Piše: Frančiška Buttolo
Kljub pričakovanju, da na javnem Radiu Prvem ne bom o “resničnem stanju stvari” v zadnjem vojnem napadu Putinove Rusije na suvereno državo Ukrajino slišala kakršnihkoli besed razumevanja in sočutja z ukrajinskimi državljani in drugimi prebivalci Ukrajine, sem bila presenečena, celo šokirana nad skrajno iskrenostjo povabljenega gosta, gospoda dr. Simona Malmenvalla, ki se je danes (20. aprila med 10. In 11. uro) pogovarjal s kulturnim radijskim novinarjem, gospodom Goranom Deklevo.
Že v uvodnem orisu teme razgovora je izstopala simpatija do Putinove inteligence in politične razsodnosti. Ampak to me ni presenetilo. Tudi sama sem že občutila – ne le simpatije – veliko ljubezen do ljudi, ki niso bili niti tako pametni niti tako pošteni, kot bi bilo mogoče sklepati po mojih čustvenih odzivih na njihova dejanja. Zato sem se disciplinirala in mirno poslušala.
Seveda, najprej je bila na vrsti zgodovina, vmes pripomba, da gre tudi za suvereno državo Ukrajino. Nato politične konstelacije z osvetlitvami Zahodne, evropske in ruske politike. Vse točno kot ura, na visoki znanstveni ravni. Ampak, hudič se, tudi ko gre za najkvalitetnejši diskurz, da, celo tedaj, ko ta poteka v takšni ali drugačni povezavi s teologijo, v podrobnostih. Morda celo v eni sami: v individualnem interesu, pravzaprav v egoizmu. Ni je namreč večje ljubezni od ljubezni do samega sebe. Ni ga močnejšega čustva od tega. In ker sem po naravi zelo povprečnega razuma, vendar pa z izjemno čustveno in intuitivno dojemljivostjo, sem ob pogovoru med novinarjem in njegovim imenitnim gostom trpela kot žival.
Najprej me je v srce zadela izjava, da je Putin vse v Ukrajini preveč podcenjeval, zato je poslal tja samo 200 000 vojakov. Potem, da se na Zahodu zadnje dni srečujemo z grdim obnašanjem do ruske kulture, kar Ruse zelo boli (očitno pa premalo, da bi razumeli, za kaj v resnici gre). Za zgled naj bi bila EU, ki se je šele po terorističnih napadih začela ukvarjati z islamsko religijo in kulturo (žal, še bolj kot s svojo in še bolj se bo morala, čeprav tudi to ne bo kaj prida pomagalo).
Kar zadeva sam napad, sta bila udeleženca pogovora mnenja, da se Ukrajina ne odziva povsem ustrezno. Ruska operacija je želela samo vzpostaviti stanje, kakršno je bilo se pred desetletjem. Ukrajina pa v tem napadu vidi poskus uničenja naroda in države, zato se temu primerno odziva oziroma bori.
Potem, čisto na koncu, pa še poslednje stvari, stvari duha in vere v večnost. Bo prišlo do popolnega razkola med rusko in ukrajinsko versko skupnostjo? Najverjetneje. Bi bilo to za Rusko cerkev lahko usodno? Ker bo Ukrajina moderna država, v Rusiji pa bodo cerkveni dostojanstveniki del državnega vrha – brez pravih političnih pristojnosti, kot sedanje evropske kraljeve družine, vendar pa z močno povezovalno vlogo ali funkcijo. In, kot sem, intuitivno, dojela zadnje, v nekakšni stiski izrečene stavke gospoda gosta na Radiu Prvem, je ruski cerkveni vrh kar nekoliko hud na Putina, ker je preveč površno pripravil napad na Ukrajino. Kot da ni računal z možnostjo, da bodo Ukrajinci rusko vojsko usmerili v mesta, kljub temu, da bodo imeli veliko civilnih žrtev, ker se borijo za obstoj Ukrajine. Po ruskem prepričanju pa bi se morali, vsaj številni proruski ukrajinski državljani celo veseliti ruske vojske.
In čisto, čisto nazadnje: vsega tega so krivi, tako sem razumela, brez opiranja na čustva ali intuicijo, predvsem ZDA, NATO in EU. Zadnja zlasti zaradi tega, ker se ni hotela odpovedati vplivu ZDA in NATA, temveč je raje pokazala svoje staro nerazumevanje Rusije in njene politike, kajti z Rusijo smo in bomo sosedje. (Kot da z Ukrajino ne bomo več, ker je več ne bo, ali kaj?) Se bodo ZDA preveč povezale s Kitajsko in z EU, da bo Rusija oslabljena? Se tudi ruski cerkveni vrh s tem nikakor ne strinja?
Po končanem pogovoru sem rahlo, rahlo zaslutila, da je bil ta pogovor prvovrstna propaganda za Rusijo, tokrat iz ruskega cerkvenega vrha. Kako žalosten, kako krvavo žalosten pogovor, čeprav je potekal na najvišji akademski ravni!
Slava Ukrajini!
Frančiška Buttolo
