Piše: Franc Bešter
Uvod
Videnja: tu mislim, predvsem na nočna videnja, videnja v sanjah, v katerih lahko VIDIMO konkretne dogodke, osebe, stvari… . O njih nameravam nekaj napisati, ker je naša doba do teh stvari ravnodušna, v novi, zrelejši dobi pa bodo, po mojem prepričanju, začela igrati ključno vlogo, tukaj bom skušal nakazati, zakaj.
V prejšnjem članku sem pisal o nujnosti preseganja razsvetljenstva, ki bo v preseganju njegovih zmot in premagovanju kuge razsvetljenskega racionalizma. Razsvetljenska filozofija: po njej Razum lahko RAZSVETLI temo sveta, z resnico o njem. Ta »tema« je torej naše ne-znanje o svetu (o izgrajenosti in delovanju sveta, o dogodkih sveta…). Razum razsvetli to temo z odkrivanjem zakonov (narave), z metodo znanosti, ki je tudi izum Razuma, a Razum lahko postopno spozna tudi zakonitosti delovanja družbe. Sodobni (razsvetljeni) človek se tako pri svojem odločanju sredi sveta, tako na osebni kot politični ravni, odloča z odpiranjem svoje pameti in s posluževanjem racionalističnih znanj tako s področja naravoslovja kot družboslovja. Zakaj trdim, da je takšno odločanje zmotno? Ker z znanji in metodami modernih empiričnih znanosti ni mogoče priti do resnice o dogajanju sveta, ono je nekaj mnogo preveč kompleksnega za to, obenem pa je to dogajanje pri odločanju treba čim bolje poznati. Razumu je ta resnica nedostopna – ali pa smo zato obsojeni na temo neznanja glede tega in na popolno negotovost pri življenjskih usmeritvah? Ne, to bi nas vodilo v nezdravi skepticizem, človek v življenju potrebuje neko gotovost, zato mu mora biti resnica dostopna, a po neki bistveno drugačni poti. Resnica je Beseda (Beseda kot Bog), teme sveta ne more razsvetliti (pre)šibka luč razuma, lahko pa jo razsvetli bleščeča Luč Besede, saj je Ona »Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka«. V tem vidim bistvo »novega razsvetljenstva«: da bomo poskušali priti do resnice in s tem do pravilnih odločitev, usmeritev v življenju ne (samo) s pomočjo svoje pameti, ampak tudi s pomočjo Besede.
Videnje
»Ali sem kdaj rekel, da se bom prenehal razodevati in dajati znamenja? Moja znamenja ne bodo nikoli prenehala«.
Navedel sem ta dva stavka iz knjige RŽVB, da bi nakazal, da je za pot do Resnice (Besede) potrebna neka nova, bistveno drugačna spoznavna metoda, ki gradi ne na človeški filozofiji in pameti, ampak na razodetih resnicah. Da, te resnice so temelj ta »nove stavbe«, in ta stavba raste, se izgrajuje z analizo njihovega pomena.
Naslednja dva stavka: »Sanje in videnja dajem mnogim med vami. To so moja današnja znamenja«.
Videnja so današnja božja znamenja, Bog sam se z njimi razodeva, On se nikoli ne preneha razodevati. Zakaj nam jih daje? Odgovor: »Ob tebi stojim in ti dajem znamenja. Ravnaj se po njih«.
Priznati si moramo, da je dandanes večina ljudi do tega (do sanj in videnj) ravnodušna, a ta ravnodušnost je v veliki meri posledica dejstva, da ljudje tega ne dojemajo kot znamenja od samega Boga, s katerimi se nam On sam razodeva, in da jih ne daje »kar tako«, daje jih, da bi se v življenju PO NJIH RAVNALI. Na kakšen način (za kaj) naj bi jih uporabili?
Sledenje Besedi
Odgovor se skriva v naslednjem stavku: »Niste sledili znamenjem moje krvi, ki sem jih pustil za sabo kot kažipote«.
Iz tega stavka sledi, da so ta znamenja kaži-poti: Bog nam jih daje zato, da nam z njimi kaže pot. Torej, videnja kot božja znamenja naj bi uporabili za odločanje, usmerjanje v življenju! Iz tega stavka sledi, da je to pot hoje za Kristusom (za Besedo) – Bog jih pušča za sabo v svoji hoji pred nami, in tem znamenjem naj bi človek sledil.
