Piše: Franc Bešter
»Če Slovenija ne bo imela vizije, bo propadla«, je dejal pokojni Jože Pučnik. Ali Slovenija danes ima vizijo? Ali ima vizijo Evropa? Kaj naj bi bila »vizija«? Je to vizija nadaljnjega razvoja, življenja, delovanja neke države? Njen uspeh v sodobnem svetu? Dandanes si pod uspešnostjo predstavljamo predvsem ekonomsko uspešnost, ki naj bi bila temelj za »srečo« človeka – saj »indeks sreče« merimo po BDP na prebivalca. Toda ali se v takšnem pojmovanju ne skriva neka laž, ali človeka res lahko trajno osreči, zadovolji, poteši zadovoljevanje telesnih potreb in večanje materialnih udobnosti? Sicer bi to lahko bila neka vizija: ustvarjanje čim boljših pogojev za srečno življenje ljudi, kajti sreča je neka ključna »konstanta« v življenju človeka. Človek je iskalec sreče. A tu se srečamo z nekim ključnim, usodnim vprašanjem: kaj je za človeka resnična sreča, kaj mu zares prinese srečo? Spomnim se profesorja z akademije, ki je dejal, da je človek srečen, ko so vse njegove potrebe zadovoljene. Tu pa je ključna beseda »potrebe«. On takrat ni omenil, ali s tem misli zadovoljevanje telesnih ali še kakšnih drugih potreb.
Danes vem, da je tu mislil telesne potrebe, kajti vem, da je bil marksist, se pravi racionalist in materialist, sicer v redu človek – prosvetljeni levičarski intelektualec. In takšna življenjska filozofija je danes na Zahodu prevladujoča, saj našo dobo označujejo racionalizem, materializem, levičarstvo. Racionalizem in materializem: iz tega razumevanja sveta izhaja telesna koncepcija življenja, iz tega pa tudi neko razumevanje sreče. Takšna vizija človeka namreč poraja tudi temu ustrezno pojmovanje sreče: človek bo tem bolj srečen, čim bolje bo zadovoljeval telesne potrebe, čim več bo imel raznih zemeljskih udobnosti… . Danes je »srečen« človek mlad, zdrav, uspešen, bogat človek, ki si lahko privošči neštevilne užitke, katere dandanes ponuja svet. A mimogrede: takšen način življenja v tem svetu neogibno za sabo potegne tudi senčne plati: strah pred staranjem, boleznijo, nesrečami, smrtjo… . Ta svet, kljub vsemu »napredku« človeku ne more ponuditi trajnosti, gotovosti, kar pa človeku nujno greni »srečo«. Vendar, takšna filozofija in takšen način življenja danes prevladuje v tej civilizaciji, na Zahodu, a vse to (potrošništvo, gospodarska rast….) ne more biti vizija, saj to ne more prinesti človeku gotovosti, smisla, neke trajne sreče (sicer pa že beseda »sreča« pove, da »sreča človeka samo sreča, ujeti se pa ne da«, kot pravi nek pregovor).
Rezultat enostranskega razvoja: človek Orodij
Civilizacija je zašla v današnjo krizo tudi zaradi svoje enostranosti, se pravi enostranskega razvoja v zadnjih stoletjih: ta razvoj je šel predvsem v smeri (tehno)znanosti in tehnike, se pravi, ukvarjali smo se predvsem z zadnjo revolucijo v razvoju orodij. Ta razvoj, ki nam je prinesel blaginjo in neštevilne udobnosti (kar vse danes mnogi jemljejo kot samoumevno!), pa je za sabo pustil tudi negativne posledice za naravo in človeško družbo, kar sem na kratko skušal opisati v prejšnjem članku.
Problem je tudi, da so pripadniki te kulture (visoko razvitih orodij) postali s tem tudi enostransko izobraženi in izvežbani, se pravi »enostransko notranje izgrajeni«, predvsem v smeri modernih empiričnih znanosti in rokovanja s tehniko. Zato, pogojeni s tem, uporabljajo ta znanja in ta način mišljenja tudi, ko se v življenju odločajo, se usmerjajo, kar pa je zmotno in lahko tudi škodljivo, celo nevarno, zanje in za druge. Temeljni vzrok za to zmoto je v pomanjkanju zavedanje, da s temi znanji in tem načinom mišljenja ni mogoče do resnice o dogajanju sveta, ki igra pri odločanju ključno vlogo.
