Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Z vidika zahodne (krščanske) miselnosti ni duhovnosti brez moralnosti in obredov (zlasti prejemanja evharistije), vzhodna duhovnost (joga) ima sicer te stvari za potrebne in koristne stopnje, vendar se ne ustavi pri tem, ona gre naprej, v samouresničenje človeka, v razvoj duhovnega človeka, z razvojem njegove zavesti, joga skuša razviti nadumskega človeka.
V prejšnjem članku sem napisal nekaj o tem – kako gre ta proces, tu padejo v oči velike podobnosti s krščanstvom – kar se tiče npr. predanosti Bogu, njegovi volji, zaupanja vanj, in da je za notranjo osvoboditev in razvoj potrebna milost (pomoč od zgoraj). Tu bom spet navedel nekaj misli Šri Aurobinda, ki se nanašajo na duhovnost in moralo z vidika njegove (integralne) joge: »Gibanje nevedne človeške zavesti, ki se poskuša obrniti od zemlje k Božanskemu, pa niso dogmatska načela in pravila kake veroizpovedi, ki zatrjuje, da je odkrila pot iz spon zemeljske zavesti v takšno ali drugačno blaženo onostranstvo. Versko življenje je lahko prvi korak k duhovnemu, toda zelo pogosto je le vrtenje v krogu obredov in ustaljenih navad ali predstav in oblik brez kakršnegakoli izhoda iz njega. Duhovno življenje pa se nasprotno začenja prav s spremembo zavesti, s spremembo iz običajne zavesti, nevedne in ločene od njenega pravega jaza in od Boga, v večjo zavest, v kateri najdemo svoje pravo bitje in pridemo najprej v neposreden in živ stik, potem pa do združenosti z Božanskim. Za duhovnega iskalca je ta sprememba edina stvar, ki jo išče, in vse drugo je zanj nepomembno.
Duhovnost ni ne visoka intelektualnost ali razumskost ne idealizem, ne nravna usmerjenost uma ali moralna čistost in samozatajevanje, ne religioznost ali vneta in vzvišena čustvena gorečnost, niti ne kakšna zmes vseh teh izvrstnih stvari… . Duhovnost je v svojem bistvu to, da se zbudimo k notranji skriti resničnosti svojega bitja – k duhu, jazu, duši – ke je drugačna od našega uma, življenja in telesa; je notranje prizadevanje in stremljenje, da bi jo sami spoznali in občutili, bili to, da bi dosegli stik z večjo resničnostjo onkraj, ki pa prežema tudi vesolje in je v našem bitju; da bi bili povezani s tem in združeni s tem, in kot sad tega stremljenja: preusmeritev, sprememba in preobrazba vsega našega bitja: stik ali združenost s tem, rast ali zbujanje v novo nastajanje ali v novo bitje, v nov jaz in novo naravo.
Morala pa je del navadnega življenja. Je prizadevanje, da bi zunanje ravnanje usmerjali z določenimi umskimi pravili ali pa da bi s temi pravili oblikovali značaj po vzorcu kakšnega umskega ideala. Duhovno življenje gre preko uma: vstopi v globljo zavest Duha in deluje iz resnice Duha. Kar pa zadeva vprašanje o nravnem življenju in o potrebi, da človek spozna Boga, je odgovor odvisen od tega, kaj menimo z izpolnitvijo svojih življenjskih ciljev. Če imaš za cilj tudi to, da vstopiš v duhovno zavest, ti sama moralnost tega ne bo prinesla.
Najvišja duhovnost se giblje v svobodnem, širokem ozračju visoko nad tisto nižjo stopnjo iskanja, kjer vladata verska oblika in dogma, nič kaj lahko ne prenaša njunih omejenosti ter jih presega celo, ko dopušča takšne stvari; živi v izkušnji, ki je formalni verski pameti nerazumljiva. Vendar pa človek ne pride takoj v te najvišje višave notranjega življenja, in ko bi to takoj hoteli od njega, ne bi nikoli prišel do tega. Sprva so mu potrebne nižje opore in stopnje, preko katerih se potlej vzpenja; hoče nekakšen zidarski oder, ki je sestavljen iz dogem, čaščenja, podob, znamenj, oblik in simbolov; oder, kjer potlej lahko stoji, ko v sebi gradi svetišče duha. Šele, ko je to svetišče do konca zgrajeno, lahko odstranimo te opore in lahko izgine ta oder. Razlike med raznimi verskimi prepričanji niso za indijsko pamet nič drugega kakor različni načini gledanja na eno samo Božanstvo in jaz v vseh. Samouresničenje je edino potrebna stvar: to, da se odpremo Duhu, ki je globoko v nas, da živimo v Neskončnem, da iščemo in najdemo Večno in da smo združeni z Bogom, je splošna in skupna misel in cilj religije, to je pomen duhovne odrešitve, to je živa resnica, ki izpolnjuje in osvobaja. To zavzeto iskanje najvišje duhovne resnice in najvišjega duhovnega cilja je združujoča vez indijskega verovanja in skupno bistvo za vsemi njegovimi tisočerimi obrazi.
