Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Ta prispevek je v veliki meri nadaljevanje (nadgradnja) zadnjih člankov, v katerih sem se največ ukvarjal s posledicami znanosti in tehnike na družbo – te so številne in mnogokrat negativne, se jih ne zavedamo, a one delujejo.
Posledice za naravo in družbo: zaradi njih je moderna doba zašla v razne brezizhodnosti, ta civilizacija je v fazi razpadanja, mnoge stvari bo treba radikalno spremeniti, začeti z nečim novim. Kar pa že pomeni nastopanje nove dobe oz. prihajanje nove oblike civilizacije. Kako začeti s tem novim? Pisal sem že o tem, da je (in zakaj je) potrebne spremembe nemogoče uvajati »z vrha«, po politični poti. Treba bo torej nekaj spremeniti »na mikroravni«, na ravni posameznika, spremeniti način delovanja posameznika v družbi. Na kakšen način, v kateri smeri? To bo odločilno odvisno od okoliščin, v katerih moramo vsakodnevno delovati. Le-te pa v veliki meri ustvarjajo in pogojujejo visoko razvita orodja, ki jim pravimo »moderna tehnika«. Ta zadnja revolucija v razvoju orodij pa je za seboj pustila neko stanje na Zemlji, ki je stanje »divjine in opustošenja«. Gre za nered v družbi in puščavo v dušah. Te besede sem povzel iz knjige »Resnično življenje v Bogu (RŽVB)«, in resnice iz teh knjig nameravam uporabiti tudi pri nadaljnjem pisanju.
Znanje za novo dobo
Nek razvoj je ustvaril pozunanjeno civilizacijo velikih materialnih vezanosti, večina jemlje to stanje kot samoumevno in se tudi ne zaveda izgub zaradi razvoja. In tako tudi pojmuje civilizacijo: njena prva naloga naj bi bila materialni napredek in večanje telesnih udobnosti. Zaradi tega tudi ne opazi in ni sposobna opaziti poraznega stanja v tej kulturi: kaosa, opustošenja v dušah in izgube vseh duhovnih vrednot. Da, ta civilizacija je postala kultura zgolj materialnih vrednot, v kateri je Denar (ki je »skupni imenovalec« zanje) postal malik.
Potrebujemo torej znanje, s katerim se bo mogoče boriti proti uničujočim silnicam moderne, ki delujejo v smeri racionalizma in materializma in zato povzročajo duhovno smrt. Resnična, trajna civilizacija pa nujno mora graditi na duhovnem temelju, najprej na ustreznem stanju v dušah (danes so duše v ruševinah, človek v takšnem stanju pa ne more delovati konstruktivno, nujno deluje destruktivno!), in potem na nekem redu (urejenosti) v družbi, torej v medčloveških odnosih. Knjige RŽVB vsebujejo to znanje, na kar kaže že njihov naslov: z njim je mogoče dosegati »resnično življenje v Bogu«, h kateremu pa dušo vodi pot hoje za Kristusom, zato se resnice teh knjig nanašajo predvsem na to, na to pot.
Pot
Kako najti to pot? Človek moderne, ki boleha za kugo racionalizma, skuša priti do resnice in se odločati predvsem s svojo pametjo, tehniko in s pomočjo racionalističnega znanja. Naloga (zahtevna naloga!) za novo dobo, ki jo vidim pred seboj, je, najti popolnejšo pot do resnice in zrelejši (in odgovornejši!) način odločanja, in sicer s pomočjo Duha. S tem smo zašli na področje vere, in nekaj sem že napisalo problemih, s katerimi se tu srečamo – kar se tiče uporabe verskega znanja v življenju, se pravi pri odločanju.
V tem prispevku se nameravam osredotočiti na pojem MILOSTI, ta beseda me je od nekdaj begala, ker nisem vedel, kaj v resnici pomeni in kako naj človek »milost« uporabi. Obenem pa je »milost« za vero izredno pomembna, saj ena od šestih verskih resnic pravi, da »je milost božja za zveličanje potrebna«, Luter pa je celo začel učiti, da se človek ne odreši po dobrih delih, ampak po milosti. Tudi v RŽVB piše, da je »za vsakega nujno, da prejme milost, ki mu je dana iz nebes«. Da, te knjige so mi pojasnile, za kaj pri milostih v resnici gre (in so tudi dane za to – za boljše razumevanje Razodetja) in kako jih uporabiti. Resnice o milostih so tam del znanja (znanosti) o hoji za Kristusom – ta pot vodi dušo k »resničnemu Življenju v Bogu«, zato je logično, da se večina resnic teh knjig nanaša na to pot. To pot pa osebno vidim kot način začenjanja nove (po-moderne) dobe, potrebujemo namreč znanje, ki bo sposobno premagovati negativnosti, ki jih je naplavila moderna, to pa sta predvsem duhovna smrt (puščava v dušah) in kaos, nered v svetu, v katerem zato ni pravega miru. Zakaj ta pot to omogoča, povesta naslednja dva stavka iz RŽVB: »Če bi hodili po mojih potih, ne bi bilo puščave«. In: »Če bi poslušali moje klice in hodili po mojih potih, bi živeli v miru«.