Človek sicer ni obsojen na temo neznanja glede tega, do te resnice je mogoče priti, a to znanje se skriva znotraj verske spoznavne stavbe (je v Svetem pismu), problem pa je, da so znanja moderne dobe kot način življenja (s tehniko) človeku to znanje odvzela, racionalistična spoznavna stavba deluje rušilno na versko spoznavno stavbo. In to je naloga, ki nas čaka za novo, po-moderno dobo: ponovno zgraditi v sebi, v naši notranjosti stavbo, ki jo je moderna porušila. Ta »nova stavba« ni samoumevna, njena izgradnja zahteva čas, napor, zavestno prizadevanje. Obenem pa tu vidim še en velik problem: kako bo človek, ki je šel skozi razsvetljensko izkušnjo in je streniran za življenje z moderno tehniko, sprejemal, dojemal, razumeval vsebino Svetega pisma – ta knjiga je nastajala v povsem drugačnih razmerah, podajala se je ljudem z nekim drugim načinom mišljenja, ljudem, ki so živeli nek povsem drug način življenja – miselni svet Svetega pisma je zelo daleč od miselnega sveta sodobnega človeka, mnogo bolj daleč kot je bil npr. srednjeveškemu človeku – človeku poljedelske družbe. In resnice, kakor so podane v njem (in tudi, kakor jih oznanja in razlaga Cerkev) – ali so podane na način in v obliki, da bi bilo to znanje uporabno pri odločanju v sodobnem svetu, pri današnjem načinu življenja?? Bojim se, da ne.
Negativni učinki moderne, nova doba
Moderno dobo sta ustvarili (jo ustvarjata) znanost in tehnika, s tem bi se gotovo vsi strinjali. Moderna znanost, moderna tehnika – to dvoje je postalo alfa in omega novoveške civilizacije, in je še vedno, kljub temu, da smo izgubili vero v njuno odrešilno moč. Kljub temu razočaranju ne smemo izgubiti izpred oči, da so bili za ta razvoj (ta napredek človeštva) potrebni velikanski napori, zelo resno prizadevanje številnih generacij, in da je ta napredek prinesel blaginjo, neštevilne udobnosti najširšim množicam. To je omogočilo, da danes na planetu živi toliko milijard ljudi, kot jih živi!
Seveda, kot vsaka stvar na tem svetu, je tudi to zahtevalo svoj davek, nujne, neogibne negativne posledice za naravo in družbo. Prekomerno izčrpavanje virov, onesnaževanje, podnebne spremembe. Lastnost teh znanj (moderne dobe): ona so sicer močno razširila naša obzorja, naša vedenja o svetu, a ta znanja in način mišljenja, ki ga razvijajo v ljudeh – vse to povzroča racionalizem, ki je postal kuga naše dobe. Tehnika je sicer močno olajšala naše življenje, a življenje z njo vodi v materializem, tako racionalizem kot materializem pa sta nas zapeljala v ateizem, se pravi, v tem razvoju (zaradi tega razvoja) smo izgubili vero, s tem dejavnik, ki naj ustvarja urejeno družbo in duši podarja stik z Metafizičnim. Moramo zaključiti, da so znanja, ki gradijo moderno civilizacijo, dobra predvsem za človeka kot telesno bitje, ne morejo pa mu dati tega, kar potrebuje njegova duša, še več, na dušo delujejo škodljivo, prinašajo ji celo smrt. Posledica vsega skupaj je neko stanje na svetu, ki ga dandanes živimo, in ki ga označuje opustošena in onesnažena narava, a opustošenje in nesnaga sta tudi v dušah ljudi. Kaos v človeški družbi, živimo v svetu duhovne smrti in sredi kaosa. Moderna doba je s tem zašla v neko splošno krizno stanje, ta civilizacija je v fazi razpadanja, kar se kaže v krizi njenih institucij. Razpadajo družbeni podsistemi (npr. zdravstvo, šolstvo…). Kriznost te civilizacije (ki se je razširila po vsej Zemlji) se kaže tudi v številnih vojnih konfliktih, ki jih vidim kot posledico moralnega propada in krize okolja, tudi kot spopad za vire. Ta civilizacija bo delovala vedno teže, če bo delovala po tej poti naprej, se bodo krize vseh vrst samo še ponavljale in poglabljale. Moderna doba je mrtva, nujno je treba začeti s prehodom v neko novo dobo, začeti ustanavljati novo obliko civilizacije. To je postalo nujno, postavlja se le vprašanje, kako, na kakšen način. Na kakšnih znanjih, na kakšni filozofiji?
