Piše: Frančiška Buttolo
…ali poslednji boj med slovenskim demokratom Janšo in jugoslovanskim komunistom Kučanom
Gospod dr. Jože Možina je z Utripom o Dražgošah izstrelil naboj, ki naznanja začetek tistih slovenskih volitev po katerih nič več ne bo, kot je bilo v Titovi Jugoslaviji. Prav tako pa tudi ne bo več tako, kot je bilo še trideset let v samostojni Sloveniji, vodeni s skrito, a močno komunistično roko poslednjega slovenskega šefa partije v SFRJ, tistega, ki mu je bila, mu je – in mu bo – pri srcu, bolj od samostojne Slovenije, prav ta, partijska država. Dr. Možina je torej nekakšen Gavrilo Princip slovensko jugoslovanskega partijskega cesarstva, v Sloveniji že podzemskega, ki mu neusmiljeno grozi že dolgo pričakovani konec.
Nikakor ne more biti naključje, da je bil ta – uvodni, za številne jugonostalgike tudi usodni – strel zgodovinarja dr. Jožeta Možine izstreljen prav ob množičnem grobu nedolžnih žrtev. Pa še pod neusmiljenimi žarometi nacionalne televizije, zavarovane pred demokracijo z enajstimi betonskimi stenami, tako kot povojno množično morišče v Hudi jami. Kajti smrt teh žrtev, v obeh grobiščih, je bila, če upoštevamo odlične analize prvih ruskih revolucionarjev, glavnih junakov v romanih Dostojevskega Besi in Bratje Karamazovi, še zlasti brata Ivana, posledica iste metode. Uničevanje nasprotnikov, KOT TO POČNEJO KOMUNISTI, z orožjem v rokah nekoga tretjega, da pravi krivec oziroma načrtovalec zločina ostane čistih rok. To je bila glavna funkcija vseh partijskih šefov. Tito je bil prava, prijazna medijska zvezda!
Dražgoše so prvi čistokrvni primer tragičnega zločina, ki ga je slovensko in jugoslovansko revolucionarno komunistično vodstvo izvedlo po opisani stalinistični metodi, zelo v skladu z metodami modernih, zlasti komunističnih in anarhističnih načrtovalcev zločinov v obeh omenjenih romanih. V globalističnem svetu pa so ti tretji – navsezadnje – lahko tudi množične bolezni, preseljevanje pod pretvezo človekovih pravic, tako imenovane vladavine prava. Vse to je Dostojevski prvi dovolj vidno odkril, tako kot je Sveto pismo s pojavom Kristusa odkrilo nevzdržnost suženjstva in vso neskončno tveganost človekove svobode. Nihilizem in marksizem pa sta se ji prva postavila po robu.
Zato bodo aprilske volitve spopad med slovenskim demokratom Janezom Janšo
– kajti demokrat je, še prav posebno zaradi tega, ker mu to lastnost najbolj vztrajno odreka čistokrvni jugoslovanski komunist Kučan –
in tovarišem Kučanom, še neznanim glavnim predstavnikom levih strank, ki ga bo seveda izbral on sam, zadnji slovenski šef v komunistični Jugoslaviji. Ta, Kučan, bo v vsakem primeru čistih rok, tudi če bo zmagal Janša. Kolikor pa bodo spet zmagali Kučanovi pripadniki, bodo “slavni” zločinci prav on, Kucanovi podporniki v javni politiki. Krivi bodo za vso zlo – med umazano volilno kampanjo, kot na primer ob uboju predsedniškega kandidata Krambergerja “neki udbovci”, pa tudi za vse neuspehe, ki jih bo imela prihodnja vlada, saj uspehov komunistična vlada v katerikoli demokratični državi sploh ne more imeti. To bo kmalu vidno tudi v Nemčiji.
In spet bo tovariš Kučan zahteval nove volitve.
Takšni pa so skoraj vedno rezultati načrtovanj revolucij. Nihilistični. Takšne so skoraj vedno posledice spletkarskega načina revolucionarnih komunističnih podtikanj svojega smrtonosnega orožja v roke najprimernejšega morilca, tudi morilca vsakršne demokracije. Tega pa že – kar po pravilu te metode – partijsko vodstvo po “uporabi” likvidira. Od tod izrek, da revolucija žre svoje otroke. Samo poglejmo, kdo vse je že na smetišču zgodovine samo zato, ker ga je zavrgel tovariš Milan Kučan!
—
Frančiška Franca Buttolo, Ljubljana
