Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Kučanovi hipijevski marksistični “gospodarstveniki” že spet napadajo domevno kapitalistične težnje gospoda Janeza Janše.
Med bolj desnimi politiki in njihovimi podporniki je zadnje čase veliko nejevolje, ker slovenska leva politika dobesedno laja na morebitnega novega mandatarja, gospoda Janeza ⁹ Janšo, in na njegove zahteve za boljše slovensko gospodarstvo, za boljše podjetništvo in za boljše pogoje – tako za lastnike podjetij kot za delavce v njih. Če gospod Janša samo odpre usta, da bi morali najprej podpreti gospodarstvo, leva politika nanj takoj zlije, v vseh javnih medijih, cele cisterne gnojnice, ker “ta človek” govori samo o bogatih in hudobnih kapitalistih, namesto da bi najprej upošteval zahteve levih (Kučanovih partijskih!) strokovnjakov za “marksistične pristope pri reševanju delavskih vprašanj”. Kakorkoli, levi Kučanovi borci za delavski razred v javnih medijih takoj reagirajo proti izboljšanju gospodarstva tako, da najprej nahujskajo celotno plast revnejšega prebivalstva v državi. Seveda pa še najbolj ozmerjajo gospoda Janšo – ker po njihovi marksistični logiki podpira bogate, gospodarstvenike in podjetnike, ne podpira. pa hipijevskih nevladnih organizacij in zlasti delavskih, pogosto prav tako hipijevskih, sindikalistov. Trdijo, levi slovenski marksisti, da Janša menda ne mara proletariata, ker zahteva, da bi delavci prejemali svoje dohodke predvsem od podjetij, v katerih delajo, ne pa iz državnega proračuna za socialno pomoč in še nekaterih drugih. Včasih pa se celo zdi, da leva politika načrtuje popolno izginotje tradicionalnih podjetij, ker hoče v Slovrniji uveljaviti tri najbolj donosne multikulturne kvazi gospodarske veje, v obliki ilegalnega prometa z drogami, orožjem in z ljudmi. (Me bo spet obiskala policija?!)
Zato se oglasijo, ko gospod Janša v Sloveniji zagovarja močno gospodarstvo z močnimi podjetji in podjetniki, različni strokovnjaki, večinoma dobro plačani (podkupljeni, skorumpirani?) višji uradniki v levi slovenski politiki, pogosto v tako imenovanih nevladnih organizacijah, v sindikalistih in še na številnih drugih področjih bolj ali manj partijskega političnega delovanja slovenske rdeče buržoazije. Prav ti – čez vsako mero razvajeni – partijski meščani, pogosto tudi sami lastiki velikih deležev v katerem od podjetij (najpogosteje tujem), vedno, ko v bolj desni politiki nanese pogovor o podporo slovenskemu gospodarstvu, zaženejo vik in krik, da gospodarski napredek povzroča ubogemu proletariatu še več trpljenja in še hujšo revščino.
Ko v Sloveniji poslušamo, kako – v svojih oblakih nad bledim obrazkom – vodilni proletarski mož (iz stranke Levica) kritizira slovenske podjetnike, imamo vtis, da je ta politik prepričan, kako bi ves svetovni proletariat lahko razkošno živel brez dela, le od svojega članstva v nevladnih organizacijah, če ne bi bilo hudobnih podjetnikov in vseh mogočih gospodarstev, ki porajajo množice ubogega proletariata, revnega in zaostalega, izključno zaradi kapitalističnega izkoriščanja in nizkih plač. Napadi tega bledega politika iz Levice na vsakršno gospodarstvo in podjetništvo v Sloveniji skoraj zahtevajo konec tradicionalne gospodarske proizvodnje, s proizvajalnimi sredstvi in delavci, ter uveljavitev življenja v slogu hipijevstva, torej načina življenja, ki ga propagirajo številne levičarske nevladne organizacije, nekatere celo s svojimi – ne prav majhnimi – svobodnimi teritoriji. Običajno pa se velikih delov teh “svobodnih ozemelj” polastijo vodilne “face” v določeni hipijevski skupini in jih oddajajo po največjih možnih – skrajno oderuških – cenah. Njihov odgovor na novinarska vprašanja o teh dejanjih pa je osupljiv: kar zadeva oddajanje nepremičnin, pač upoštevajo ekonomsko še sprejemljive cene, vsaka nižja najemnina pa bi bila ekonomsko nevzdržna. Kdo bi si le mislil?
Zaradi tovrstnih hipijevskih “ekonomistov” javni mediji nikakor ne bi smeli zjutraj pri poročilih na prvo mesto postaviti hipijevskega nasprotovanja tradicionalni uspešni zahodni ekonomiji številnih hipijevskih predstavnikov v Sloveniji, skoraj vseh zaznamovanih z drogami, na številnih področjih slovenske leve politike. Ti, hipijevski, gospodarski “geniji” so praktično vsi še vedno otroci cvetja iz Kučanovih logov, saj je prav on odlikoval s slovenskim državnim odlikovanjem svojega prijatelja Sorosa, očeta odprte družbe, marksistično multikulturne, zelo drogirane in globalistične. Prav tako pa Kučanov klan skrbi za dobre odnose z najbolj skrajnimi muslimani, še zlasti z iranskimi, ki jim – domnevno – v slovenskih bankah perejo denar iz iranske (in druge) trgovine z drogami, orožjem in z ilegalnimi migranti, tako da slovenskim narkomanom in muslimanske migrante ljubečim nevladnikom nikoli ne zmanjka najboljših drog. In prav zato Janez Janša res ne sme postati še enkrat predsednik slovenske vlade. Pa naj še kdo reče, da Kučan ni najboljši diler v EU!?