Vemo, na katerih znanjih funkcionira moderna doba in kaj so ji dala, tudi, kaj so povzročila. Znanja za novo dobo: nujno takšna, ki bodo sposobna postopno odpravljati negativne učinke moderne, se pravi nered v človeški družbi in duhovno smrt, ki ne bodo obremenjevala in uničevala narave tako močno kot se to dogaja danes.
Tehnika in trg
Kaj je krivo za sedanjo okoljsko krizo, kdo je odgovoren zanjo? Lahko ugotovimo, da dva velika dosežka moderne dobe: svobodno tržno gospodarstvo in moderna tehnika (visoko razvita orodja – VRO). Natančneje: uporaba tehnike v tržnem sistemu. Zakaj? Na trgu poteka boj (med firmami) za kupca, da se tu zmaguje, je treba biti čim boljši in čim cenejši. Zato je logično, da je človek v ta boj vključil tehniko: ona omogoča masovno proizvodnjo in vedno višjo kvaliteto, tudi produkcijo novih stvari – vse to olajša zmagovanje na trgu, ker daje kvaliteto in ugodne cene. Iz tega sledi še nekaj: da tržni sistem vzpodbuja tehnični razvoj, izumljanje, inoviranje. Tudi zato so države tržnega gospodarstva v hladni vojni premagale komunizem – ta je v tej tekmi zaostal in zato doživel gospodarski zlom. Komunizem: planska ekonomija. Ne vzpodbuja tehnološkega razvoja, a okolje je uničevala ravno tako, morda še bolj.
Masovna proizvodnja zahteva tudi masovno potrošnjo, jasno, da vse skupaj vodi v prekomerno izčrpavanje virov in v uničevanje narave. Mislim, da se danes mnogo premalo omenja in poudarja nekaj: da brez moderne tehnike (VRO), z njeno uporabo v tržnem sistemu, v boju na trgu, ne bi prišlo do krize okolja, ker tako masovno proizvodnjo (tudi zelo raznovrstnih, prej neznanih stvari!) lahko omogoča le tehnika. Gre za sprego tehnike in svobodnega tržnega gospodarstva, zaradi te sprege je neizbežno prišlo do tekmovalnosti, med podjetji: vedno novi izdelki, vedno bolj izpopolnjeni produkti. Boj s konkurenco. Če v tej tekmi zaostaneš, propadeš. »Biti konkurenčen« – to je postalo nekaj ključnega v sodobnem svetu. Svet se je s tem (tehnika, trg) ujel v nek začaran krog, bolje, v peklensko spiralo. Ekonomija, temelječa na tem, je sicer prinesla večini človeštva blaginjo in neštevilne udobnosti, a negativni stranski učinek, nezaželen in od mnogih nepredviden, je sedanja kriza okolja. Negativni učinki na naravo. A vse skupaj izvaja tudi negativne učinke na družbo, ta »napredek« je ustvaril uživaško potrošniško družbo. Potrošniški materializem. In sistem je ustvaril tudi velikansko neravnovesje v sodobnem svetu, kar se tiče porazdelitve bogastva: peščica superbogatih poseduje večino finančne (ekonomske) moči. To pa je spet posledica sprege tehnike in trga: lastnikom proizvajalnih sredstev kapital omogoča širitev proizvodnje, kar spet omogoča rast Kapitala – na ta način se je zavrtela spirala bogatenja peščice v človeštvu. Na ta način je kapital proizvedel globaliste – ljudi z ideologijo Kapitala, častilcev Denarja, ki si danes prizadevajo za Oblast nad vsem svetom, tudi v smeri odprave narodov in meja, ker so take stvari Kapitalu ovira.
VRO in presežnost
V času največjega razmaha (tehno)znanosti v devetnajstem in sredi prejšnjega stoletja, in moderne tehnike, temelječe na njej, so si mnogi predstavljali, da bo ta napredek rešil vse naše probleme. A ne samo to. V mnogih se je pojavilo upanje (predstava), da bo s tem končno mogoče ustvariti nekakšen raj na Zemlji. Človek je začel Orodja (VRO) uporabljati (zlo-rabljati) za zadovoljevanje ne le osnovnih telesnih potreb, s tem je začel tešiti svoje hitro rastoče želje. Tragedija pri vsem tem je, da se takrat, ko je neka želja zadovoljena, takoj pojavi nova, večja, ki jo je teže zadovoljiti. Človek navadno razmišlja: ko bom to imel, ko bom to dosegel, bom srečen. Zmota. Takšno mišljenje izvira iz nekega ne-znanja o resnični človeški naravi: človekova hrepenenja rastejo v neskončnost, a večina se te svoje lastnosti ne zaveda, večina si predstavlja, da bo svoje želje lahko zadovoljila znotraj materialnega sveta, a to je gašenje ognja z bencinom.
