Piše: Kajtimir Kunc
V Državnem zboru so obravnavali interventni zakon o nujnih ukrepih za povečanje prihodkov upokojencev in omejitvi dviga oskrbnin na področju socialnega varstva. Ob razpravi, me je spreletaval srh, saj se na dolgi rok starejšim državljanom ne obeta nič dobrega.
Glede dolgotrajne oskrbe starejših se najprej ozrimo v preteklost. Zadnja množična gradnja domov za starejše se je zgodila pred 4 desetletji, ko so iz samoprispevka II gradili osnovne šole, vrtce in domove za starejše. V samostojni Sloveniji praktično nič denarja niso namenili za gradnjo domov za starejše. Zato smo danes pred dejstvom, da več kot 10 tisoč starejših čaka na sprejem v domove za starejše. V teh razmerah lahko pričakujemo, da marsikdo sprejema niti ne bo dočakal.
Poslanec Miha Kordiš bi očitno upokojence najraje preselil v Severno Korejo. Naj ga poučim, da so zakonsko predvidene uskladitve pokojnin namenjene ohranjanju njihove realne vrednosti. Če tega termina ne pozna, naj si pogleda ustrezno strokovno literaturo. Mirno lahko trdim, da kot izvoljeni predstavnik zakonodajne veje oblasti, vsaj o upokojenski zakonodaji, nima pojma. Zato si lahko privošči predloge o usklajevanju pokojnin z absolutnimi zneski in o uvajanju temeljnega dohodka ter si na ta način populistično pridobiva poceni politične točke.
Če poslanec Kordiš zagovarja uskladitve pokojnin z absolutnimi zneski, enakimi za vse, me zanima, če je enako tezo zagovarjal ob dvigu poslanskih plač? Naj poskuša svoj »izum« uveljaviti med delavci v javnem sektorju, saj je tudi za njih enaka cena kruha in masla kot za nas upokojence. Prepričan sem, da tega ni storil, zato take hinavščine od Levice nisem pričakoval.
Naj Levica gre med mlade z anketo, če soglašajo z Kordiševimi predlogi, da bi različno vplačevali v pokojninsko blagajno in po upokojitvi prejemali enako. Naj jim danes pove, da bodo njihove pokojnine v prihodnosti enake, ne glede na to, koliko časa in kakšne zneske bodo vplačevali v pokojninsko blagajno. Pa bomo vsi skupaj videli, kako bodo mladi to sprejeli.
Kaj bi v resnici morali početi Levica in vladna koalicija? Pokojnine niso socialna kategorija, so pa posledica več desetletnega dela. In ko nekdo dela, za to prejema plačo. Torej, če so pokojnine prenizke, se je treba vprašati, kakšne bodo za sedanje aktivno prebivalstvo ob današnjih plačah. Gotovo bodo pokojnine tudi za njih nizke. Koalicija bi morala začeti odpravljati vzroke in ne posledice. Ukvarjati bi se morala najprej s plačami. Dovolj je znanje osnovnošolske matematike, da bi koalicija lahko izračunala višino minimalne plače, ki je potrebna za dostojne pokojnine (dostojna pokojnina ≥ prag revščine). Prag revščine je leta 2021 bil pri 771 evrih, ob trenutno veljavni pokojninski zakonodaji pa bi morala biti minimalna plača okoli 1.250 evrov neto, da bi zadostili navedenemu kriteriju. Danes pa je minimalna neto plača celo pod pragom revščine.
Kaj obeta sedanjim generacijam bližajoča se starost? Očitno še večjo revščino, kot jo doživljamo sedanji upokojenci. Avgusta 2022 je bila povprečna neto plača v Sloveniji 1.312 evrov. Tisti s povprečno slovensko plačo, bodo ob upokojitvi lahko pričakovali pokojnino nekoliko nad pragom revščine. Okoli 2/3 zaposlenih prejema plačo, ko je pod slovenskim povprečjem in tako lahko pričakujemo, da bo 2/3 danes zaposlenih prebivalcev Slovenije po upokojitvi živelo v revščini.
To so razlogi, da je od osamosvojitve Slovenija mačeha svojim starejšim prebivalcem. Tudi zaradi napačne strategije sindikatov in levo usmerjenih političnih strank. Z bojem za drobtinice služijo v bistvu koristim kapitala in prelagajo breme za starejše na bodoče aktivno prebivalstvo, ne zavedajoč se tega, da bo to za njih to breme še težje, kot je naloženo breme skrbi za starejše današnjemu aktivnemu prebivalstvu. In to je skrajno neodgovorno do sedanjega aktivnega prebivalstva, ki se mu danes sicer omogoča borno preživetje. Kaj pa bo z njim jutri? S tem se nihče ne ukvarja.
Politika bi morala delovati v interesu svojih državljanov. V Sloveniji imamo tretjino upokojencev. Ti so, v večini, v nezavidljivem socialnem položaju. Nihče v politiki ne more biti izvoljen, če pred volitvami ne nagovori upokojencev. Politika se tega dobro zaveda in pred vsakimi volitvami upokojencem obljublja med in mleko. Po volitvah politika svoje obljube pozabi, saj se zaveda, da upokojenci nimamo takšne moči, da bi se lahko izborili za svoje pravice in za uresničitev obljubljenega. Zato je bilo potrebno desetletje, da je država popravila krivice upokojencem, povzročene z zloglasnim ZUJF, medtem ko so druge skupine odpravo krivic dosegle precej prej.
Sedanje upokojence bo država mačeha pospremila s tega sveta, ne da bi začela skrbeti za nas. Vonj denarja je sladek. Politika je v preteklosti rada segala v pokojninsko blagajno in jo siromašila na ta ali oni način. In to vse vlade od osamosvojitve dalje, brez izjeme. Priča smo temu, da po podatkih Transparency International v Sloveniji ponikne 3,5 milijarde evrov na letni ravni. Ker se politika s tem problemom ne ukvarja, ampak pri tem bolj ali manj sodeluje, plačujemo svoj davek tudi starejši. Z nizkimi pokojninami, z neustrezno zdravstveno oskrbo, z dolgimi čakalnimi vrstami v javnem zdravstvu, s praktično nedelujočim javnim zobozdravstvom, s čakalnimi dobami za sprejem v domove starejših, in še bi lahko našteval.
Mladi, politika nas poskuša medgeneracijsko medsebojno spreti. Ne verjemite jim! Že danes se začnite boriti proti takim politikam, ki opredeljujejo nas starejše kot pastorke v svoji lastni državi. Ne pozabite, tam kjer smo mi danes, boste vi jutri. Le da se zdi, da bo vam še veliko težje, kot je nam danes.
Kajtimir Kunc, Zagorje ob Savi
