12.4 C
Ljubljana
sobota, 20 aprila, 2024

(PISMO BRALKE) Čudaška božična pravljica

Piše: Marjeta Lindič

Dolgo je že od tedaj, ko se je  Čudaška božična pravljica zgodila v Sloveniji. Nekdo se je spomnil, da je praznovanje Božiča nekaj zaostalega, saj je po njegovem ves adventni  čas, ki je bil do tedaj to čas dobrotljivosti, prijaznosti, lepih besed in voščil, en neznosen kič in hinavščina. Kot da so vsi svetniki, je momljal. In ta Nekdo je prepovedal adventni čas, prepovedal je praznovanje božiča, prepovedal je Boga, brutalno ločil  orgle od ostalih inštrumentov in uvedel celo svoje štetje za vse, kar se je kdaj v njegovi zgodovini zgodilo.

Ta Nekdo je bil res pravi čarovnik. Čez noč je po njegovem ukazu zmanjkalo v trgovinah bele moke, masla, rozin, orehov, sploh vsega, kar je potrebno za dobro potico. Nikjer ni bilo okraskov, nikjer božičnih drevesc. Ta Nekdo je bil res hudobno sposoben in zlovešče uspešen. Kajti iz javnosti so kar naenkrat nevidno in neslišno izginili: advent, Miklavž in božič. Toda ljudje so Sv. Miklavža, advent in  božič ohranili v srcih, polnih joka in solz. Celo v okupirani in z okupatorsko žico obkoljeni Ljubljani je okupator dovolil za otroke Miklavžev nastop v Drami. Kako je bil ta Miklavž nepozaben v zlati opravi in z zlatimi rokavicami na rokah. Rokoval se je s punčko v tretji vrsti. Še danes se spominja njegovih zlatih rokavic.

Nato je v naši čudaški pravljici nastopil čas čudežev. Na sveti večer je slovenskim mamam uspelo pričarati potice, očetom pričarati božična drevesca, ki so bile bogato okrašene z medenjaki in z bonboni. Tako kot si otroci niso pustili vzeti Miklavža, saj so mu še naprej pošiljali pisma z željami, tako si tudi starši niso pustili vzeti božiča, še manj svetega večera s polnočnico, čeprav je bilo treba zjutraj v službo in v šolo. Ljudje so se še vedno počutili božično, čeprav božiča uradno ni bilo več in je bil navaden delovni in šolski dan. Neredko so pijanci namerno motili polnočnico tako, da so nekatere bolj izpostavljene cerkve zaklepali že pol ure prej.

Varno in poduhovljeno slovensko božično vzdušje  za domačo mizo s pianissimo petjem Svete noči se je  končalo, ko se je družina previdno odplazila v temno noč do cerkve k polnočnici. Naj povem, splačalo se je. Iz sosednje klopi se je zaslišal nežen otroški glas – sedaj vem kako je v nebesih. Za božič se nam zares približa Božje kraljestvo, mu je zašepetal oče.

In morala te pravljice…..

Pol stoletja brez javnega adventa, brez javnega miklavževanja , brez božiča v javnosti, brez verske vzgoje v šolah, odsotnost ljubeznivosti in prijaznosti je povzročilo počasno in nevidno drsenje v posurovelost in v najbolj prostaško preklinjanje. Izginila je jezikovna eleganca v pogovornem jeziku in sploh v vsakdanjem življenju. Zaradi splošno razširjenega špecanja in ovaduhov, se je skotila potuhnjenost, nezaupanje, ubijalski strah pred razkritji  in izsiljevanji. Rezultate vidimo v zmerjanju, v sovražnih dejanjih in grdih besedah v današnjem javnem in političnem življenju.

In pravljični konec……Zgodil se je še en čudež. Čez noč smo dobili svojo lastno državo, ki nam je spet prinesla advent, Miklavža, praznični božič s polnočnico, otrokom pa šolske božične počitnice. In končno že 30 let brez strahu praznujemo božične praznike.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine