Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Šumijo, šumijo gozdovi na sončni strani Alp, šumijo, šumijo še leta 2024 – nad okoli osemsto dolgo prikritimi morišči, polnimi prestreljenih lobanj, z žico zvezanih rok, z zlomljenimi vretenci ob padcu v globino, pa tudi z okostji tistih, živih, še dolgo po padcu, ki so umirali v globokih jamah in breznih med zadnjimi poskusi pobega, povsem zaman. Šumijo, šumijo gozdovi na sončni strani Alp, šumijo, šumijo – še leta 2024 – nad okoli osemsto dolgo prikritimi morišči, z večinoma nepokopani slovenskimi brati in sestrami.
Šumijo, sumijo gozdovi, nad surovo pobitimi očeti in sinovi, večinoma se vedno brez mrliških listov. Šumijo, šumijo gozdovi, nad kruto postreljeni nasprotniki Titove komunistične revolucije – meščani, kmetje, duhovniki, tisoči in tisoči, nikoli pravno veljavno obtoženi, niti pravno veljavno obsojeni, vsi žrtve Stalinove in Titove komunistične revolucije. Žrtve, s katerimi si je jugoslovanska partija tlakovala pot na “pravo” stran zgodovine slovenskega naroda. Ihtijo, ihtijo, gozdovi na sončni strani Alp, nad skladišči, polnimi gajbic in zabojev trohnečih posmrtnih ostankov – še v letu 2024 – nepokopanih pripadnikov slovenskih nasprotnikov Titove in Sperasnove komunistične revolucije sredi najhujšega divjanja druge svetovne vojne – na sončni strani Alp. Ihtijo, ihtijo gozdovi nad Slovenijo, zdaj samostojno in z demokratično ustavo. Ihtijo, ihtijo gozdovi nad Slovenijo, članico Evropske skupnosti. Šumijo, šumijo – ihtijo, ihtijo, ihtijo, gozdovi slovenski, na sončni strani Alp – vse bolj in bolj senčni. Šumijo, ihtijo …
2
Pa je klub temu tovarišica – ministrica za kulturo – še leta 2023, pred dobrim letom, s svojo prisotnostjo počastila Čebine, kjer je neka hudičevka iz Stalinove Moskve leta 1937 pod Triglavom, na sončni Strani Alp, skotila rdečo pošast, imenovano Komunistična partija Slovenije. Njen glavni “boter” pa je bil Sperans, slovenski levi Hitler, teoretik do slovenskih katolikov genocidne komunistične revolucije v Sloveniji, imenovane Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, ali pa moj boj za komunizem. V resnici bi moralo imeti to delo naslov Moj poboj, ker je pod to svojo “najboljšo” marksistično študijo – bolj ali manj plagiatom – podpisan največji slovenski zločinec vseh časov, sam Satan. Prav poetično je podpisan – s prelepim imenom Sperans – v spomin na zmedeno, prav tako stalinistično – internacionalno ( danes bi rekli multikulturno) revolucijo v Španiji, v marsičem podobno sedanjemu globalizmu – navidezno dobronamernemu, v resnici pa zločinskemu komunističnemu – totalitarnemu, kakršen je bil tudi v Španiji odpor proti fašizmu, v drugi polovici tridesetih dvajsetega stoletja.
3
Šumijo, šumijo gozdovi slovenski nad morišči – nad kraškimi jamami, nad opuščenimi rudniki in ob največjih odlagališčih industrijskih odpadkov. Šumijo, ihtijo – še v letu 2024. Šumijo gozdovi nemirni nad morišči komunističnih žrtev, večinoma še vedno brez kulturnega statusa mrliča, kot da so smeti. Takšna je slavna zgodovinska zmaga komunistov nad slovenskim antikomunizmom. Takšna je zgodovina slovenskih zmagovalcev na “pravi” strani Titove komunistične revolucije. Takšna je na “pravi” strani ponarejena zgodovina, izbojevana predvsem v revolucionarnem komunističnem boju, s komunističnimi partizanskimi množičnimi napadi na neoborožene kmete, meščane in duhovnike, ki sta jih Tito in Sperans načrtno prisilila, naj ustanovijo domobransko vojsko, seveda v okviru okupatorskih sil, saj bi jo drugače prav te pokončale še prej kot komunistični partizani. Šumijo, ihtijo gozdovi na sončni strani Alp. Šumijo gozdovi, ihtijo, na sončni strani Alp – še leta 2024 – tudi po osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije leta 1991, tudi po njenem vstopu v Evropsko unijo leta 2008.