Marsikdo bo rekel, da imamo pač Cerkev, ki je poklicana, da pridiga o teh stvareh. Res, tam se večkrat omenja hoja za Kristusom, toda kaj pomeni hoditi za njim in kako to pot najti? In v tej poti je pravzaprav bistvo krščanskega življenja, ki ni v tem, da smo prijazni drug z drugim, ampak da hodimo po Kristusovi poti. Kako to pot najti?? Res se v pridigah in mašnih prošnjah pojavljajo tudi misli in pojmi, ki dajo to vedeti, to so npr. božji navdihi, vzpodbude, božje vodstvo in njegovi načrti…, in seveda tudi milosti, s pomočjo katerih naj bi te stvari spoznali, milost je namreč nadnaravni božji dar, ki nam razsvetli pamet. Kristus (Beseda) je namreč »prava Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka in ki je polna milosti in resnice«. Toda, ali te verske resnice danes še nagovarjajo človeka – racionalista, ali je to znanje še uporabno pri odločanju v naši tehnični civilizaciji? Ali nista način in oblika njihovega oznanjanja postala zastarela? V RŽVB piše, da je to stari kvas, ki je izgubil svojo moč. Poskusimo zato novi kruh knjig RŽVB!
Volja Boga in milosti
V Svetem pismu piše, naj človek v življenju najprej išče nebeško Kraljestvo (Boga), ker pa vanj vstopa tisti, ki spolni božjo voljo, naj bi človek najprej iskal to Voljo (da bi jo spolnili, jo moramo prej spoznati!), in tudi v RŽVB piše: »Išči Me v mojih željah!« In še: »Naj bo moja volja bistvo tvojega vsakodnevnega življenja«.
Bog hoče človeku pri iskanju te volje pomagati: »Danes moj Sveti Duh MILOSTI prihaja, da vam zastonj podari popolno spoznanje moje volje«. Da, milosti so nam dane za to spoznanje: »Prejeli ste milosti. Uporabite jih! Ne zapravite jih! Prejel si milosti, potrudi se spoznati mojo voljo!« Te besede povedo tudi, da se moramo za spoznanje te Volje tudi sami potruditi, in tudi to spoznanje je milost (dar): »Milost je videti, slišati in razumeti moja nebeška Dela (to, kar vam daje Duh). Imeti vero je milost. Vse je dar.« Te besede dajo vedeti, kaj pomeni imeti vero: sprejemati, razumevati (kar prihaja od Duha), in to potem seveda uporabiti, iz tega živeti.
Te resnice o volji Boga je treba poznati, ker se nanašajo na hojo za Kristusom, spolnjevati to voljo namreč pomeni Bogu služiti, človek pa mu služi na tej poti: »Resnično vam povem, če Mi kdo služi, naj hodi za Menoj«. Pri popolnem spoznanju te Volje gre za popolno spoznanje te poti! Na to pot Bog človeka kliče: »Mnoge od vas kličem, da bi Mi služili«. In tudi ta klic je milost: »Ko vas kličem in ne odgovorite, ne odgovorite milosti, zato odgovorite na moj klic«.
Tu pa še vedno ostaja odprto, kako konkretno izgledajo te milosti, in to moramo vedeti, če naj bi jih v življenju uporabili. A v RŽVB je pojasnjeno tudi to: »Komur dajem svoje znamenje, tega želim razsvetliti s svojo milostjo«. Božja znamenja so milosti (nadnaravni darovi), in se nanašajo na pot hoje za Kristusom, kar potrdi naslednji stavek: »Niste sledili znamenjem moje krvi (Duha), ki jih puščam za sabo kot kažipote«. Po znamenjih nam Beseda kot Pot kaže pot, in če nas na to pot kliče, nas tako, da nam to pot začne kazati. Kazanje poti: nujno tako, da nam kaže dogodke, ki to pot sestavljajo, če je to pot, ki je še pred nami, so to prihodnji dogodki našega življenja, natančneje, gre za razkrivanje božjih načrtov zanje. Konkretne dogodke pa lahko vidimo (edino!) skozi videnja, in res gre pri teh znamenjih – milostih za to: »Sanje in videnja dajem mnogim med vami. To so moja današnja znamenja«.
