Piše: Marjeta Lindič
Meni ljubi profesor prirodopisa in biologije mi je pogosto zagotavljal, da je slovenska Cerkev edina inštitucija, ki zares brani slovenske interese in s tem slovenstvo.
Ta njegova trditev drži, še posebno ko človek prebere čuden napad patra Robleka v današnjem internetnem Časniku (25.3.2023) in, ko je možno opazovati nenehno »obstreljevanje« in »obkoljevanje« slovenstva in vitalnih slovenskih interesov. Kaj naj si sicer človek misli ob spomeniku in parku izbrisanih, ki imajo vsi po vrsti dvojna državljanstva. Ali, ko so »Predstavniki narodov nekdanje SFRJ v Sloveniji« proti krnjenju oddaje Na Glas. Kakšna multikulturnost pa je to, če ni tudi predstavnikov narodov nekdanje cesarske Avstrije? In kako to, da so slovenska ledinska in hišna imena od leta 2010 vpisana na avstrijski Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine? In kako to, da je v Avstriji razstava z naslovom POKRAJINA IN IDENTITETA – ZEMLJEPISNA IMENA KOT NESNOVNA KULTURNA DEDIŠČINA. In seveda v Avstriji KOROŠKA POJE KOROŠKE PESMI, V Sloveniji pa poje Dalmatinska klapa, pri čemer je klapsko petje na Unescovem seznamu kot hrvaška kulturna dediščina. Istočasno pa smo mi poslušali o goveji muziki, o ruralnosti, preplavljal nas je tako imenovani balkanski melos, ki je malo srbski in malo makedonski pa še muslimanski in dalmatinski. Najhuje pa je to, da je zavzemanje in zahteva po promociji slovenske kulture, ki ima za osnovo slovenstvo, takoj ozmerjana s fašizmom, raznimi fobijami, da žaljivih provokacij niti ne omenim. Kot, da bi bila vsa slovenska identiteta in slovenske vrednote na razprodaji.
Iz tega zornega kota se nam pokaže slovenska Cerkev, kakršnakoli že je, kot edini otoček, ki še lahko skrbi za slovenski ostanek ostanka in njegov duhovni obstanek, vključno z vrednotami in identiteto. Vse cerkve in podružnice so lepo vzdrževane tudi po zaslugi vernikov in župnikov. Povsod v cerkvah se še razlega prelepo slovensko večglasje in prelepe nabožne pesmi. In vse to bi moralo počasi oditi drugam, da bi naredili prostor narodom nekdanje SFRJ v Sloveniji in izbrisanim. Vse to se lahko sluti ob branju prispevka o p. Rupniku (Blagovest), kjer se jasno in glasno omenja ukinjanje škofij in s tem preurejanje škofijskih meja, kar bo ponovno povzročilo izgubo slovenskega ozemlja. V daljavi lahko uzremo nove škofijske meje s Hrvaško, ki bodo s tem prejudicirale državno mejo, ne da bi bil arbitražni sporazum sploh omenjen. Od nas vseh, prav vsakega posebej, je odvisna nadaljnja usoda nas Slovencev, naših vrednot in identitete. Brez Boga in Cerkve nas res ne bo.