4
Dve od prvih slovenskih ustanov, ki jih je morala ukiniti – na željo komunističnega Kučanovega klana – nova slovenska neokomunistična, multikulturna in globalistična vlada, ko je leta 2022 prevzela oblast, sta bili Urad vlade RS za demografijo in Muzej slovenske osamosvojitve. Tako je pač zahteval krog novega Speransa ali njegov klan, da bi slovenski komunisti – zdaj menda novi – še dodatno pospešili raznarodovanje oziroma čim prejšnji izbris slovenskega naroda v deželi na sončni strani Alp – čeprav se zdi takšna trditev na prvi pogled skoraj nora, ali vsaj absurdna. Ampak komunistom ni nič svetega. Saj si je glavni slovenski komunistični poglavar v zadnjih štirih desetletjih – s svojo partijo – menda javno vendarle prizadeval za ohranitev slovenskega naroda? Seveda, kolikor je le mogel, se je Slovencem prilizoval, kljub temu, da je tudi po osamosvojitvi Slovenije priznal, kako zelo mu je neljuba slovenska samostojnost. Nikoli mu ni bila pri srcu, vsaj ne tako močno kot – hudo zločinska – Titova komunistična Jugoslavija. Prav mafijsko prikrito jugonostalgično jo je objokoval – novi Sperans – z jugonostalgičnimi tovariši v svojem klanu. Sovražil jo je, samostojno in – vsaj po ustavi – demokratično Slovenijo, čeprav si je javno le moral prizadevati za ohranitev slovenskega naroda. Verjel pa je, in še danes verjame, da sta se tudi Tito in stari Sperans, njegov “visoki” vzornik, borila za slovenski narod, tako kot tudi vsi voditelji OF in NOB. Pa je bilo res tako
5
Šumijo, šumijo gozdovi na sončni strani Alp, šumijo, šumijo – še leta 2024 – nad okoli osemsto dolgo prikritimi morišči, večinoma nepokopanih in brez mrliških listov, nasprotnikov Titove revolucije. Šumijo, sumijo gozdovi, nad morišči meščanov, kmetov, duhovnikov, tisočev in tisočev nikoli pravno veljavno obtoženih – niti pravno veljavno obsojenih – žrtev Titove revolucije. Žrtev, s katerimi si je Titova partija tlakovala pot na “pravo” stran zgodovine slovenskega naroda. Ihtijo, ihtijo, gozdovi na sončni strani Alp, nad skladišči, polnimi najcenejših plastičnih gajbic s trohnečimi posmrtnih ostanki – še v letu 2024 – nepokopanih pripadnikov slovenskih nasprotnikov Titove in Sperasnove komunistične revolucije sredi najhujše druge svetovne vojne – na sončni strani Alp. Šumijo, šumijo gozdovi nad Titovimi in Speransovimi morišči – zdaj že v samostojni – in z demokratično ustavo – Sloveniji, članici Evropske skupnosti ali EU. Šumijo, šumijo – ihtijo, ihtijo, ihtijo – gozdovi slovenski na sončni strani Alp, na vse bolj in bolj senčni strani. Šumijo, ihtijo.
