Piše: Frančiška Buttolo
Prav danes (19.10.2023), ko v medijih odmeva včerajšnji nezaslišani škandal dr. Slavoja Žižka na Frankfurtskem knjižnem sejmu, kjer je – že skoraj teroristično – preprečil počastitev slovenske literature na tem pomembnem mednarodnem kulturnem dogodku, mi je znani bibliotekar (iz ene od osrednjih slovenskih knjižnic na Štajerskem) poslal zanimivo in pomenljivo pismo.
Pisal mi je, da se ne strinja z mojo zahtevo po izrazito slovenski literaturi, pa tudi o tem, kako ga veseli, da bo slovensko leposlovje, s tem, da bo čim bolj multikulturno, še največ prispevalo k temu, da nikoli več ne bo na svetu niti rasizma niti nacizma. Zapisal je tudi, da je dovolj, če pogleda samo na eno od knjižnih polic v knjižnici, in že vidi, da so na njej vse knjige slovenske, vendar pa multikulturne. Zato ve, da se pri nas nikoli več ne bo ponovilo prejšnje stoletje, ko sta svetu vladala fašizem in nacizem.
Odkrito je tudi zapisal, da je moje nacionalistično obsojanje vse večje balkanizacije vsebin v slovenskih leposlovnih delih zanj tipični znak zaostalosti, ki pa je povsem v skladu z mojo starostjo. Poudaril pa je svoje prepričanje, da se bo vsa literatura združila v eno samo, ki bo povezovala vse ljudi, narodi in države pa bodo končno vendarle izginili. Meja sploh ne bo več.
V svojem odgovoru sem zapisala, da ga razumem, ker mu kot bibliotekarju v resnici tudi nič drugega ne kaže. Saj vendar dela v knjižnici, ki je odvisna od proračuna države pod vodstvom skrajno leve multikulturne in multikulturalistične (legibitra) vlade, ki prav sestradano, kot pes na kost, čaka, da bo Slovenija spet v dobri stari Jugoslaviji, tokrat imenovani kar Jugovzhodna regija EU.
Temu znanemu “prebujenemu” bibliotekarju s Štajerske, prepričanemu, da je bila vsa dosedanja slovenska literatura vsaj nacionalistična, če ne že kar rasistična, se zdi, da bo vrnitev Slovenije na Balkan prvi korak v svet ene same medsebojne ljubezni in svetovne blaginje.
Vso slovensko preteklost, vso slovensko literaturo, vso slovensko umetnost bodo zamenjala slovenska (ali pa tudi ne) multikulturna dela. Najprej bomo morali postaviti v muzejih in galerijah na najbolj vidna mesta predmete (artifakte oziroma umetnine), ki bodo pričali, da Slovenci na Slovenskem nismo bili sami, da svojo kulturo dolgujemo tujim civilizacijam, od domačih ali avtohtoni del pa naj bi bila pomembna samo tista, ki so našla svoj odmev kje v daljnem svetu.
Pohvalil je, bibliotekar s Štajerske, tudi vse najvidnejše slovenske pisatelje, ki opuščajo osrednje slovenske motive (zlasti nacionalne) in se odpirajo tujim motivikam. To, da se slovenska literatura balkanizira, je zanj povsem pravilno, ker se s tem odpira večjemu trgu, pa tudi že skoraj večinskemu delu slovenskih državljanov, priseljencev z Balkana. Še najbolj pa se z multikulturnostjo Slovenija odpira finančni podpori iz Bruslja, ki financira skoraj samo še multikulturne programe, še zlasti multikulturno umetnost oziroma kulturo.
Na koncu pisma me je najbolj presenetila bibliotekarjeva močna želja, da bi multikulturalizmu resnično uspelo spremeniti odnose med ljudmi na vsem svetu. V tem, da se bo boril proti nacionalno čisti slovenski literaturi, bibliotekar s Štajerske vidi svoje veliko poslanstvo. Literatura mora biti predvsem dobra, mi je pojasnil, ni pa toliko pomembno, da je slovenska. Tudi če v Sloveniji takšne kmalu ne bo več, bo še vedno veliko druge, ki jo bomo, zaradi svoje multikulturnosti, brali z velikim veseljem. Prima.
Ko sem pismo prebrala do konca, sem si rekla, da gre svet pač svojo pot. Eno pa je gotovo, sem pomislila, da je z zahodno literaturo, utemeljeno v avtohtonih (nacionalnih) kulturnih zakladnicah, za vedno nepreklicno konec. Prešeren bo samo še “bedni” slovenski nacionalist. Slavili pa bomo kakega novega – multikulturnega – Prešerna. Kakega, na primer, kitajskega avtorja multikulturne poezije, v posameznih pesmih tudi z nekaj slovenskimi besedami ali stavki. Takšna multikulturna slovenska poezija bo gotovo napisana računalniško, morda tako umetelno, da bo pesnik upoštevali po deset slovnic hkrati. In za takšne pesmi bodo avtorji prejemali Nobelove nagrade. To bo srečen znani bibliotekar s Štajerske!
Ali pa bomo zaradi multikulturnosti navsezadnje ostali, ne le brez slovenske literature in kulture, temveč tudi brez Slovenije. Morda pa bomo kljub vsemu presrečni, pa čeprav z vrnitvijo v dobro staro balkansko folkloro – z balkanskimi divjimi koli in z nacionalizmom, kakršnega svet še ni videl. Samo da bomo multikulturni, ne pa nacionalistični Slovenci. “Vozi Miško!” Če skoraj ne bo več Slovencev, bo prav multikulturnost osrečevala balkansko prebivalstvo v deželi pod Alpami. Pa naj bo tako. Zahod je mrtev! Živela prebujenska multikulturnost!
