Piše: Frančiška Buttolo
Dragi Slovenci, ne gre za Muzej slovenske osamosvojitve, ki ga je vlada “razstrelila” (po strokovno – ukinila), za državo gre. Za Slovenijo gre! Za slovensko samostojnost gre.
Dr. Golob, ki nikoli ne bi smel biti predsednik slovenske vlade (on najbolje ve zakaj!) hoče Slovenijo “TEPIHOVATI”, kot so ji ob osamosvojitvi zagrozili Kučanovi jugoslovanski prijatelji v glavnih štabih JLA. Samo poglejmo, kdo vse je v sedanji vladi in kdo vse se sprehaja po vseh prostorih sedanje vlade!? Domoljubov med njimi ni, vsi so jugonostalgični “multikulti”, takšni, za katere so Slovenci v tujini edini dobri Slovenci. Na primer, skoraj nimamo več slovenskih zdravnikov, skoraj nimamo več slovenskih politikov. Vsak sociolog dobro ve, kaj to pomeni.
Zaradi vsega tega predsednik vlade dr Golob – mora – ponižati samostojnost Slovenije in njene glavne osamosvojitelje. Torej mora dr. Golob ponižati samostojno Slovenijo, da mu ne bo treba odstopiti in – zelo verjetno – pred sodnike. Morda celo v zapor. Jugonostalgiki namreč ne poznajo milosti. Še zlasti nekdanji najvišji oficirji JLA in njihovi potomci.
Ne, ne gre za željo ministrice, da bi po ukinitvi muzeja “strokovno” izboljšali predstavitev slovenske osamosvojitve. Laž. Zavajanje. Gre izključno za novo, absolutno komunistično zgodovinsko in politično definicijo samostojne Slovenije. V resnici gre za “strokovno” zgodovinsko predstavitev osamosvojitve izključno po željah generalov JLA. Torej gre tudi za kvazi strokovno “TEPIHOVANJE”, zelo po okusu naslednika najbolj škodljivih slovenskih komunističnih spak, na primer Kardelja in Kidriča. Skratka, pri ukinitvi Muzeja slovenske osamosvojitve gre za državni udar. Samo oglejmo si še enkrat posnetke državnega pogreba nedavno preminulega starega Kučanovega prijatelja. Čista udbovska manifestacija. Predpriprava na državni udar, na spremembo državne ureditve in trajen izbris državne samostojnosti, kakor verjamejo – z vključitvijo v neko novo balkansko povezavo, nekakšno jugovzhodno regijo EU (kakršno ima že dolgo v načrtu Srbom naklonjena Francija).
Po ukinitvi pri komunistih tako strašno osovraženega muzeja bo imela slovenska osamosvojitev kvečjemu skromen kotiček v kakem skritem delu komunistično jugonostalgičnega muzeja v Cekinovem gradu.
V letih 1965-1974 sem bila knjižničarka v Muzeju ljudske revolucije. Pozneje je ta muzej spremenil ime, vendar je komunistično revolucionarni NOB še vedno alfa in omega njegove stalne razstave. Večkrat sem se ustavila v kotičku, ki je bil namenjen domobrancem. Skromen – kot da komunisti niso po vojni pobili tisočev in tisočev domobranskih vojakov, tisočev in tisočev njihovih sorodnikov, tisočev in tisočev nasprotnikov komunistični kriminalni politiki nenaklonjenih Slovencev, neljubih političnih tekmecev, vsaj v primeru, če bi se državljani po vojni na glasovanju odločili za tradicionalno parlamentarno demokracijo.
In takšen skromen kotiček, kot je bil v Jugoslaviji namenjen strašni domobranski tragediji, bo namenjen tudi osamosvojitvi, zgolj epizodi v slovenski novejši zgodovini. Slovenija pa bo samo še košček jugovzhodne regije EU, z Beogradom kot glavnim mestom. Ne bo mogoče, gospa ministrica. Ne bo mogoče, komunistični jugonostalgiki.
Zato: Muzej slovenske osamosvojitve je pomembnejši od sedanje vlade. Zato bi bilo bolje, če bi namesto muzeja padla vlada. In padla bo. Zato, ker ne bomo dovolili ukinitve Muzeja slovenske osamosvojitve.