6
Pa je klub temu tovarišica – ministrica za kulturo – še leta 2023, pred dobrim letom, s svojo prisotnostjo počastila Čebine, kjer je neka hudičevka iz Stalinove Moskve – leta 1937 – pod Triglavom, na sončni Strani Alp, skotila rdečo pošast, imenovano Komunistična partija Slovenije. Njen glavni “boter” pa je bil Sperans, teoretik do katolikov genocidne komunistične revolucije v Sloveniji, imenovani Razvoj Slovenskega narodnegs vprašanja, ali moj boj za komunizem, avtentični slovenski levi Hitler, pod to svojo najboljšo marksistično “študijo” – v resnici bolj ali manj plagiatom – podpisanim s prelepim imenom, v spomin na zmedeno stalinistično revolucijo v Španiji – bolj kot dobronamernim odporom proti fašizmu, v drugi polovici tridesetih. Šumijo, šumijo gozdovi slovenski nad morišči – nad kraškimi jamami, nad opuščenimi rudniki in ob največjih odlagališčih industrijskih odpadkov. Šumijo, ihtijo – še v letu 2024. Šumijo gozdovi nemirni nad morišči komunističnih žrtev, skoraj samih katolikov, večinoma še vedno brez kulturnega statusa mrliča, brez vpisa v mrliške knjige, kot da so smeti. Takšna je slavna zgodovinska zmaga nad celotnim slovenskim antikomunizmom. Takšna je zgodovina slovenskih zmagovalcev na “pravi” strani Titove komunistične revolucije. Takšna je na “pravi” strani ponarejena zgodovina, izbojevana predvsem v revolucionarnem komunističnem boju, s komunističnimi partizanskimi množičnimi napadi na neoborožene kmete, meščane in duhovnike, ki sta jih Tito in Sperans načrtno prisilila, naj ustanovijo domobransko vojsko, seveda v okviru okupatorskih sil, saj bi jo drugače prav te pokončale še prej kot komunistični partizani. Šumijo, ihtijo gozdovi na sončni strani Alp. Šumijo gozdovi, ihtijo, na sončni strani Alp – še leta 2024 – tudi po osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije leta 1991, tudi po njenem vstopu v Evropsko skupnost ali unijo leta 2008.
7
Dve od prvih slovenskih ustanov, ki jih je nova slovenska – neokomunistična, multikulturna in globalistična – vlada morala ukiniti, ko je leta 2022 prevzela oblast, sta bili Urad vlade RS za demografijo in Muzej slovenske osamosvojitve. Tako je pač zahteval krog novega Speransa ali njegov klan, da bi slovenski komunisti – zdaj menda novi – še dodatno pospešili raznarodovanje oziroma čim prejšnji izbris slovenskega naroda v deželi na sončni strani Alp. Čeprav se zdi takšna trditev na prvi pogled skoraj nora, ali vsaj absurdna. Saj si je menda glavni slovenski komunistični poglavar s svojo partijo – javno – vendarle prizadeval za ohranitev slovenskega naroda, kljub temu da je tudi po osamosvojitvi Slovenije priznal, kako zelo mu je neljuba slovenska samostojnost. Nikoli mu ni bila pri srcu, vsaj ne tako močno, kot hudo zločinska Titova komunistična Jugoslavija. Prav mafijsko prikrito jugonostalgično jo je objokoval, svojo edino ljubljeno Jugoslavijo – novi Sperans – z jugonostalgičnimi tovariši v svojem klanu. Prav sovražil je, slovensko samostojnost, tako kot je sovražil demokratično – vsaj po ustavi – Slovenijo. Kljub temu, da si je – javno – vendarle moral prizadevati za ohranitev slovenskega naroda. Verjel pa je, in še danes verjame, novi Sperans s svojim klanom, da sta se tudi Tito in stari Sperans borila za slovenski narod, tako kot tudi vsi voditelji OF in NOB. Pa je bilo res tako? Šumijo, šumijo gozdovi na sončni strani Alp.
