Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
V tem prispevku želim nekoliko soočiti vsebino dveh knjig, knjig »Resnično življenje v Bogu« (RŽVB) in knjigo o življenjski poti nekega duhovnika, avtorja in naslova tukaj nočem omeniti.
Ko sem preletel njeno vsebino, ki je kombinacija kronike nekaterih župnij in njegove avtobiografije, mi je to prišlo na misel: primerjati dogajanje v sedanji Cerkvi s tistim, kar o današnji Cerkvi pove Jezus, ki jo je ustanovil in jo seveda povsem pozna. K temu me je navedel predvsem naslednji stavek iz knjige RŽVB: »Rečeno je bilo, da bodo ljudje v poslednjih časih ohranjali zunanji videz vere, zavračali pa notranjo Moč Cerkve, ki je moj Sveti Duh«.
Analizirajmo ta stavek.
Jezus pove, da živimo v poslednjih časih – moderne dobe. Zanjo pa je značilna obrnjenost k zunanjemu (materialnemu), in seveda se tak odnos do življenja odraža tudi na verskem področju, ta župnik pa je, se spomnim, v pridigah večkrat rekel, da »je vero treba prilagajati času«. In to se v njegovi knjigi res zelo dobro pozna, v njej je govor predvsem o stvareh, ki se nanašajo na zunanji videz vere. Ona je torej poučna tudi zato: ker odraža značilnost današnje Cerkve – ukvarjanje z zunanjim videzom vere. Kakšen je odnos med vero in Cerkvijo?
Cerkev je Kristusova ustanova in institucija, katere poslanstvo je oznanjanje vere in prinašanje Kristusa ljudem. Notranja Moč Cerkve je Sveti Duh, ker je bistvo vere svet Duha, stanje duše, vzpostavljanje njenega odnosa in stika z Bogom. Kaj pa je »zunanji videz vere«? To so vsa tista materialna (zemeljska) sredstva, ki naj bi človeku pomagala pri vzpostavljanju tega stika, olajšala dviganje duha k Bogu, to vzpodbujala.
Vendar, v poslednjih časih moderne, ko so ljudje (in tudi verniki) pozunanjeni do absurda, so tudi te zunanje, materialne stvari, ki se nanašajo na vero, postale pomembnejše od »notranjih«, upam si trditi, da so postale celo neka ovira in past: vera (krščanstvo) je cerkvena stavba, je župnišče, so kapelice, znamenja in križi, so zvonovi in orgle, in neka fara je živa, če se dela na gradnji »farovža«, če se obnavlja cerkev, njene freske, nadalje zvonik, streha in oltarji na podružnicah, če se nabavlja nove zvonove in orgle. Za vero so nadalje zelo pomembni pevski zbori, bandera, obleke ministrantov, cerkvena oprema kot npr. kelihi, prti, monštranca. Biti veren pomeni udeleževati se slovesnosti kot so nove maše, prva obhajila in birme, biti pri procesiji in imeti potico za velike praznike.
Ali je delo na teh stvareh (kar pomeni tudi vlaganje velikih finančnih sredstev) potrebno, koristno? Vsekakor, saj je to del naše kulturne dediščine, in sakralna dediščina predstavlja morda njen najbogatejši, najpomembnejši del. A vse skupaj je tudi neka past za »vernike«, ker vera zanje postane ukvarjanje s tem, pozablja se, da so to le neka (in sploh ne bistvena) sredstva, ne pa cilj. In je tudi ovira in celo neka nevarnost za tiste zunaj Cerkve (ki so v večini, verniki so postali manjšina), tu mislim na sodobne, zmaterializirane pogane, ki pa naj bi jih tudi Cerkev pritegnila pod svoje okrilje. Zakaj past, ovira? Ker so se cerkvene stavbe, na katerih se danes dela, ki se jih obnavlja, gradile pred davnimi stoletji, zato odražajo duha neke povsem druge dobe in modernemu človeku delujejo muzejsko, vero zato dojema in jemlje kot nekaj, kar pripada (morda celo mračni) preteklosti in kar v sodobni čas ne sodi.
Ta članek nameravam postopno zaključiti s podobnim stavkom iz knjige RŽVB, kot sem začel: »Satan ohranja zunanji videz vere, zavrača pa notranjo Moč Cerkve, ki je Sveti Duh«.
Ta stavek jasno pove naslednje: v naših časih je satan ljudi zapeljal (tudi) tako, da ohranjajo zunanji videz vere, zaradi tega pa pozabijo na notranjo Moč Cerkve – na Duha. Satan (zelo inteligentno bitje!) uporablja celo stvari, ki se nanašajo na vero kot zvito prikrito past, da ljudje spregledajo bistvo vere. In kaj je to bistvo? To razkrije naslednji stavek: »Nebeško Kraljestvo ni v besedah in zunanjem videzu vere, ampak je v notranji Moči, ki vam je dana po Svetem Duhu, če prosite zanjo«.
Notranja Moč Cerkve je torej božji Duh oz. tisto, kar prihaja od Duha. To pa se v Cerkvi (zaradi racionalizma, o čemer sem že pisal) zavrača. Vendar, velik odpad (od vere), ki je danes zajel Cerkev, je v veliki meri sad racionalizma, kot tudi piše v knjigi RŽVB. Zakaj racionalizem to povzroča? Iz več vzrokov, a eden (morda glavni) je ravno v zavračanju tega, kar prihaja od Duha. Vera je namreč trdno prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo, kot pravi apostol Pavel. O teh stvareh pa človeka prepriča izkustvo, ne besede (kar še posebej velja danes, v civilizaciji velike inflacije besede!). Tega izkustva pa nima, če ne sprejema tega, kar prihaja od Duha, če je npr. do videnj ravnodušen. Tako se ljudje danes ukvarjajo z vidnim in oprijemljivim in se ustavljajo pri tem, misleč, da se s tem ukvarjajo z vero.
