadnjim vzklikom končale mnoge depeše, obsodbe, sklepi vojaških in civilnih sodišč tudi več let po koncu vojne. In tudi dandanes v govorih ZZB in somišljenikov, čeprav je demokratični SLO sta ustavno pravno in zgodovinsko protislovna. To upam reči, čeprav ti stroki nista moji domeni.
Vzgojen v FLRJ / SFRJ mi soodvisnost teh pojmov o NOB in ‘lepo je v naši domovini biti mlad’, skladno z zapovedano zgodovino ni delala težav. Zdenko Roter v Spominih pravi, da je to obdobje “unificiral boljševistični del KP” ter tako vanj skril diktaturo komunizma.
Slavnostni govornik predsednik ZZB na začetku izpostavi prvi temeljni točki OF: 1.boj proti okupatorju in 2. osvoboditev in združitev Slovencev, ter govor zaključi z “(…) vsi, ki negujemo vrednote in izročilo NOB smo na našo polpreteklo zgodovino ponosni tudi zato, ker sta partizanski boj in osvoboditev podstat osamosvojitve slovenske države”.
Ta trditev generira dve vprašanji:- zakaj na AVNOJu obljubljena pravica do samoodločbe ni njihova vplivna predhodnica še pred ekonomskim in moralnim porazom komunizma zahtevala izpolnitev 2. tč., in – zakaj ni bila ZZB prisotna na osamosvojitveni slovesnosti. Odgovora, ki bi vsebinsko pojasnil predvsem zaključek govora po 75 letih ‘osvoboditve’ in po 30ih letih samostojnosti še nisem zasledil.
Če imata prvi točki OF in neizpolnjena (zato neomenjena) ljudska demokracija v tč. 7 vsaj za ljudstvo domoljubni videz, pa je preobrazbo narodnega značaja v tč. 4 zaradi politično ideološkega podstata, ki postavlja vrednote NOB na ‘temno stran’, opisal s “preobrazbo naroda hlapcev v narod junakov”. Za nekatere je namreč ta točka napoved (zakrite) revolucije. V agendi KPS / KPJ, (v govorih tudi s strani nekaterih zgodovinarjev zamolčana) se začne v Zagrebu l. 1940, ko jo je Kardelj napovedal kot predpogoj za upor proti okupatorju, se nadaljuje avgusta 1941 z ustanovitvijo VOS in 16. 9. s sprejetjem zaščitnih zakonov SNOO. Pomembni zgodovinski mejnik agende je že omenjen Titov govor, ki se dandanes nadaljuj v ‘sarkazmu o izpraznjeni Hudi jami’ in z oskrunitvijo spomenika domobrancem v Grahovem z ‘zgodovino pišejo zmagovalci’, če izpostavim samo tadva, ki sta / so vzpodbujeni tudi v levem delu parlamenta. Od l. 1976 v agendo spada tudi verbalni delikt.
Likvidacije vaščanov še pred njihovo (samo)obrambo pred napadi partizanskih enot (izstopa ljubljanska pokrajina) pomenijo tudi državljansko vojno, ki jo ZZB in somišljeniki ne sprejemajo..
Dan zmage nad fašizmom in nacizmom je v YU / SLO začetek nikjer omenjenega (pa ne samo na tej proslavi) tretjega, to je komunističnega totalitarizma. V Evropi da, ne pa v parlamentu (?). Je pa v Temeljni ustavni listini.
“Obraz upora” na spletni proslavi pravi, da naj zgodovino poleg zgodovinarjev pišejo tisti, ki so jo doživeli. Ob n. pr. Francetu Bučarju in Ernesti Svetini navedem le Angelo Vode, ki osvoboditev Ljubljane vidi drugače kot obrazi uporništva. Piše o aretacijah, nočnem streljanju, zaplembah, strahu, neizpolnjenih obljubah….
Omenjena bitka na Orlah, bi se lahko končala brez 42 padlih partizanov, če bi počakali par dni, ker so se namreč Nemci že nekaj mesecev pripravljali na odhod. V začetku maja so odšli.(prim.Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno, 2007)
Februarja 1945 so za vhod v Novo Mestu so partizani počakali par mesecev in so prišli vanj brez izgub, je opisal drug “Obraz”
Žica okoli Ljubljane ima tudi ‘temne strani’. Tako so bile od osvoboditve policijske ure, posebne dovolilnice, pogovori o pespešenem čičšenju. Bloki so bili odprti šele ob Titovem prihodu (prim. Dnevnik. april 2016).
Nekritičen odnos do RKC, pogosto sovražen, ki temelji na komunistični ideologiji in njenega zgodovinopisja kot krivca za razkol in t. i. kolaboracijo, se iz NOB preko izklopa mikrofona nadškofu Šuštarju na slovesnosti osamosvojitve ter ‘podgane in umazanih živali’ nadaljuje na slovesnostih ZZB, tudi tej. Upanje, ki ga je ob razveljavitvi sodbe škofu Rožmanu izrazil takratni nadškof Uran, da to ‘omogoča korektno razjasnitev odnosa, ki ga je imel škof Rožman do okupacijskih oblasti’, še ni uresničeno.
Zgodovinski molk s strani ZZB in somišljenikov o vlogi KP in komunizma, ki mu lahko pripišemo vlogo samorevizije zgodovine, je prisoten v mnogih govorih, dokumentih, knjigah in medijih. S to ‘temno stranjo’, so se tako (zavestno?) ujeli v rek: revolucija žre lastne otroke. Ta molk oz. distanciranje je žalitev za padle in kasneje umrle narodne heroje in komuniste, ki so zapisani na mnogih spomenikih. Paradoks je, da so ob teh spomenikih še vedno proslave z istim podstatom.
V poduk njim / nam je župan Valladolida, ki je ob odkrivanju množičnih grobišč španske državljanske vojne dejal: “Gre za vprašanje nacionalnega dostojanstva in človekovih pravic, in ne odpiranja ran preteklosti.” S sprejetjem te premise bo dosežena tudi sprava, ne le pomiritev.
Franc Pintar