8
Šumijo, šumijo gozdovi na sončni strani Alp, šumijo, šumijo še leta 2024 – nad okoli osemsto dolgo prikritimi morišči, polnimi prestreljenih lobanj, z žico zvezanih rok, z zlomljenimi vretenci ob padcu v globino, pa tudi z okostji tistih, živih, še dolgo po padcu, ki so umirali v globokih jamah in breznih med zadnjimi poskusi pobega, povsem zaman. Ali tako veliko število žrtev komunistične revolucije po končani drugi svetovni vojni pritrjuje tudi zelo slabemu ljudskemu mnenju o komunistični revoluciji v Sloveniji , kot ga opisujem v tej svoji žalostni pesmi? Prav gotovo. Ravnanje slovenske komunistične aa partije s Slovenci je bilo že od njene ustanovitve (1937), ne le raznarodovalno, temveč tudi genocidno. Še posebno, če upoštevamo strašno dejstvo, da je partija v Sloveniji pobila, pomorila ali po vojni na zahrbten način, tudi z odvzemom državljanskih pravic in z neprestanim udbovskim preganjanjem, izgnala iz njihove ljubljene domovine vso, čisto vso, glavno meščansko (intelektualno!) elito, ki je po drugi svetovni vojni še ostala v Sloveniji. Poleg tega je partija uničila tudi celotno kmetijsko gospodarstvo ter iz kmetov naredila neke vrste kaznjence, ki jih je oropala večine premoženja, tudi cele vrste pravic, potem pa od njih zahtevala še visoke davke. Na družbeni lestvici pa je – prav vse slovenske kmete – ponižala v razredne sovražnike in jih na vsakem koraku še bolj zapostavljala, tako kot v številnih kolonijah belci različne staroselce, le da tam ne zaradi njihovih domačij, posestev, in vere, temveč zlasti zaradi barve njihove kože. Kmet je bil za partijo v Titovi Jugoslaviji manj vreden od živine v svojem hlevu. Vsepovsod je bil zadnji med zadnjimi, ki si je lahko pridobil kakršnokoli ugodnost. Najhuje pa je bilo, da je partija iztrebljala slovenske kmete, velik del slovenskega prebivalstva, njegovo osnovo, z uničevanjem njihovih kmetij in s “proletarizacijo” mladih, tako da so odhajali v tovarne, večinoma z visokimi izgubami, ker zaradi pobojev in izgonov najbolj usposobljenih “kapitalistov” ni bilo dovolj strokovno izkušenih vodstvenih kadrov. Tako je partija usodno zmanjšala rodnost v Sloveniji. Prav tako pa je partija kmetu onemogočila višje izobraževanje kmečkih otrok, ki so zelo redko prejemali štipendije. Šumijo gozdovi na sončni strani Alp, nad morišči protikomunistov, v katerih so ponekod še vedno njihove žrtve, nikoli obtožene, nikoli obsojene, domoljubne, ki so še večinoma tudi nepokopane in niso vpisane v mrliške knjige. Tovariš mlajši Sperans, vodja obskurnga komunističnega klana, ali bomo počasi izkopali vsa okostja žrtev revolucionarnega komunizma, poem pa prepovedali njihove pokope na blagoslovljenih pokopališčih, kot zahteva barbarski župan Ljubljane, glavnega mesta Slovenije? Nato pa bomo čakali, mar ne, novi Sperans, da bodo na zraku čimprej strohneli – posmrtni ostanki žrtev komunističnih zunajsodnih pobojev. Preprosto zato, da bodo tako – na povsem naraven način – zabrisane vse sledi zločinskega – genocidnega – barbarstva vaših dveh partijskih vzornikov, Tita in Speransa? Ali ste samo zato dovolili izkopati žrtve komunizma, da bodo njihovi nepokopani posmrtni osanki strihneli na zraku? Tovariš novodobni Sperans, ali vaša – slovenska prikrita – partijska elita, komunistična jara gospoda, hoče to, kar je s Slovenci med drugo svetovno vojno in po njej počela Titova in Speransova partija, za vedno izbrisati iz zgodovinskega spomina? Ali ste blagovolili izkopati posmrtne ostanke zrtev komunizma samo zato, da bi na zraku razpadli? Zaradi česar nihče več ne bo čez sto let vedel, da vaša ljubljena slovenska revolucija, pravi krvavi pekel pod Alpami, ni bila kaka začetniška napaka socializma, temveč skrbno načrtovani komunistični genocid. Peklenski genocid nad slovenskim katoliškim protikomunističnim meščanstvom in kmečkim prebivalstvom, večinoma, skupaj z verskimi predstavniki? Bo takšna najnovejša komunistična zgodovina na “pravi” – zdaj novi komunistični, multikulturni in globalistični – stani, brez narodov, brez nacionalnih kultur? Bomo tudi v Sloveniji morali pozabiti – kot po vsem svetu – da je komunistična evolucija s poboji in hudo razredno segregacijo prizadela, skoraj povsem paralizirana, več kot polovico pripadnikov slovenskega naroda? Šumijo gozdovi na sončni strani Alp, nad morišči pobitih protikomunistov, nikoli obtoženih, nikoli obsojenih, večinoma tudi še nepokopanih in vpisanimi v mrliške knjige. Pobili in pomorili ste ga, velik del slovenskega naroda, Titovi komunisti. In na različne načine ste ga izgnali iz domovine! Velik del ste ga po drugi svetovni vojni izgnali, najraje skozi točo krogel iz pušk vojakov JLA na jugoslovanski meji z Italijo in Avstrijo. Na najbolj krute načine ste izgnali iz domovine svojo meščansko in kmečko politično konkurenco. Pa amen. Cilj tega genocida razrednega sovražnika pa je bil: ustvariti nekakšno čisto proletarsko raso v deželi pod Alpami, kot sta takrat zahtevala najprej Stalin in Tito, nato pa samo še nesmrtni Titov duh v glavi novega Speransa, vodje obskurnega komunističnega klana. V resnici ta Titov duh ni za Slovenijo nič drugega kot najbolj krvoločen sovražnik in okupator vseh časov. Ali to sploh veste, novodobni slovenski občudovalci Tita in komunistične Jugoslavije? Na najbolj krute načine so komunisti, vaši “veliki” vzorniki, izgnali iz domovine skoraj vso svojo meščansko in kmečko konkurenco – z obtožbo, da je fašistična in nacistična, praktično brez vsakršne – pravno veljavne obtožnice. Pa amen.
