Piše: Franc Bešter
V NSi, kateri tudi sam pripadam, smo se odločili za samorefleksijo, po teh volilnih porazih desnice v tem super- volilnem letu. Zame to sploh niso kakšni veliki porazi, predvsem glede na veliko medijsko premoč na nasprotni strani. Od raznih vidnih članov stranke slišim razna mnenja, predvsem v smislu, da naj se NSi odlepi od SDS (ki jo imajo mnogi, zlasti zaradi Janše, za »skrajno desno«) in se pomakne res na sredino, seveda ne preveč na levo, in seveda tudi ne v objem Golobovih.
Tonin je so-krivdo za slabe rezultate na desni prevalil predvsem na Janšo, ki ga mnogi, predvsem »levaki«, ne morejo (zanje je »fašist«), zato je izjavil, da NSi ne gre več v vlado, ki bi jo vodil on, na zavrača pa sodelovanja z SDS, medtem ko je Ljudmila Novak govorila, naj se »politični veteran« umakne, mu bo Slovenija hvaležna. Ona je v nekem konfliktu z Janšo že kar dolgo, sicer mi ni povsem jasno zakaj, Tonina razumem nekoliko bolje.
Ob predsedniških volitvah sem marsikoga slišal govoriti, da bi Logar morda zmagal, če ne bi bilo Janše, mnogi ga niso volili, ker so si predstavljali, da bi bil to glas za Janšo in SDS. In res: ni se mogoče znebiti vtisa, da je šlo pri vseh teh volitvah in tudi pri referendumih ne toliko za samo vsebino, ampak bolj za politični spopad – med levico in desnico. Janša je nedvomno politik z mnogo izkušnjami, dolgo kilometrino in velikimi zaslugami za Slovenijo, in zato politik s karizmo. Ali naj še naprej vodi SDS ali ne – to je stvar njega in članov njegove stranke, a tudi če se umakne, verjetno to situacije ne bi bistveno spremenilo: njegovega nasledniki bi mediji proglasili za fašista, in nabijali, da Janša SDS še vedno vodi – iz ozadja.
Osebno mislim, da vzporedni mehanizem Janšo izrablja kot faktor poenotenja levice: mnogokrat razdrobljena, neenotna levica se ob tem, zlasti ko gre zares, za Oblast, ob tem vprašanju zedini (»biti proti Janši«). Naloga medijev pri tem je, da Janšo sistematično demonizirajo, njega in SDS prikažejo kot nekaj slabega za Slovenijo, kot »temne sile«, v boju s katerimi Slovenija potrebuje nekega odrešenika. In to je v tem trenutku Golob.
Vendar, enotnost na desnem polu, še posebej zato, ker mu manjka kapitalsko-medijske moči in je bazen desnih volivcev manjši kot levih, bi bila zares in še bolj nujna, zlasti v ključnih trenutkih, tudi če se namreč vse desne stranke poenotijo, je doseganje »kritične mase« (zmaga na volitvah, s tem osvojitev oblasti in večine v parlamentu), zanje dokaj težka in tvegana naloga. Ali je morda sedanje Toninovo siljenje v levo, stran od SDS, v sredino, dokazovanje, da NSi ni in noče biti satelit SDS, ali pa gre manever vzporednega mehanizma, ki hoče vnašati razdor na desnici, ali pa celo za »izdajo in kolaboracijo«, kar Toninu na desni mnogi očitajo?
Slišal sem marsikaterega našega člana, naj NSi ne hodi niti preveč na desno (naj se ne podreja SDS -u in Janši) niti preveč na levo, se pravi k strankam sedanje koalicije, naj bo »na sredini«, s tem bo postala tudi močnejša (bo imela večjo volilno bazo ipd.), predvsem pa bo bolj samostojna. Glede tega imam osebno nekaj pomislekov. Pomislimo npr. na Andreja Gosarja, ki je poskušal v Sloveniji ustanoviti sredino (med dvema taboroma), pa se mu ni izšlo, in najnovejši tak poskus z gibanjem »Povežimo Slovenijo«, ki mu ni uspelo priti v parlament. Kot enega od vzrokov za to vidim v naslednjem: volivci levo od sredine te »sredine« ne volijo, v bojazni, da njihov glas lahko odide na desno, in volivci desno od »sredine« si zlahka predstavljajo, kako bo le-ta odnesla glas na levi pol.
Kje je torej rešitev za NSi? Po mojem ne na neki »strogi sredini«. Rešitev vidim v večji sposobnosti vseh strank na desnici glede medsebojnega sodelovanja, ob hkratni njihovi samostojnosti in neodvisnosti od katerekoli druge stranke – kljub njeni morebitni dominantnosti. Koristna bi bila celo ustanovitev neke skrajno desne (nacionalistične) stranke, seveda ne v smislu neke neonacistične (militantne, nasilne, agresivne) stranke, iz več razlogov: kot antipod skrajni levici, ki obstaja v Sloveniji, ker Slovencem manjka nacionalne zavesti in narodne samo-zavesti, in smo kot narod iz več razlogov, iz znanih razlogov, ogroženi, in ker bi se ob res »skrajni desnici« stranka SDS pokazala za dokaj zmerno, desnosredinsko.
