Piše: Franc Bešter
O racionalizmu kot kugi naše (moderne) dobe sem že precej pisal, tu bi rad nekoliko osvetlil njen vpliv na delovanje človeka kot (tudi) političnega bitja. To delovanje namreč ni mogoče zares razumeti, če na človeka ne pogledamo celovito, se pravi kot tudi na duha, dušo. Mislim, da je v naših časih to še toliko bolj potrebno, ker je v moderni povsem prevladala telesna koncepcija življenja (človek je telo in telo je ves človek). Ker sodobni človek ne prizna duše, je zato še toliko bolj daleč od tega, da bi jo poznal, se ne zaveda te kuge (racionalizma) in ne pozna njenega delovanja (na dušo).
Kuga je smrtonosna in nalezljiva bolezen, in racionalizem je smrtonosen za dušo. Tu bi se rad osredotočil na naslednje: racionalizem povzroča tudi fizično smrt, ker lahko vodi v masovno pobijanje ljudi. Mislim, da je to potrebno tudi za globinsko razumevanje dogajanja v naši civilizaciji, za razumevanje tega, kar se je dogajalo v Stalinovi SZ in posledično potem tudi pri nas – med vojno in takoj po njej. Komuniste je k temu pripravila neka zmotna in morilska ideologija, ker je takšna ravno zato: ker je v njenem temelju racionalizem. Boljševiki so prevzeli marksizem kot svojo ideologijo in Marx je bil nedvomno racionalističen filozof, marksizem se ima za znanstven svetovni nazor in komunisti so gradili »znanstven socializem«, in pri tej znanosti gre za racionalistično znanost.
Zakaj je racionalizem to (komunistično) ideologijo naredil za morilsko? To je mogoče zares razumeti le v luči celovitega pogleda na človeka, se pravi v učinkih nekih znanj in načina mišljenja ne le na duševnost (na tisto, kar se dogaja v glavi), ampak tudi na dušo človeka. Racionalizem vodi v ateizem, a vodi tudi k postavljanju Razuma ne prvo mesto v duši (v srcu). Oboje pa prinaša neko tveganje, veliko nevarnost ne le za človeka – racionalista, ampak tudi za druge, za človeško družbo. V družbi masovnega brezboštva namreč ni več greha, postane vse dovoljeno, posledica ni le velika moralna kriza, pojavi se tudi nevarnost pojava ubijalske ideologije. Postavljanje Razuma na prvo mesto, v srcu, namreč potegne za sabo zelo usodne negativne posledice. Človek namreč potem na to mesto (ki pripada Bogu) začne postavljati tudi sebe (Človeka) kot nosilca »božanskega« Razuma, ljudje se začnejo postavljati na mesto Boga. Res: komunisti so hoteli postati nekakšni bogovi. Logična posledica tega je potem njihova sla po politični oblasti, ta Oblast postane sveta, treba jo je osvojiti za vsako ceno, boj zanjo posvečuje sredstva, in če se imaš za boga, če zanikaš Boga in s tem greh, sebe s tem kaj hitro postaviš za Gospodarja nad življenjem in smrtjo drugih – s tem je odprta široka pot za masovno ubijanje – v boju za Oblast.
Vse to (ta ideologija) je bila usodna tudi za Slovenijo, ne le zato, ker je vzpostavila totalitarni komunistični režim s politično nesvobodo in gospodarskim nazadovanjem, vse je še vedno usodno za našo »tranzicijsko« sedanjost, kajti vse to močno otežuje prehod v resnično (ne zgolj formalno) demokracijo, vkolikor bo ta prehod sploh kdaj mogoč. Potomci tistih, ki so izvedli krvav, nasilen prevzem Oblasti (revolucijo) so bili namreč nastavljeni na vsa ključna mesta v družbenih podsistemih, svojim privilegijem se ne bodo kar tako odrekli. A ne gre samo za to. Gre za »rdečo buržoazijo«, kateri je Oblast sveta, ji je nekakšno »zlato tele«, gre prav za malikovanje Oblasti. Odtod potem ta histerija in medijska vojna, če morda desnici za kakšno leto uspe osvojiti Oblast. Velik problem slovenske desnice je, da se takrat, ko ji vendar uspe priti na oblast, ne sooči le s tekočimi političnimi problemi, ampak tudi s problemom odpravljanja (popravljanja) napak levice in z nasprotovanjem le-te (v medijih, s protesti…), kar se je v vsej jasnosti pokazalo npr. v koronskem in po-koronskem času. Levica je v tej krizi vrgla puško v koruzo in njeno reševanje prepustila desnici, in potem ko se je levica z veliko večino (veliko tudi po zaslugi koronakrize) spet vrnila na Oblast, z instantno stranko in novim »novim obrazom«, pa je najprej začela odpravljati tisto, kar je desnici kljub vsemu uspelo narediti. Tako, mislim, je Slovenija ujeta v začaran krog, v brezizhodnost, iz katere ne vidim izhoda.
Posledica vsega skupaj je tudi, da Slovenci nismo razčistili s (pol)preteklostjo. Levica namreč legitimira svojo Oblast tudi skozi NOB, priznanje zločinov pa bi »svetli NOB« močno umazalo. Vse skupaj pa je slabo, celo nevarno za našo prihodnost, nerazčiščena preteklost namreč lahko vodi v ponavljanje česa podobnega, celo hujšega. Sedanja vojna v Ukrajini kaže na nevarnost, možnost take ponovitve, kar se tam dogaja, je po svojih grozotah enako drugi svetovni vojni in kaže na to, da se iz tragične zgodovine človek ne nauči kaj dosti.
Se pravi, za celovitejše razumevanje političnega delovanja človeka je treba na človeka pogledati celovito, tudi kot na duha, s pomočjo razodetih resnic. In za celovitejše razumevanje najbolj dramatičnega dogajanja v družbi in zgodovini, se pravi vojne, bomo tudi morali pogledati skozi to prizmo. Tu je treba predvsem izhajati iz resnice, da »se VSE na svetu dogaja po volji Boga«. Torej tudi vojna. Iz tega sledi, da se je tudi komunistična revolucija zgodila po neki višji Volji in nekem načrtu. In prav tako povojni poboji. Težko razumljivo, mar ne? Vendar, ob tem je treba upoštevati še neko resnico, da namreč božje Misli in poti NISO človeške misli in poti. Razlika je ogromna! Ne smemo si domišljati, da s svojo omejeno pametjo zmoremo vse razumeti. A marsikaj lahko: Bog namreč skozi dogodke, dogajanje, tudi nesreče in preizkušnje ljudi vzgaja, poučuje, oblikuje, in tako tudi skozi komunizem, ki ga je dopustil – da je zmagal in za nekaj časa zavladal. Komunisti pa so bili najbolj dosledni racionalisti. Ali nas Bog s tem ni hotel na nekaj opozoriti, nas prepričati v smrtonosnost racionalizma? In v prisotnost in delovanje satana? Racionalizem namreč prihaja od njega.