9
In vendar je – kljub vsemu temu – sedanja ministrica za kulturo leta 2023, pred dobrim letom, s svojo prisotnostjo počastila Čebine, kjer je 1937 neka hudičevka iz Stalinove Moskve skotila rdečo pošast, imenovano Komunistična partija Slovenije. Njen glavni “boter” pa je bil teoretik genocidne komunistične revolucije v Sloveniji, avtentični slovenski levi Hitler – Sperans. Tisti velikan slovenske zgodovine, ki ima še vedno, tudi v samostojni in demokratični Sloveniji, pred slovenskim parlamentom, največji spomenik v Ljubljani, glavnem mestu Slovenije. Da, natanko tako, Sperans je tisti partijski “svetnik”, ki ima svoj “oltar” ali kip – v čast slovenski komunistični revoluciji – tik pred slovenskim parlamentom. In imel ga bo, še dolgo, ker Slovencev v Ljubljani skoraj ni več. Kajti vse bolj je Ljubljana, glavno mesto Slovenije, balkanska – politično in kulturno. V njej so zdaj skoraj samo še potomci starih komunistov in udbovcev, Kot da je vsem prebivalcem Ljubljane kristalno jasno, da je pod vodstvom sedanjega komunističnega župana kot ustvarjena za izbris slovenskih Ljubljančanov. Ta zupan jo je organiziral za nasilni prevzem – z neko marksistično multikulturno in globalistično revolucijo – ki bo v Ljubljani imela svojo oblast nad vso Slovenijo. Čaka, ta komunistični zupan, samo še na tisti kritični politični trenutek, ko bo za nove komuniste najlaže spet prevzeti popolno oblast v Sloveniji. Ravnanje ljubljanskega župana je povsem enako, kot je bilo ravnanje komunistov med drugi svetovno vojno. Pokazalo se je, da je bil resnično pravi čas za komunistično revolucijo sredi najhujšega divjanja druge svetovne vojne – tudi na Slovenskem. Tako se je v Sloveniji Titova partija pridružila številnim leninistično stalinističnim revolucijam za svetovno prevlado komunistov, in se s tem postavila na pravo stran zgodovine. To še zdaj verjame velika večina Slovencev, celo bolj kot takrat, ko je bila Slovenija še v Titovi Jugoslaviji. Slovencev pa je vse manj in manj. Kmalu bo več kot Slovencev, različnih priseljencev. Težko je reči, kdo je bil – in je gotovo še – po osamosvojitvi pravzaprav glavni načrtovalec slovenske demografske politike. Kakorkoli skušamo razumeti sedanjo slovensko demografsko politiko, politiko množičnih splavov, množičnega priseljevanja ilegalnih muslimanskih migrantov, politiko zmanjševanja pouka slovenščine v šolah itn., vedno se pokaže, da je v vseh temeljih protislovenska ali protinarodna. Še najbolj pa je takšna po – vojnim napadom podobnim – migracijskim vdorom muslimanskih ilegalnih migrantov leta 2015 v Slovenijo in v EU. Na javno televiziji smo – mimogrede, bolj po naključju – vendarle lahko ujeli kratek pogovor enega od slovenskih visokih uradnikov z ministrstva za notranje zadeve (skoraj vedno z aristokratskim metuljčkom na srajci), kako je gospod nekemu novinarju, ki ga je zanimalo, kje