Piše: Tone Kuzma, Polhov Gradec
Slovenija in planet Solaris imata nekaj skupnega – oba sta ujeta v ocean.
Na Solarisu je en sam, neskončen, nerazumljiv ocean, ki se nenehno spreminja in nikoli ne razkrije svojega bistva. V Sloveniji je oceanov več. Ne iz vode, temveč iz pravilnikov, uredb, direktoratov, agencij in ministrstev. Spreminjajo se, reformirajo, preoblikujejo – a nihče ne zna jasno povedati, zakaj. Kako. In s kakšnim učinkom.
Znanstveniki na Solarisu so vsaj vedeli, da stojijo pred skrivnostjo vesolja.
Slovenci stojimo pred skrivnostjo lastnega sistema.
Razlika je kruta: Solaris je fikcija.
Naš sistem je realnost. In njegove posledice niso metafizične, temveč gospodarske – za podjetnike, za investitorje, za mlade, ki odhajajo.
Na Solarisu ocean materializira potlačene travme.
V Sloveniji birokracija materializira obrazce. Hrani se z njimi. Razmnožuje se z žigi. Ustvarja nove priloge, nove zahteve, nove obrazce za obrazce. Čas teče drugače: na Solarisu zaradi relativnosti, pri nas zaradi statusa »v obravnavi«. Ta status je naš črni horizont dogodkov – ko enkrat vstopiš vanj, izgineš.
Investicije stojijo. Projekti čakajo. Odločitve se raztapljajo v medresorskih usklajevanjih. Administrativni postopki ne ustvarjajo dodane vrednosti – ustvarjajo strošek. Finančni. Časovni. Psihološki.
Na Solarisu vlada eksistencialna tesnoba.
Pri nas vlada gospodarska brezupnost.
Podjetnik mesece čaka na soglasje. Investitor se utrudi in odide tja, kjer je odločitev hitrejša od žiga. Mladi izberejo okolja, kjer je prihodnost hitrejša od komisije. Administracija, ki naj bi omogočala razvoj, postane njegova zavora.
Solaris pošilja jasno sporočilo:
»Povejte, kaj želite.«
Birokracija pri nas odgovarja:
»To ni v naši pristojnosti.«
Ustanovi se delovna skupina.
Pripravi se strategija.
Sledi reforma reforme.
In potem še uskladitev reforme reforme.
Ocean na Solarisu poskuša razumeti človeka.
Administracija pri nas razume predvsem samo sebe.
Širi se.
V državi z dvema milijonoma prebivalcev raste število ministrstev, direktoratov in agencij. Več ministrstev pomeni več meja med resorji. Več meja pomeni več prelaganja odgovornosti. Ko je problem, je skoraj vedno »v pristojnosti drugega«. Odgovornost se razredči, odločanje upočasni, sistem pa začne upravljati samega sebe.
Solaris širi svoje manifestacije, ker raziskuje človeka.
Administracija se širi, ker raziskuje in obdeluje samo sebe.
V majhni državi bi morala biti prednost hitrost, jasna odgovornost in vitkost sistema. Namesto tega nastajajo fiksni stroški, nove organizacijske enote, nova usklajevanja. Simbolne poteze za politično zadovoljitev, nove strukture brez merljivih učinkov na produktivnost, inovacije ali investicije.
Če se aparat veča brez učinka, postane breme.
Če se breme veča predolgo, potopi ladjo.
Če bi Stanislaw Lem obiskal Slovenijo, bi morda rekel:
»Solaris sem si izmislil kot metaforo nerazumljivega vesolja.
Vaš sistem pa deluje kot znanstvena fantastika brez znanstvene razlage.«
In dokler je tako, ocean ostaja metafora.
Administracija pa realna sila.
Ne vodi države po poti razvoja.
Potiska jo v počasno, tiho erozijo konkurenčnosti.
V odhajanje kapitala.
V odhajanje ljudi.
V utrujenost tistih, ki bi še radi verjeli.
Na koncu ne bo eksplozije.
Ne bo drame.
Samo občutek, da smo obstali.
Da je država z dvema milijonoma ljudi potonila v lastnem oceanu Solaris – ne zaradi zunanjega sovražnika, temveč zaradi sistema, ki se je širil, dokler ni pogoltnil samega sebe.
