5.2 C
Ljubljana
sobota, 27 februarja, 2021

(PISMO BRALKE) Milan Kučan “Veliki”?

Naj najprej poudarim, da za Slovence odhoda Janše in Trumpa v zgodovino nista kar tako, pač odhoda dveh desnosredinskih politikov, kakršni niso več v modi. Saj si je zahodno, še posebno pa slovensko, prebivalstvo tega sveta zaželelo progresivnih voditeljev, po zgledu južnoanmeriških revolucionarjev in balkanskih komunistov, kakršni so bili v Beogradu zbrani okoli Tita in njegovega centralnega komiteja. Dejstvo je namreč, da smo s koncem Trumpovega predsedovanja izgubili «svojo« prvo damo, eno najimenitnejših prvih dam ZDA. Niti ni potrebno dodati, da si je slovenski, pretežno progresivni komunistični, medijski svet oddahnil. Zakaj naj bi raje od jutra do popoldneva gledali na naših multinacionalnih televizijah (slovenske že dolgo niso več, prej balkanske) raznih kičastih «ravšeljnov«, ki večinoma samo razkazujejo še druge «ravšeljne«, od petdesetega do sedemdesetega leta, ki si služijo kruh z nekakšnimi instagrami in podobno robo?

 

Opisani televizijski kič pa ni še nič, vsaj v primerjavi z levičarskim političnim kičem, ki se je začel pred par tedni, z izborom Erjavca za rušilca vlade sredi najhujše epidemije vseh časov in tik pred predsedovanjem Slovenije Evropski uniji. Prvi nosilci medijskega kiča so bili gotovo protestniki multinacionalne RTV, v Ljubljani in njenih podružnicah, na primer znameniti prvi posnetki i protestnika v muslimanskih hlačah in s titovko z rdečo zvezdo, ki je v središču Maribora vihtel ogromno jugoslovansko zastavo, očitno tudi zastavo večine protestnikov v Ljubljani. Predzadnji takšen protestnik je vsekakor Erjavec, ki bo izpolnil vse želje nasprotnikov sedanje vlade, pod Janševim vodstvom – najprej pa bo podelil vsaj dvesto milijonov multinacionalni RTV. Ta zavod pravkar v groznih finančnih bolečinah poraja še eno svoje progresivno dete, namreč multikulti MMC.

Zadnji, ki pa je v resnici prvi, znameniti protestnik je Kučan, oče multinacionalke Jugoslovanska Slovenija. Ob njegovi osemdesetletnici (januarja) bo najprej komunistična maša v Dražgošah, ki jih partizani res niso mogli rešiti pred najstrašnejšimi nemškimi okupatorskimi morilci civilnega prebivalstva. Res pa je tudi, da slovenski prav tako zločinski komunistični zahrbtni revolucionarni soldateski ni bilo treba izzvati te tragedije, še najmanj pod pretvezo, da si ni bilo mogoče niti misliti, kako strašno se bo nemški okupator maščeval. Ne, tovariši, tako ste vi izvajali revolucijo, da bi prišli do večne oblasti v Sloveniji. Tudi če ta ne bi bila samostojna, kot ni bila v Jugoslaviji. Zdi pa se, da so komunisti vseh balkanskih dežel spet na podobni poti, saj silijo na večno oblast za vsakršno ceno, tudi za takšno, v kateri bi polovica državljanov podlegla pandemiji, in tudi za takšno, v kateri bi se Slovenija preoblikovala v nedržavni delček balkanske evropske regije, kot so pred malo več kot desetletjem že sanjarili v zahodnem delu EU, npr. v francoskem političnem vrhu, močno naklonjenemu Beogradu. Beograd bo vstopil v EU samo v primeru, če bo ustanovljena balkanska oziroma jugovzhodna regija (z mejami nekdanje Jugoslvije). Kdor ne verjame, naj vpraša Kučana, njegove srbske prijatelje, tudi «drugarico«, ki se zavzema za slovensko posvojitev Aksentijevića.

Z DOBRIMI MEDIJI, Z ODLIČNO – PREDVSEM PA ODLOČNO — KOMUNIKACIJO Z NJIMI, BO NOVA VLADA VSE OMENJENO ZLAHKA DOSEGLA.

IN BOMO SPET IMELI DOBRO STARO BALKANSKO MULTIKULTURNOST. IN EVROPSKA SKUPNOST BO SREČNA.

Frančiška Buttolo, Ljubljana

Zadnje novice

Sorodne vsebine