To so znamenja božje krvi: ta »kri Boga« je lahko samo božji Duh. In videnja kot ta znamenja so res to: videnje nastane, ko se božji Duh sreča z našim duhom. Videnja so znamenja božjega Duha – koliko ljudi jih danes pojmuje kot takšna!?
Pot: življenjska pot (vsakega!) je nujno pot skozi dogodke sveta in potovanje skozi čas, iz preteklosti skozi sedanjost proti prihodnosti. In če nam Bog kaže pot, ja zato logično, da nam jo kaže z videnji kot svojimi znamenji, saj (edino!?) v njih in skoznje lahko konkretne dogodke VIDIMO!
Logično je tudi, da Bog želi privesti človeka na poti hoje za njim, saj On gleda na človeka in svet celovito, pozna tudi njegovo dušo in njene potrebe, in ta pot vodi dušo človeka k Bogu, k njenemu vzvišenemu cilju, zato je to najboljša možna pot skozi življenje. In še zaradi nečesa: ta pot je za človeka tudi varna in uspešna, saj na njej Duh kot dejavnik, ki daje smer dogajanju sveta, s svojim delovanjem varuje in podpira človeka – uspeh naših delovanj je bolj kot od naših osebnih naporov odvisen od dogajanja sveta! In od tega dogajanja prihajajo nad nas tudi nesreče in nevarnosti.
Prihajanje Besede
Po filozofiji razsvetljenskega racionalizma (katere ujetniki smo še v veliki meri!) je z lučjo »pobožanstvenega Razuma« mogoče razsvetliti temo sveta, z resnico o njem, do katere pridemo s pametjo in racionalističnimi znanji. Razsvetljensko paradigmo bomo presegali najprej tako, da bomo takšno filozofijo spoznali in priznali za zmotno, in potem začeli uvajati nekaj zrelejšega. Tu bomo morali najti neko pot do resnice (o svetu), sicer se bomo znašli v neki temi neznanja, v nezdravem skepticizmu, v odsotnosti vsake gotovosti.
Temo sveta lahko zares razsvetli le Beseda, ki je Resnica, razsvetli zato z resnico o dogodkih, o dogajanju sveta. Konkretne dogodke pa vidimo skozi videnja kot božja znamenja, ki jih moramo imeti tudi za Besede Boga – ker so način, kako On govori. Vendar pa je prihajanje Besede k človeku dar (milost), zato njenega prihoda človek ne more izsiliti, lahko pa z nekim načinom življenja, z neko življenjsko usmeritvijo pripomore, da Beseda prihaja k njemu (v njegovo dušo) v večjem obilju. Ta življenjska naravnanost pa je spet pot hoje za Besedo, za Kristusom, v knjigi RŽVB namreč piše: »Učenec v mojem naročju mora sodelovati z Ljubeznijo, sicer mu bom odtegnil vse svoje milosti«. Človek so-deluje z Bogom ravno v hoji za Kristusom, zato se nam ta pot pokaže tudi kot pot do resnice o dogodkih sveta.
Ena od negativnosti moderne je tudi v tem, da je ustvarila enostransko podobo sveta in človeka, s svojim materializmom na (tudi) teoretični ravni: svet brez Duha, človek brez duše. Na nas je, da (s pomočjo razodetih resnic) presežemo to enostranost. Če je človek (tudi) duh in če ima duša svoje potrebe, se postavlja vprašanje, kaj naj človek v življenju najprej poskuša zadovoljiti, čemu naj da prednost. Priznati si moramo, da naša doba, ki jo označuje tudi materializem, daje prednost materialnemu, zadovoljevanju telesnih potreb. Vendar, če izhajamo iz Svetega pisma, materializem ni prava pot, človek naj bi »najprej iskal nebeško kraljestvo (Boga)«, torej tisto, kar potrebuje duša. S tem smo spet pri hoji za Kristusom: Boga iščemo (najdemo) na tej poti.