bomo nastanili tako veliko število muslimanskih migrantov, odgovoril, da jih bomo čim bolj razpršili. Po tem uradnikovem odgovoru je mogoče sklepati, da si sedanja slovenska partija ali neokomunisti predstavljajo prihodnjo – multikulturno – Slovenijo nekako takole: v vsakem naselju bo približno ena tretjina Slovencev, ena tretjina muslimanov z vsega sveta, in ena tretjina priseljencev z Balkana oziroma nekdanje Jugoslavije. To pa v bistvu pomeni, da bo v vsakem naselju približno ena tretjina katolikov, ena tretjina muslimanov in še ena tretjina pravoslavnih vernikov. Vse tri skupine se bodo kar najlepše razumele, če bomo prepovedali slovenski – staroselski – nacionalizem, še posebno pa tistega, med vsemi najhujšega, namreč osamosvojitvenega, ki se imenuje janšizem. Ta nacionalizem namreč pomeni oblast Slovencev v Sloveniji. Da bo ta “nacionalni” program sedanje – podzemske – partijske vladavine ljubljanskega župana, v hudičevi senci, uspel, je potrebno čim bolj uveljavljati nekakšen jugoslovanski balkanski sentiment, zlasti s pomočjo balkanske množične in elitne kulture v Sloveniji, npr. z jugonostalgično balkansko glasbo, in z načinom življenja v visoki družbi, kot se kaže v kulturni podobi središča Ljubljane – s slastno dišečimi čevapčiči in s spomenikom “Ć”, najbolj zanesljivim znamenjem balkanske kulturne in politične prevlade v Ljubljani, pa tudi še marsikje v Sloveniji. Sedanjim slovenskim državljanom kar ugaja, dejstvo, da postaja življenje v naši državi vse bolj podobno jugoslovanskemu v osemdesetih prejšnjega stoletja, ki se ga starejši še spominjamo, mlajšim pa so starši in stari starši o njem povedali toliko lepega, da si njihovi otroci in vnuki ničesar bolj ne želijo, kot čimprejšnje vrnitve tistih nekdanjih – lepih – dni, še posebno v “zlatih” osemdesetih. Najbolj pa si mladi želijo, da bi bila Slovenija ponovno v kakršnikoli novi balkanski zvezi, podobni federaciji nekdanjih jugoslovanskih republik, zdaj samostojnih držav. V Sloveniji je namreč politično življenje že skoraj v celoti naravnano v to – jugoslovansko ali balkansko – smer. V bistvu pa imamo zdaj na sončni strani Alp kar tri republike – slovensko, muslimansko in srbsko. Da, imamo kar tri približno enako velike skupine slovenskih državljanov. V prvi skupini, morda nekoliko večji od drugih dveh, če vsaj delno upoštevamo tudi slovensko govoreče mešane družine, smo slovenski staroselci ali Slovenci, pripadniki slovenskega naroda. Vsaj polovica nas je žalostnih zaradi vse hujšega raznarodovanja, polovica pa ne bi imela nič proti ponovni vrnitvi Slovenije v kako novo multikulturno, zdaj tako modno Jugoslavijo. Pa tudi dejstvo, da nas je Slovencev v Sloveniji samo še dobra tretjina od vseh državljanov, slovenskih jugonostalgikov ne moti. Želijo si le tega, da bi se vsi lepo razumeli, tudi če bi bilo v državi več uradnih jezikov.
