Piše: Marjeta Lindič
Odlična kolumna (kot vedno) spoštovanega g. Boruta Koruna o slovenski narodni identiteti mi je dala misliti. (DEMOKRACIJA št. 28 z dne 13.7. 2023)
Včasih je obstajal tudi pojem in cela poglavja o slovenskem narodnem blagu. Pod pojmom narodno blago se je pojavljalo vse: slovenske narodne pesmi v raznih glasbenih priredbah, kamor so spadale tudi koroške, kot na pr. prelepa Pojdem u Rute ali pa bojevita Slovenski smo fantje pri Zilji doma. Slednja bi danes bojevito zapeta morda povzročila v Avstriji identitetni vihar. Pred leti, bili smo že samostojni, jo je prav temperamentno zapel nek neznani ansambel v Močilniku, ampak nič več pri Zilji, temveč pri Dravci. Tudi slovensko narodno blago mora upoštevati državne meje. Tega pa ni potrebno Radiu Aktual, ker je brez identitete in ne paše drugam kot v taxi ali avtobus.
Avstrija pa se zelo dobro zaveda, kako velik zaklad se skriva v slovenskem narodnem blagu vseh vrst (tudi etnografskem in kulinaričnem), in ga zato skrbno in spoštljivo proučuje na znanstveni ravni. Kot krajevno koroško avstrijsko dediščino, daleč od Slovenije. Pred leti je bil na Koroškem znan celo potitzen fest. Od kar nam je potico zaščitil sam papež Frančišek s pomočjo slovenske prve ameriške dame Melanije Trump, je potica naša in slovenska. Večglasno petje, tako značilno za nekdanji slovenski prostor, se v obmejni Avstriji še ohranja pod pojmom družinski zbor, nešteto je odličnih zborov, ki še pojejo slovensko, v Sloveniji pa to počasi nadomeščajo dalmatinske klape, ki so na Unescovem seznamu hrvaške kulturne dediščine. Podoba je, da bi mi sami, torej Slovenci, morali prav na hitro počistiti slovenski prostor in odstraniti vso namerno zasmehovano najžlahtnejšo »folklorno navlako«.
Zelo redko se še vidi tako razkošna slovenska narodna noša z veličastno avbo, kamor so dekleta pospravila svoje težke kite, z ročno sklepanimi sklepanci in šumečimi svilenimi krili, prelepimi rutami. Na marsikateri avbi so bili ornamenti in okrasje vezeni z zlato nitjo. In bila je statusni simbol in je spadala v balo premožnejših nevest. Spodobi se, da se spomnimo z zahvalo tovarni Svilanit Kamnik, ki je proizvedla replike teh rut v raznih barvnih odtenkih in s tem odkrila tržno nišo. Trenutno slovenska narodna noša nezaščitena leži na cesti, kjer jo lahko pobere kdor koli in jo uporabi pod drugo zastavo. Redno je videti slovensko narodno nošo pri argentinskih, ameriških, italijanskih, avstrijskih Slovencih, ni pa zelo zaželena pri slovenskih Slovencih v samostojni Sloveniji, kot da gre za prastrah pred zedinjeno Slovenijo. Podobno se godi tudi slovenski narodni noši, ki je naenkrat postala gorenjska, izginila je slovenska. Bila je del bale vsake premožnejše neveste. Še danes jih je ogromno v Ameriki, v Argentini sploh. In po tej logiki so tudi Karantanci zgodnjega srednjega veka izpuhteli v zgodovino po etruščanski poti in so nekaj popolnoma drugega kot Slovenci. Čudno, da Habsburžani niso bili sposobni ohraniti Karantancev, Švicarji pa so svoje nekdanje prebivalce Retije sicer res preimenovali v Reto Romane, ampak danes še živijo in so zaščiteni.
Trditev, da brez Slovencev ne bi bilo Avstrije, niti ni pretirana, če vemo, da so imele samo slovenske Karantanke pravico do dedovanja (p. Tomažič), kar dokazuje Ema Krška, ki je dedovala po možu in raje svoje veliko premoženje darovala revnim in cerkvi kot tujim plemičem. Ostale karantanske plemkinje, ki so se možile v mešane zakone, so omogočile sčasoma Habsburžanom sklicevanje na dedne pravice in verjetno od tod dedna vojvodina Koroška. Torej bi lahko celo rekli, da so Karantanijo podedovali in z njo vso karantansko pamet in znanje, običaje, skupaj z najžlahtnejšim duhovnim bogastvom, ki postaja že del svetovne dediščine preko Unescovih seznamov pod drugo zastavo. Kako se tem stvarem streže, lahko preberemo v Družini št. 28 – 16.7.2023, v zgodovinskem prispevku »Slovenci, imenovani Ogri, na poti v Kelmorajn«. Dunajska dvorna pisarna je romanje Slovencev 13. oktobra 1775 prepovedala. S tem se je prekinilo pomembno izročilo in zavedanje, da so bili ogrski romarji v resnici Slovenci. Ta prekinitev je omogočila zavajajoči ponatis prej omenjene slovenske romarske knjižice iz 17. stoletja: leta 1993 jo je namreč ŠKOFIJSKI ARHIV V AACHNU OB SODELOVANJU MADŽAROV IZDAL KOT MADŽARSKO IZROČILO. Slovenci se na to niso odzvali. Kje ste raziskovalni novinarji, ki bi na novinarsko poljuden način razložili in opisali, kaj se v resnici dogaja s slovenskim narodnim blagom, ki so ga z ljubeznijo zbirali že v 19. stoletju Smole, Kastelic, Korytko in drugi. Kako imajo narodno blago zaščitene države v Afriki, Magreb in drugi.
Marjeta Lindič
Ljubljana, 14.8. 2023