Upoštevati pa je treba tudi izgrajenost (strukturo) sveta pri naših odločitvah in delovanju, priznati Duha, ki napolnjuje svet in ki je dejavnik, ki daje smer dogajanju sveta. Da bi nam bilo to dogajanje naklonjeno, si v življenju moramo prizadevati tudi za naklonjenost Duha, to pa spet dosegamo na poti (poteh) hoje za Kristusom. Se pravi, več razlogov je, da iščemo (poskušamo najti) to pot: zaradi duše, zaradi uspeha in varnosti v življenju, in ta pot je tudi pot do resnice o dogodkih (dogajanju) sveta. Pomembno (odločilno) je zato, v življenju najti to pot, a ker je to pot služenja Bogu, se pravi služenja njegovi volji (željam), ta volja pa je mnogokrat skrivnost, ni v človeški moči jo spoznati, to spoznanje je dar, milost, potrebna je pomoč »od zgoraj«, božja znamenja kot kaži-poti, ona nam (po)kažejo pot, tako, da nam kažejo božje načrte (za prihodnje dogodke sveta), za tiste dogodke, skozi katere moramo.
Premagovanje racionalizma
Naša doba – doba kuge racionalizma, je ravnodušna do božjih znamenj, ne zavedajoč se njihovega izrednega (odločilnega) pomena za človeka. Kaj pa Cerkev, ki oznanja razodetje? V Sporočilu (RŽVB) glede tega piše: »Pridigajo o duhovnosti, a zavračajo, kar prihaja od Duha. V srcih duhovnikov vlada racionalizem«. Znamenja (npr. videnja) prihajajo od Duha, se pravi, značilnost racionalizma je, da to zavrača. A navedena dva stavka povesta še marsikaj drugega, to npr., da racionalizem najprej zavlada v srcu (s postavljanjem Razuma na prvo mesto), racionalizem torej ni samo filozofija, je tudi stanje duha. Zakaj potem iz vsega tega izhaja zavračanje tega, kar prihaja od Duha? Ker človek s tem začne na prvo mesto postavljati tudi dosežke Razuma, ne pa Razodetje (Boga), in si začne vse razlagati s tem, z raznimi teorijami (konstrukti Razuma), tako tudi videnja. Jezus v Sporočilu to potrdi: »Človeške teorije so Cerkev spremenile v puščavo«.
Puščava: pustinja, o-pustošenje – ker z Besedo, ki jo prinaša Duh, k človeku prihaja tudi Bogastvo Boga, in če to zavračamo, se v duši pojavi opustošenje. Naloga, ki nas čaka v po-moderni dobi, je zato tudi boj s kugo racionalizma, ki jo najbolj premagujemo ravno s tem: da sprejemamo, kar prihaja od Duha. S tem sprejemamo Besedo, ker Beseda deluje v Duhu. Beseda kot Pot kaže pot: z znamenji kot kaži-poti. Vendar, božje Misli in Poti niso naše misli in poti, razlika je ogromna! Zato si ne smemo domišljati, da bomo kdaj vse razumeli, tega ne smemo niti poskušati. Poleg tega gre tu za jezik Duha, ki je pri (nočnih) videnjih jezik podob – simbolov, simbol pa nikoli ne more biti do kraja raziskan, pojasnjen. In sodobni človek, zaslepljen z racionalizmom, je izgubil tudi čut za jezik Duha. Pred nami je torej tudi ta težka naloga: učenje visokega jezika Duha, ki se ga je treba učiti vse življenje.
Avantura in težka naloga: spoznavanje resnice s pomočjo Duha, odločanje s pomočjo Duha, učenje jezika Duha. Gre torej za revolucionarno novo pot, ki ni pot filozofije (človeške misli, možganov), se pravi pot razmišljanja, ampak pot do spoznanja, do katerega se pride s pomočjo duše in Duha. Moderna doba je začela raziskovati telo človeka (danes ga preiskuje že do zadnjega atoma), a na nas je, da (s pomočjo razodetih resnic, se pravi z novo spoznavno metodo) začnemo spoznavati še dušo človeka, njene lastnosti, sposobnosti in potrebe, in tudi Duha. Da začnemo priznavati in osvajati visoki jezik videnj, le-ta bodo v »novi dobi« začela igrati ključno vlogo, saj le skoznje vidimo konkretne dogodke in razvoj nekega dogajanja v prihodnosti, brez tega vedenja pa se v sodobnem svetu zmešane družbe in zapletenega življenja s tehniko ne bo mogoče pravilno odločati, se usmerjati. Ker pa videnje nastane ob srečanju Duha z dušo, bo ta jezik nemogoče dovolj dobro razumeti brez čim boljšega poznavanja lastnosti duše in Duha. Ta znanja in te resnice, mislim, lahko začnejo postopno ustvarjati novo dobo.