10
Kajti jugonostalgični Slovenci, povsem drugače kot narodno zavedni, ne ljubijo Slovenije. Jugonostalgični Slovenci, še zlasti mladi, imajo za navaden nacionalizem, jaanšizem in celo nacizem vsakršno prizadevanje domoljubnih Slovencev za čimbolj vsestransko slovensko Slovenijo. Še posebno pa jugonostalgični Slovenci nasprotujejo slovenski samostojnosti, brez vsakršnih teženj po obnovitvi kake nove, čim bolj Titovi podobne, Jugoslavije. Kljub vsem velikim sanjam slovenskih jugonostalgikov o novi Jugoslaviji, še najbolj v Kučanovem klanu ali partiji – vse bolj pa tudi v vrhu Evropske skupnosti (EU) v Bruslju – se v slovenskem, menda idealnem, sožitju treh jugoslovanskih kultur – katoliške, pravoslavne in muslimanske – že kažejo napetosti. Vendar se trenja ne pojavljajo med slovenskimi in državljani neslovenskih korenin. Tovrstno sožitje se je po osamosvojitvi celo utrdilo, predvsem s sosedskimi odnosi, prijateljstvi, družinskimi in delovnimi vezmi, še najbolj pa z medsebojnim kulturnim sodelovanjem in zlasti s športom. Bolj problematično pa postaja sodelovanje med štirimi velikimi verskimi – in tudi političnimi – skupinami: med tako imenovanimi ateističnimi političnimi centri (večidel komunističnimi) in med pravimi verskimi in političnimi centri. Znotraj teh pa so si v Sloveniji občasno v nasprotju verski in politični interesi slovenskih avtohtonih katolikov, pod vplivi Vatikana, in muslimanov pod različnimi vplivi v Evropi in po svetu. Najbolj napeti pa so odnosi med pravoslavci, zdaj pod močnim vplivom ruske velesile, in med muslimani. V Ljubljani je Bežigrad že skoraj muslimanski, v Fužinah pa je več pravoslavnih novih Ljubljančanov. Najbolj razpršeni pa smo v našem glavnem mestu prav katoliki, ki se vse bolj izseljujemo iz glavnega mesta Slovenije, delno na podeželje, še bolj pa v tujino. Prav verjetno je, če se bo s takšno hitrostjo kot zadnja leta, v Sloveniji povečevalo muslimansko prebivalstvo, s številčnimi družinami, da bo prav to v Sloveniji tudi prevladalo. Osebno sem prepričana, da tisti, ki bodo nasprotovali muslimanski – tudi politični – prevladi, ne bomo Slovenci in katoliki, temveč pravoslavni Srbi, že zdaj močno prisotni v vseh centrih moči slovenske družbe. Skoraj neopazno – zelo tiho – rivalstvo med tema dvema kulturnima skupinama pa je, kljub veri Kučanovega klana ali partije z njeno udbo, da bo razpršeno naseljevanje to preprečilo. Ne, ne bo. Nikakor ne bo. Vse bolj je to tekmovanje za oblast vidno na vseh področjih in v vseh plasteh slovenske družbe. Zato je dokaj verjetno, da bomo imeli še v tem stoletju – v deželi na sončni strani Alp – morda celo nekakšno novo kosovsko bitko. Bodo budi v njej zmagali “Turki”? “Nič hudega”, si mislimo že do konca poraženi Slovenci. Seveda, samo, da ne bo slovenskega nacionalizma in – zlasti – janšizma. Mar ne, tovariši iz Kučanovega klana ali partje – prav mafijske – partijske umazane luknje? Pa je vendar sedanja ministrica za kulturo še leta 2023, pred dobrim letom, s svojo prisotnostjo počastila Čebine, kjer je 1937 neka hudičevka iz Stalinove Moskve skotila rdečo pošast, imenovano Komunistična partija Slovenije (KPS). Njen glavni “boter” pa je bil teoretik genocidne komunistične revolucije v Sloveniji, avtentični slovenski levi Hitler – Sperans. Šumijo, šumijo gozdovi na sončni strani Alp, šumijo, šumijo še leta 2024 – nad okoli osemsto dolgo prikritimi morišči, polnimi prestreljenih lobanj, z žico zvezanih rok, z zlomljenimi vretenci ob padcu v globino, pa tudi z okostji tistih, živih še dolgo po padcu, ki so umirali v globokih jamah in breznih med zadnjimi poskusi pobega, povsem zaman. Šumijo, šumijo gozdovi na sončni strani Alp, šumijo, šumijo – še leta 2024 – nad okoli osemsto dolgo prikritimi morišči, večinoma nepokopanih in brez mrliških listov, nasprotniki Titove revolucije. Nepokopani so katoliški meščani, kmetje, duhovniki, tisoči in tisoči, v veliki večini nikoli pravno veljavno obtožene niti pravno veljavno obsojene – žrtve Stalinove in Titove revolucije.
