Piše: Robert Hlede
“Odločitev Ustavnega sodišča, ki zahteva ukinitev zakonske zveze žene in moža ter uvedbo posvojitev otrok v homoseksualna in transseksualna razmerja, je škandalozna, krivična in ideološko motivirana. Odločitev šestih ustavnih sodnikov – dr. Mateja Accetta, Katje Šugman Stubbs, dr. Roka Čeferina, dr. Špelce Mežnar in dr. Marijana Pavčnika – s katero so ukinili zakonsko zvezo žene in moža ter uzakonili posvojitve otrok v homoseksualna in transseksualna razmerja, je v popolnem nasprotju z načelom pravičnosti, naravnim pravom ter slovensko kulturo,” je razsodbo Ustavnega sodišča komentiral Aleš Primc. Sam dodajam, da gre pri tej razsodbi Ustavnega sodišča (v nadaljevanju: razsodba) za ustavno-pravno blamažo, če že ne tudi za pravni idiotizem. Zakaj tako menim, naj pojasnim v nadaljevanju. Dejstvo je, da Ustavno sodišče (v nadaljevanju: Us) kot najvišji organ sodne oblasti vse pogosteje sprejema odločitve, ki so v posmeh pravni državi in zdravemu razumu. Večina izrečenih razsodb namreč kaže, da se sedanja sestava Us – seveda ne celotna, ampak tista prevladujoča oziroma izrazito levo usmerjena – praviloma ne loteva ustavnih pritožb ali pobud za presojo ustavnosti posameznih pravnih aktov z vseh zornih kotov, ampak le parcialno in predvsem na napačnih osnovah. Ta ugotovitev velja še zlasti za obdobje zadnjih dveh let, ko je Us kot na tekočem traku razsojalo o pobudah za presojo ustavnosti odlokov, ki jih je pretekla vlada sprejemala v času najhujše zdravstvene ali covid krize. Namesto, da bi Us upoštevalo izredne okoliščine zaradi zdravstvene krize in tozadevne pobude zavrglo, je te pobude obravnavalo ter v razsodbah sprejemalo absurdne odločitve, pa tudi odločitve, ki so v nasprotju z ustavo, še posebej s prvim odstavkom 15. člena Ustave, ki določa, “da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave” ter postavljajo denimo človekovo pravico do življenja in zdravja kot najvišjo vrednoto ali kot pravico, ki so ji vse druge človekove pravice podrejene, vključno s pravico do svobode gibanja in zborovanja. In enaka nekosistenčnost pri presojanju človekovih pravic se je pokazala tudi pri razsodbi o pravicah istospolnih in transspolnih parov glede porok in posvajanja otrok. Us je namreč pri presojanju pravic prvih in drugih parov ugotovilo diskriminatornost napram pravicam heteroseksualnih parov. Če je razsodba glede porok istospolnih in transspolnih parov še nekako sprejemljiva, pa je razsodba glede posvajanja otrok povsem nesprejemljiva in v nasprotju z vsakršno logiko. Več kot očitno in skrajno bizarno namreč je, da je razsodba pravni konstrukt, ki postavlja naravne zakonitosti na glavo. Na prvi pogled se sicer zdi, da razsodba Us v ničemer ne ogroža pravic drugih (denimo heteroseksualnih parov), pa vendar temu ni tako. Gre namreč za razsodbo, ki posega v tradicionalno podobo družine oziroma za razsodbo, ki z izenačitvijo položaja in pravic istospolnih parov s pravicami heteroseksualnih parov relativizira sociološki in siceršnji pomen tradicionalne družine. Omenjena izenačitev se opravičuje s trditvijo Us, češ da je prvi odstavek 3. člena Družinskega zakonika v delu, ki določa, da je zakonska zveza življenjska skupnost moža in žene, v neskladju z ustavo, kot tudi s trditvijo, da zakonska skupnost moškega (moža) in ženske (žene) ni mogoče upravičiti s tradicionalnim pomenom zakonske zveze in tudi ne s posebnim varstvom tradicionalnih družin (moški-oče, ženska-mati, otrok). V izogib zmotnemu sklepanju, kritika razsodbe ne