2.8 C
Ljubljana
ponedeljek, 18 novembra, 2024

(PISMO BRALKE) Ali naša država razpada – kot Palestina? Ali pa nastaja v Sloveniji predsedniška demokracija?

Piše: Frančiška Buttolo

Pravno je Slovenija že povsem blizu Palestini. To še najbolj velja, če sklepamo po zadnjih, kar zadeva demokratičnost in vladavino prava v Sloveniji,  zastrašujočih izjavah predsednice parlamenta Urške Klakočar Zupančič, pravnice z  magisterijem. Izgubljamo samostojnost, da bi laže razpadli na sto kosov, kar se bo kmalu zgodilo  Palestini, če jo bo še vodila teroristična organizacija Hamas.

Tudi v Sloveniji  imajo v parlamentu glavno besedo predstavniki slovenskega Hamasa, komunistični  parlamentarci, nekateri – vsaj po mnenju velikega števila zaskrbljenih državljanov   – že psihopatsko nestrpni do vsega in vseh v državi, kar ni v skladu z njihovo zahtevo po totalnem  očiščenju Slovenije, podobno tistemu po vojni 1945, prav vsega, kar spominja na tradicionalno zahodno demokracijo.

Še najprej pa je potrebno, tako javno poudarjajo slovenski parlamentarni  hamasovci, očistiti politiko in medije. Veliko je sicer že narejenega, žal pa je nujno potrebno  Slovenijo politično očistiti še vedno živega Janševega  osamosvojitvenega fašizma ali “janšizma”. Ta je namreč  preveč prisoten  v parlamentu  in v nekaterih “janšističnih”  medijih, zlasti na eni od  televizij, edini, ki noče in noče  prenehati z nevarno  protikomunistično in protihamasovsko propagando.

V ta namen je nastala v slovenskem  parlamentu  nova komisija, nekakšna slovenska različica Hamasovih, za doseganje miru na Bližnjem vzhodu po likvidiranju Izraela in Izraelcev.

Kar nekaj časa je ta parlamentarna komisija delovala s polno paro, ker je bil ta – slovenski –    Hamas  povsem po okusu predsednika vlade dr. Roberta Goloba, predsednice države  Nataše Pirc Musar in  slovenskega Sorosa v senci,  Milana Kučana. Še zlasti njega, komunističnega zamrznjenega  “spomeničarja” 1991 in  narodnega heroja (zaslužnega za številne zmage komunistov v boju z “janšizmom” po slovenski osamosvojitvi). Mojca Šetinc Pašek  je odlično  opravljala eno samo svojo  nalogo: “dokazovala”  je  milijardne sleparije neke slovenske televizije,  edine v Sloveniji, ki še ni   popolnoma komunistična, temveč je v njej mogoče odkriti kar nekaj še  povsem “janšističnih”  ideoloških prvin.

Kar naenkrat pa je to slovensko hamasovsko predsednico komisije za totalno komunistično medijsko sceno v Sloveniji, vlada dr. Goloba postavila na hladno. V bran se ji je postavila predsednica parlamenta Urška Klakočar Zupančič, ampak ni pomagalo. Vlada je namreč ugotovila, da v resnici – celo veliko bolj kot  javno “je…o”  Štefančičevo oziroma Žižkovo – potrebuje dobro “janšistično”  (po partijsko fašistično)  televizijo, da ima pravico izvajati, ne ravno zunajsodne, vsekakor pa zunajpravnev represalije nad “janšisti”. Le tako – da gre za boj proti fašizmu –  lahko slovenska, še vedno povsem  partijska,  politika pred svetovno javnostjo  uspešno opraviči nadaljevanje svojega totalitarnega ustrahovanja Slovencev z likvidacijami med drugo svetovno vojno, takoj po njej, skozi vso komunistično vladavino in skoraj ves čas  po osamosvojitvi,  z redkimi  premori.

Tovarišici Klakočar Zupančič in Šetinc Pašek pa te “prefinjene” komunistične politike nikakor ne moreta razumeti, in sveto verjameta v skorajšnjo čudovito zmago komunizma v Sloveniji. Nihče, ker  ju noče razočarati pa  si jima ne upa  razložiti, da komunizma ni in ga ne bo nikoli, ker je navadna fikcija. Komunizem ni nič drugega kot večna revolucija,  uničevanje tako imenovanega notranjega sovražnika ( v našem primeru najprej “izdajalcev” in  “janšistov”), ko pa tega premagajo, se komunizem  loti svojih skrajnežev, s čimer skrajno sprevržena  partijska “samokritična”  oblast doseže velikansko  navdušenje med državljani,  željnimi resnice in pravice tudi tedaj, ko gre za  vidne  funkcionarje in uradnike. Ti pa v resnici večinoma nikoli ne sodijo v sam komunistični  politični vrh oblasti. V sedanjem primeru sta takšni žrtvi oblasti  tovarišici Mojca  Šetinc Pašek in Urška Klakočar Zupančič.

Ne, nobena od njiju ne sodi v vrh sedanje oblasti,  kje neki.  Vanj  ne sodi niti dr. Robert Golob. Vsekakor pa v njem  kraljuje  – vse bolj kučanovsko demagoška in “modra” –  Nataša Pirc Musar  (skupaj s soprogom). Ta bi se požrla, da bi Slovenija postala predsedniška demokracija, torej njena diktatura. Z njenim  dosmrtno putinovskim predsedovanjem. Morda pa bo le  postala slovenski Putin, kdo ve? V Sloveniji je vse mogoče.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine