Piše: Franc Bešter
Ta članek je pravzaprav nadaljevanje prejšnjega prispevka, ker se problematika moderne znanosti tesno navezuje na moderno tehniko. To dvoje je bilo namreč v svojem nekajstoletnem razvoju medsebojno odvisno. Empirična znanost (fizika, kemija) je ključno omogočila tehniko, izumljanje, razvoj, a pri tem je bila tudi ta (izkustvena) znanost močno odvisna od tehnike, če pomislimo na naprave za eksperimente, opazovanja, meritve. V prejšnjem prispevku sem skušal prikazati, kako in zakaj ta znanost vodi v ateizem, s tem v izgubljanje smisla in etičnih temeljev, kar se potem pozna tudi v politiki in ekonomiji, tu nameravam nakazati, zakaj v ateizem vodi tudi tehnika.
Orodja
Pri moderni tehniki gre za visoko razvita orodja (VRO), njihova značilnost je, da so bolj raznovrstna in učinkovita, a tudi bolj kompleksna, zapletena. Pri vseh orodjih, enostavnih in VRO gre prvenstveno za področje storilnosti, dela, delovanja v materialnem svetu. Pri znanostih zanje lahko ugotovimo, da so le-te v velikem nasprotju s spoznavnim svetom vere, krščanstva, a isto lahko ugotovimo tudi pri »praksi znanosti«, pri tehniki. Pri delovanju na področju vere gre za delovanje duše, za meditacijo in kontemplacijo, kar vse se dogaja na področju človekove notranjosti, medtem ko gre pri vseh orodjih za delovanje na področju zunanjega, orodja usmerjajo človeško misel in pozornost k le-temu, koliko bolj se to dogaja pri VRO! Ona so visoko razvita, a zaradi tega tudi mnogo bolj zapletena kot orodja prejšnjih dob, posledica je, da upravljanje, rokovanje z njimi zahteva mnogo več znanja, spretnosti, človeku napolni glavo z neštevilnimi podatki, potrebnimi za to, in VRO zahtevajo od človeka, da svojo misel in pozornost usmerja k zunanjemu. Primer tega sta npr. vožnja z avtomobilom in delo z računalnikom, na tem dvojem se tudi dobro vidi, da VRO pomenijo večje udobje in učinkovitost, a s sabo prinašajo tudi nevarnosti, od človeka zahtevajo neko izvežbanost, streniranost. In neprestano povzročajo tudi takšne in drugačne skrbi. Skrbi! Skrbi škodujejo duši človeka in mu jemljejo notranjo svobodo: »Biti svoboden pomeni biti ločen od zemeljskih skrbi. Osvobodi svojo dušo, loči se od zemeljskih skrbi!« piše v knjigi RŽVB (»Resnično življenje v Bogu« – knjige sporočil mistikinje Vassule Ryden).
VRO in duša
Zemeljske skrbi: to so MISLI, ki se nanašajo na zemeljsko (materialno, zunanje, nižje), in ker VRO, zaradi svoje zahtevnosti, zapletenosti stalno od človeka zahtevajo takšne misli, jih močno množijo, sledi, da tudi od VRO prihaja neka nevarnost za človekovo dušo, ona ogrožajo njeno svobodo, človeku jemljejo notranjo svobodo: skrbi obtežujejo srce, ki se potem ne more dvigati k Bogu.