Od kod to neznanje o človeku? Mislim, da je večinoma posledica tega: moderni človek pozablja, da ni zgolj telo, da je tudi duh. Človekova presežnost namreč izvira iz te resnice. Duh namreč ne pripada temu (materialnemu) svetu, zanj je to nenaraven element, njegovo naravno okolje je duhovni svet, kjer so stvari ne-omejene in popolne, zato znotraj materialnega sveta ne more najti potešitve. A mnogi to poskušajo, ne zavedajoč se, od kod te njihove vedno večje želje in kam merijo. A ljudje te kulture so, ko so iznašli VRO, začeli zadovoljevati svoje vedno večje želje z njihovo pomočjo, in tudi to je vodilo v prekomerno izčrpavanje in onesnaževanje narave. V tem je neka tragedija človeka moderne dobe: uničeval je naravo, da bi kopičil materialne dobrine, s tem je pridobil številne zemeljske udobnosti, a ob tem ostal prazen, nezadovoljen, nepotešen. VRO dajejo človeku to, kar potrebuje telo, ni pa v njihovi moči, da bi dala tisto, kar potrebuje njegova duša.
Duša: človek te dobe se je ves osredinil na telo. VRO mu dajejo udobja za telo, ukvarja se z lepoto telesa, zunanjega videza in se boji staranja, ideal je mladost. Skrb za zdravo prehrano, bavljenje s športom. Lepotičenje, lepotne operacije, celo menjavanje spola. Nasploh: znanja moderne dobe in način življenja – vse to je nenaklonjeno duši. Začelo se je že s tem, da je moderne znanosti v telesu niso našle, je ne »dokazale«. In potem racionalizem – kuga te dobe, ki je smrtonosna za dušo. Nadalje moderna tehnika, ki generira materialistični način življenja, ki je spet škodljiv za življenje duše. Zato bo danes, ko se moderni dobi čas izteka, ko živimo v času »streznitve« (tehnika ne bo rešila vseh problemov, ona probleme tudi generira!), ko bo treba začeti nekaj bistveno novega, treba začeti z neko resnico o človeku, ki ni nekaj novega (ta je bila v prejšnjih dobah samoumevna!), da je namreč človek tudi duh, da v njegovem fizičnem telesu obstaja duša – ne-materialna, bistveno drugačna kot telo, nesmrtna, in začeti spoznavati njene lastnosti, ena od njih je ravno njena presežnost.
Novo dobo bo treba začeti, sredi divjine in opustošenja sveta, kar je za sabo pustil razvoj VRO, in zato potrebujemo neko novo filozofijo in neka nova znanja, bistveno drugačna od tistih, ki so ustvarila moderno. Moderna pa je človeku odvzela sleherno metafiziko, zato mu jo bo treba vrniti. Tu pa je treba prekiniti s telesno koncepcijo človeka in življenja. Treba bo delati tudi za potrebe duše, kar pa zahteva revolucijo v načinu odločanja, o čemer sem pisal v prejšnjem članku. Kar pa ni tako enostavno, kot morda izgleda na prvi pogled, zahteva radikalno preobrazbo načina mišljenja in načina življenja, premagovanje današnjega racionalizma in materializma. Vendar, edino po tej poti je mogoče doseči tisti vzvišeni cilj, kjer človek kot duh dosega tisto, v čemer lahko najde potešitev, ki ga izpolni, in povrh ob tem ne deluje škodljivo na naravo. Nasprotno: ker ta pot zahteva odpoved (iskanje ponižnosti, uboštva), lahko takšna pot (če bodo vedno številnejši hodili po njej) začne izgrajevati novo obliko civilizacije, ki bo do narave mnogo bolj prijazna kot je današnja, plenilska.
Zeleni prehod?
Danes ni skoraj nikogar več, ki ne bi bil za »zeleni prehod«, vendar ga različni ljudje razumejo precej različno, ker se v razlage krize in načine njenega reševanja vmešavajo tudi ideologije in čustva, zato se je, kot vedno, pojavila razlika na ločnici med »desnim« in »levim« razumevanjem tega prehoda.
