Piše: Jožef Praprotnik
Gre seveda za Tarčo, 20. januarja 2022, simpatične voditeljice Erike Žnidaršič ter nacionalne televizije, ko gre za tisto stvar, zaradi katere ji avtomatično gre toliko naročnin, kolikor je električnih stanovanjskih priključkov v naši deželici, torej za informiranje naroda in seveda še za en perfekten zadetek globoke in zatohle države.
Spet je bil v ospredju Franc Kangler, ter mimogrede – zaradi lepšega zamegljevanja – omenjana tudi Zoran Janković in balkanski bojevnik, ki so se tako rekoč zmazali in ušli roki pravice in so – tako je bilo ljudstvu povedano s strani natančne Erike – samo v primeru prvega postopki »pravne« države stali ljudstvo okoli 110 tisoč evrov, kajpak brez odškodnine, ki jo bo nemara iztožil za povzročeno škodo in bolečine. V prispodobi: tudi ta Tarča je bila ena iz serije, ko se je voditeljica Erika z otroško lopatko lotila izkopavanja tranzicijskega bogastva iz gore naphanega peska, da bi precej lopatk peska zmetala gledalstvu in poslušalstvu v oči in ušesa. Povedano nam je bilo in nikakor ni bilo preslišano, da imajo bogati klienti najboljše odvetnike, kar nedvomno drži, saj si je oligarh velikega gradbenega podjetja SCT (Slovenija Ceste Tehnika, za mlajše in ljudi brez spomina) pokojni Ivan Zidar, ki je gradilo doma (primer: šentviški tunel) in v tujini, najel odvetnika Boštjana Penka in ga poplačal z več kot dvema ali tremi lopatami in krampi. In ta odvetnik si je bogato prakso pridobil tudi kot predsednik urada za preprečevanje korupcije. Znano je, da so naši najspretnejši in najsposobnejši odvetniki svojo prakso nabirali na sodstvu in tožilstvu, ki jim je skozi tranzicijo na področju gospodarskega kriminala prinesla bogate izkušnje. Po navodilih globoke države so se mu tako spretno izogibali, da lahko rečemo in zapišemo, da bogata Slovenija malodane tri desetletja ni poznala gospodarskega kriminala, pa vseeno preživela, seveda ne kot obljubljena Švica, ampak preje kot neomenjena Bocvana..
Naj se še nekoliko pomudimo pri Tarči. Šlo je za precizno in natančno seciranje primera Kangler, kar bi bilo brez dvoma prav, če bi bila voditeljica Erika v vseh primerih tako zavzeta. Balkanski bojevnik, je bil zgolj omenjen, pri ljubljanskem županu pa je šlo za dve tri podrobnosti. Tudi to natančno seciranje v primeru Kangler bi bilo dopustno in sprejemljivo, ko bi bil vsaj nakazan pravi krivec, a je bilo streljanje v tarčo takšno, da je zastreljen samo imenovani. Za iskanje pravega krivca bi morala seči Tarča daleč nazaj, v prva leta samostojne Slovenije, ko je mirni in samo v dobrem zapisani, pokojni dr. Janez Drnovšek ukinil SDK (služba družbenega knjigovodstva), v katere mreže so se ujeli številni primeri tranzicijskega grabeža. In ker je bilo to moteče za njegovo vlado in globoko državo, ki je s svojimi udbaškimi lovkami iz časov nekdanje Jugoslavije segala v novo slovensko gospodarstvo, je bilo to najlažje doseči z ukinitvijo edinega nadzora. Pa je šla takrat mirno skoraj vsa družbena lastnina v privatne žepe in davčne oaze, ker sta sodstvo in tožilstvo itak ostala v rokah globoke (partijske) države. In kar se Janezek nauči Janezek zna in obvlada, še posebej, če nadzoruje tudi nacionalni medij vse do današnjih dni.
Erikina tarča je dosegla svoj namen: oblaten od peta do vrha glave je Franc Kangler, kot državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve Janševe vlade, vladavina prava se navidezno ohranja, saj so imenovani oproščeni, ker jim krivda ni bila dokazana, lovke globoke države ostajajo cele, ljudstvu pa je bilo nasuto v oči in ušesa zadostne količine peska. In tudi voditeljica Erika se nam bo še naprej razdajala s širokimi nasmehi, ko jo prijetno zgečkajo strici iz ozadja ter ji nemara žvenketajo cekini globoke države. Kdo ve ?