V RŽVB piše, da je Bog »Kralj, neizmerno bogat z milostmi«. Se pravi, On s svojimi darovi ne varčuje, razsipa z njimi, z njimi nas želi napraviti močnejše: »Želim vas videti okrepljene z darovi, ki jih izlivam na vas«. Na kakšen način nas milosti okrepijo? Npr. z resnico o dogodkih sveta. Nič ni močnejšega od resnice. In s spoznanjem poti hoje za Kristusom, Bog namreč okrepi tiste, ki Mu zvesto sledijo, kot piše v RŽVB: »Vsakega, ki Me išče, bom podprl in mu dal svojo Moč. Moja Moč te bo podprla, zadržala bo tvoje padce. Varoval te bom, skrbel bom zate, Jaz pomagam svojim orodjem. Če boš pod mojo Oblastjo, boš užival mojo naklonjenost«. S sledenjem Besedi človek uživa naklonjenost delovanja Duha, ki »resnično napolnjuje ves svet«.
Ravnodušnost do vsega, kar prihaja od Duha
V prihajajoči novi dobi bo med drugim nujno treba najti novo pot do resnice o dogajanju sveta in nov način odločanja, s pomočjo Besede, o tem sem nekaj napisal v prejšnjih člankih. Bog kot Beseda deluje v Duhu, zato Beseda prihaja k človeku vedno po Duhu, a Jezus pove, kakšen je odnos do tega v naši dobi in v današnji Cerkvi: gre za ravnodušnost do tega in za zavračanje vsega, kar prihaja od Duha. Vendar, prihod Besede k človeku je milost (dar), njenega prihoda ne moremo izsiliti niti ne moremo vplivati na vsebino tistega, kar nam Bog po svoji Besedi hoče povedati. Kot že rečeno, Bog je izredno bogat z milostmi, a Jezus v RŽVB razkrije, da k temu mora tudi človek nekaj prispevati: »Ni milosti brez trpljenja«. Prikličemo jih z molitvijo: »Prosite za moje milosti, prosite za moje blagoslove, in dal vam jih BOM!« In končno: »Učenec mora sodelovati z Bogom, sicer mu bom odtegnil vse svoje milosti«. Z Bogom človek so-deluje na poti hoje za Kristusom (ko hodi po njegovih stopinjah, Bog sam deluje v njem in po njem), se pravi, če Bog človeka kliče na to pot, mora človek po tej poti tudi iti, sicer ne bo več prejemal teh nadnaravnih darov. Kar pomeni, da je ta pot tudi pot do resnice o dogodkih sveta in do pravilnega odločanja.
Vendar, prihod Besede ostane milost, v tem prispevku sem skušal nakazati, s pomočjo resnic RŽVB, kakšen odnos naj bi zavzeli do tega in kako naj bi to v življenju uporabili. Treba bo premagati ravnodušnost do tega, kar prihaja od Duha – posledico racionalistične kuge naše dobe, in tudi zavračanje tega v Cerkvi: »Pridigajo o duhovnosti, a zavračajo, kar prihaja od Duha. V srcih duhovnikov vlada racionalizem«. Res, v Cerkvi je govora o hoji za Kristusom, o božjih načrtih in vodstvu, o božjih navdihih in milostih, a obenem se zavrača milosti, s pomočjo katerih naj bi človek v življenju to našel, prepoznal, odsvetuje se npr. da bi človek za to uporabil videnja, ki so božja znamenja in milosti, nekaj, kar prihaja od Duha. To se zavrača v imenu raznih teorij: »Človeške teorije so Cerkev spremenile v puščavo«. To zavračanje pa je eden od vzrokov za to, da ljudje v krščanstvu ne vidijo znanja za odločanje, ne najdejo odgovorov na izzive življenja v tem sodobnem svetu, in to je eden od vzrokov za odpad (od vere), ta velik odpad je tudi sad racionalizma.
Gre pa tudi za problem cerkvenih struktur: prednost katolicizma pred protestantizmom je v tem, da ima enotno vodstvo (papeža), ki skrbi tudi za »edino pravo vero« (cerkveno učiteljstvo), katolištvo zato ni razpadlo na ločine in sekte, a v tem se skriva tudi neka nevarna past: »navadni« verniki se v vero ne poglabljajo, ker navadno smatrajo, da je to naloga hierarhije, in zaradi tega celo NE IŠČEJO: Boga in njegove volje. To iskanje in življenje iz tega pa od človeka nujno zahteva odpoved, tveganja, sprejemanje križev, na kar pa bo pripravljen le človek, dovolj globoko prepričan, prepričan pa bo le ob poglobljenem znanju. Le nekaj resnic, ki jih človek mimogrede ujame iz pridige in mašne prošnje, za kaj takega nikakor ne zadostuje.