Vendar, kakorkoli stvari obračamo, je vsemu marsikaj skupno: človek je končno pristal na trdnih tleh spoznanja, da je, kar se tiče pridobivanja energije (ki je kri civilizacije), zašel v neko slepo ulico, in zrušil se je mit o neomejenem napredku, ki zahteva vedno večjo porabo energije. Ljudje pa bi na vsak način radi ohranili udobnosti, ki jih je dala moderna tehnika (npr. mobilnost, ogrevanje), obenem pa je postalo jasno, da bodo morali bolj skrbeti za ohranjanje okolja, če naj ne bi vedno bolj ogrožali tudi samih sebe. Konflikt ekonomije in varstva okolja. Človek te dobe pa se je navadil tudi, da skuša vse probleme reševati (rešiti) z moderno tehniko, tako se je s tem lotil tudi podnebne krize, a ta poskus je že v temelju lahko vprašljiv, saj je okoljsko krizo povzročila ravno tehnika. Razogljičenje: to bomo rešili tako, da bomo uporabili ne-fosilne vire energije. Vetrna in sončna energija. Tako vetrnice kot paneli na svoj način obremenjujejo okolje. Iznakažena pokrajina. Problem pa je že sama njihova proizvodnja: zahteva redke kovine, katerih zaloge niso neomejene in katerih pridobivanje povzroča opustošenje okolja, in zahteva veliko energije (npr. za taljenje silicija). In kam z ogromnimi količinami odsluženih materialov (vetrnic, panelov)? Še ni odgovora. In ti viri so nestalni, odvisni so od vetra in sončnega vremena, in so razmeroma šibki: tudi države, ki imajo že ogromno vetrnic in panelov, niso prišle prek 20-procentne pokritosti s to energijo. Razumljivo je zato, da je večina držav spoznala, kako bo »zeleni prehod« možen le z večjo uporabo jedrske energije, zato so spet začele graditi atomske centrale. Kljub tveganjem in nevarnim odpadkom (s katerimi bomo obremenili zanamce). Jedrska energija naj bi omogočila ta prehod, dokler ne bo dovolj obnovljivih virov, bo ona brezogljični vir – ker seveda prehod na »obnovljivo« zahteva določen čas. Vendar, tudi če maksimalno izkoristimo solarno in vetrno energijo, se postavlja vprašanje, če je bo dovolj: če bodo npr. vsi avtomobili obvezno električni (in tu je še pogon industrije, ogrevanje…). Električni avto: problem njegove proizvodnje, ki tudi zahteva veliko energije, in litij za baterije, ki ga bo enkrat zmanjkalo. Predvsem pa bo dražji od »klasičnega« avta, vse skupaj kaže na to, da bo mobilnost prihodnosti postala privilegij bogatih. Mobilnost: ena ključnih pridobitev moderne dobe, ki se ji večina ne bo hotela kar tako odpovedati!
Nova oblika civilizacije
Osebno menim, da moramo to (novoveško) civilizacijo imeti za propadlo, ker je postala kultura kaosa in duhovne katastrofe, se pravi, propadlo je tisto, kar naj bi bilo njeno notranje bistvo. Problem je tu najprej, ker je ta civilizacija proizvedla masovno levičarstvo, le-to pa tega propada ne vidi ali ne prizna, zato ni čutiti potrebe po nečem novem – dokler so naše telesne potrebe vsaj za silo zadovoljene.
Če je ta kultura notranje propadla: na kakšni filozofiji in kakšnih znanjih naj bi potem začeli nekaj (bistveno!) novega? To odločilno pogojujejo razmere, znotraj katerih moramo začeti. Te razmere sta odločilno ustvarili moderni znanost in tehnika, med drugim jih označujeta nered v družbi in opustošenje v dušah, a tudi močno poškodovano naravno okolje, ki se še naprej uničuje. V tem se skriva odgovor, kakšna znanja in kakšen način življenja potrebujemo: znanje, ki bo obnavljalo naše duše in zmanjševalo nered v svetu, znanje za bistven drug način življenja, ki ne bo več tako intenzivno uničeval narave.
Znanost, tehnika, demokracija in tržno gospodarstvo – to so veliki dosežki moderne dobe, ki so prinesli blaginjo mnogim in niso nekaj samoumevnega: številne generacije so več stoletij vlagale velike napore, da so ta znanja pridobile, da so postavile te institute, katerim danes še ni videti neke resne alternative. Mislim, da danes, ko smo soočeni tudi z njihovimi negativnimi učinki (tudi z zastojem v razvoju znanosti, tehnike), to prevečkrat pozabljamo. Ali lahko te dosežke uporabimo za novo civilizacijo?