Tu sem že večkrat navedel, kako in zakaj je racionalizem – kuga naše dobe (to kugo povzroča okužba možganov z moderno znanostjo) smrtonosen za dušo, a lahko zaključimo, da duši škodujejo tudi VRO – ker jo obtežujejo, ji jemljejo svobodo. A ne samo zaradi tega. Civilizacija je po nekaj stoletjih postala povsem »tehnična«, se pravi, da človek brez VRO v njej sploh ne more več normalno funkcionirati, človek mora VRO stalno kupovati, vzdrževati, popravljati, kar vse zahteva denar, VRO zato navajajo ljudi k služenju denarju in zemeljskemu bogastvu (mamonu), kar vse je seveda v nasprotju z zahtevami krščanstva, kar vse zasužnjuje dušo. Da ne govorimo še o uporabi VRO v tržnem gospodarstvu, ki ustvarja uživaško potrošniško družbo, se pravi, ki množice vodi v materializem. Materializem tudi povzroča propadanje duše, ker povzroča njeno življenje v temi, v knjigi RŽVB piše: »Ko se duša preda materializmu (s tem, da se oprime tega, kar ji ponuja svet), dovoljuje, da jo napolni tema (ker v njej ni več prostora za Duha)«. Naša doba je doba teme.
Moramo zaključiti, da znanja, ki so ustvarila (ustvarjajo) našo (moderno) dobo, kot »negativni stranski učinek« povzročajo veliko duhovno in moralno krizo človeštva – človek je v tem razvoju na tem področju tudi ogromno izgubil.
Zaključek
Človek je z izgubo vere (zaradi VRO) izgubil smisel (življenja, trpljenja) in zavladala je tudi velika odtujenost (opustošenje v dušah). Moramo zaključiti tudi, da je nadaljnje (duhovno, moralno) propadanje te kulture neogibno, dokler se bosta v njej masovno uporabljali (in zlo-rabljali) moderni znanost in tehnika. Ta proces je ireverzibilen, kot je staranje organizma nepovraten proces. Jasno pa je, da bo moralno propadanje vedno bolj povzročalo (že povzroča) tudi materialno propadanje v tej »civilizaciji«. Morali bomo povrniti določene prvine »mračnega« srednjega veka: v tej dobi so se jasno zavedali, da je etika nekaj ključnega tudi za gmotno blagostanje.
Na kratko: lastnost znanj, na katerih je novoveški človek začel graditi svojo civilizacijo je, da povzročajo razkroj dejavnika, ki naj bi so-izgrajeval to civilizacijo, le-ta se že nekaj stoletij razvija vedno bolj enostransko, danes je ona že povsem stehnizirana, in tako, enostransko so izobraženi in strenirani tudi njeni pripadniki. Posledica vsega skupaj so tudi številne negativnosti v človeški družbi, onesnažena in iz ravnovesja vržena ni le narava, takšna je tudi družba. Divjina in opustošenje na Zemlji. Sredi takega stanja je nujno, da začnemo graditi novo obliko kulture, jasno je, da to ni mogoče brez neke religijske podlage, zato bo treba obnoviti tisto, kar je moderna z nekimi znanji, načinom mišljenja in življenja porušila. Ali bo to mogoče s pomočjo Svetega pisma, ali bo to zmogla Cerkev, ki ga razlaga in oznanja? Problem pri tem je, da so možgani sodobnega človeka »preparirani« z modernostjo (znanost, tehnika), skozi to prizmo pa je le-temu vsebina Svetega pisma v svoji obliki nekaj arhaičnega, naivnega, neeksaktnega in nedokazanega, težko razumljivega, neuporabnega v življenju. Stari kvas je izgubil svojo moč. Ali pa je bila Cerkev kos izzivom, ki jih je prinesla moderna doba? Velik odpad od vere in prazne cerkve dokazujejo, da ne. V knjigi RŽVB piše: »Spoznaj, da sta racionalizem in modernizem največja sovražnika moje Cerkve, ker oba vodita v ateizem«. Cerkev v tem dvojem res ni prepoznala svojega glavnega nasprotnika, iz česar sledi, da res ni znala odgovoriti na izzive modernosti.
V tem prispevku (in tudi že prej) sem navajal določene stavke iz knjig RŽVB. Mislim, da se v njih skrivajo odgovori za rešitev naše dobe, to je »novi kruh« – vsebina Svetega pisma, podana na nov način, v novi obliki, uporabna tudi v sodobnem svetu.