Menim, da lahko, vendar bo treba ta znanja, te dosežke znotraj teh formalno-pravnih okvirov začeti uporabljati bistveno drugače, predvsem pa bolj odgovorno. Okoljska kriza: ali človek ne bi smel izumiti VRO, ki so jo povzročila? Ali celo: ali sta človek in njegov razum napaka narave? Temu bi težko pritrdili. Orodja sama na sebi niso ne dobra ne slaba, takšna ali drugačna je njihova uporaba, se pravi, da je bilo nekaj hudo narobe z njihovo uporabo. Zaradi njihove veliko večje učinkovitosti in raznovrstnosti bi jih morali uporabljati na bistveno drugačen način kot smo jih. Problem vidim v tem: prišlo je do njihove nebrzdane, nekontrolirane uporabe, kar je sprožilo prekomerno izčrpavanje virov in onesnaževanje. Do takšne uporabe pa je prišlo zaradi tekmovalnosti: med podjetji, narodi, državami, sistemi. In ko se je spirala tekmovalnosti zavrtela, je pač ni bilo več mogoče ustaviti. Treba se je sicer zavedati, da je tudi ta tekma močno vzpodbujala tehnični razvoj, večala udobnosti in blaginjo mnogih, in (vsaj nekaterim) prinašala velikansko bogastvo. A pospešila je tudi prihod okoljske krize. Kako priti do bolj odgovorne (omejene) rabe VRO?
Znotraj formalno-pravnih okvirov te kulture (demokracija, tržno gospodarstvo) bo treba začeti delovati na bistveno drugačen način, se pravi tehniko znotraj tega uporabljati na nov, predvsem pa odgovornejši način. Če naj bi delovali drugače, pomeni, da se moramo začeti odločati drugače. Tu pa vidim nujnost spremembe na dveh bistvenih postavkah odločanja (na tistem, kar najbolj pogojuje naše odločitve): na ciljih, ki jih hočemo dosegati s svojim delovanjem, in na povsem novem pogledu na dogajanje sveta. Cilji: danes si večina pripadnikov te civilizacije (Zahoda) želi ne le »preživeti«, želi si tudi čim več udobnosti, tudi materialnega bogastva, priti do čim več denarja, ki odpira vrata do vsega tega… . To je materializem naše dobe. Tragedija tega zemeljskega bogastva je, da človeku (kot duhu) ne more prinesti neke dokončne zadovoljitve in potešitve, in je zapovrh negotovo in minljivo in močno prispeva k uničevanju narave. Naprednejša, zrelejša oblika civilizacije naj bi zato usmerjala ljudi k višjim ciljem, ki pa seveda, ker so več vredni, zahtevajo tudi večje napore, odpovedi, zrelost, čas… .
Potem odnos do dogajanja sveta, do življenja nasploh: tudi to bi bilo treba radikalno spremeniti. To dogajanje ključno pogojuje uspeh naših delovanj, tega se sicer ljudje zavedajo in skušajo priti do resnice o njem, ker so, kot ljudje VRO, miselno močno pogojeni z modernimi znanostmi in s tehniko, skušajo priti do te resnice s tem. Priznati, da je to zmota, da razum in njegovi dosežki ne morejo spoznati resnice o dogodkih sveta. A človek kljub temu ni obsojen na temo neznanja glede tega: do te resnice je mogoče priti, s pomočjo Duha. V tem vidim neko vizijo za prihodnost: da človek ne bo le človek VRO, človek Orodja, ampak tudi človek Odra. Bo človek, ki bo sposoben, s pomočjo svoje duše in Duha, spoznavati tudi tisto, kar se skriva »za kulisami« tega Odra sveta, na katerem mora vsak igrati svojo vlogo, v drami življenja. Že samo to bo sprožilo revolucijo v načinu odločanja: ker bo to znanje omogočilo človeku globinske uvide v stvari, osebe, dogodke sveta – kar se nam na površju, v vsakodnevnem življenju, navadno prikazuje v povsem drugačni luči kot je v resnici!
Se pravi, neki novi, višji (duhovni) cilji in neka nova pot do resnice – to naj bi spreminjalo naše odločanje in delovanje v svetu, to bi lahko začelo graditi takšno obliko civilizacije, ki bi človeku nudila več, obenem pa mnogo manj obremenjevala okolje.