temelji na prepričanju, da istospolni pari ne bi smeli sklepati zakonske zveze, kot tudi ne na oceni, da slednji ne bi mogli dobro ali celo vzorno skrbeti za posvojenega otroka, temveč na ugotovitvi, da narejene strokovne raziskave in zlasti izkušnje heteroseksualnih družin kažejo, da otrok za zdrav ter uravnoteženi razvoj potrebuje ob sebi moški in ženski profil vzgoje oziroma vzorec obnašanja, ki je lasten samo moškemu in ženski v vsej njuni različnosti. Poleg tega v tretjem odstavku 15. člena ustave RS piše, “da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava”, v našem primeru s pravicami otrok. V zvezi z istospolnimi in transspolnimi pari pa je treba omeniti še nekaj. Postavlja se namreč vprašanje, ali je istospolnost oziroma transspolnost v resnici možno obravnavati enako kot heteroseksualnost oziroma povedano drugače, ali so istospolni in transspolni pari – zaradi socioloških in drugih razlogov – v resnici upravičeni do uživanja enakih pravic in privilegijev, kot jih imajo heteroseksualni pari. Vprašanje je še toliko bolj upravičeno ob ugotovitvi, da gre pri istospolno in transspolno usmerjenih vendarle za določeno “naravno anomalijo”, ki se kaže predvsem v tem, da po naravni poti istospolna oziroma transspolna partnerja pač ne moreta spočeti (svojih) otrok. Vsaj za enkrat ne. Ker in dokler je temu tako, to preprosto pomeni, da istospolna in transspolna skupnost ni in ne more biti v vseh vidikih izenačena in enakovredna heteroseksualni skupnosti. Temu v prid govorijo tudi odzivi ljudi v medijih in na družbenih omrežjih (iz obeh političnih polov), ki razsodbi ali izenačitvi pravic prvih in drugih večinsko nasprotujejo. Končno in nenazadnje je razsodba sporna tudi zato, ker negira predhodne odločitve Us in predvsem trikratno ljudsko voljo izraženo na referendumih o istem vprašanju. Kot znano, so proti takšni razsodbi glasovali trije ustavni sodniki (ddr. Klemen Jaklič, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli), ob tem, da sta Klemen Jaklič in Rok Svetlič napisala tudi ločeni odklonilni mnenji: ustavni sodnik Jaklič v svojem mnenju ugotavlja, da se večina sodnikov ni prepustila logično-razumski argumentaciji ter v nadaljevanju odklonilnega mnenja pojasni tudi dileme, ki se odpirajo s spreminjanjem zakonske zveze po željah določenih manjšin in ob tem ugotovi, da večina ustavnih sodnikov teh dilem pri odločanju sploh ni odprla; ustavni sodnik Svetlič pa v svojem ločenem mnenju opozarja, da je večina odločala tako, kot da zakon o partnerski skupnosti pri nas ne obstaja in k povedanemu dodaja, da Ustava zakonodajalcu ne nalaga, da mora zakonsko zvezo izenačiti s skupnostmi oseb istega spola.Posledica te razsodbe ne bo le ustvarjanje otrok brez očetov prek umetnih oploditev in ustvarjanje podlage za uzakonitev nadomestnega materinstva, ampak bodo njena posledica tudi spremembe učnih načrtov pri poučevanju spolne in družinske vzgoje v šolstvu. S tem se bo LGBTQI ideologija svobodno širila naprej in se vsem vsiljevala kot sodobni življenjski slog, predvsem pa se bo z njo sistemsko kršila pravica otrok do naravne družine oziroma do mame in očeta. Ob tem sploh ne gre za skrb, da bodo istospolni in transspolni pari sedaj množično posvajali otroke, gre pa za normalizacijo nenaravnega načina življenja in za legimitiranje “družin”, ki pravzaprav to niso, saj že v izhodišču niso sposobne “opravljati” osnovne funkcije, to je, porajati lastne otroke. Z nesposobnostjo reprodukcije se resda srečujejo tudi heteroseksualni pari, a je ta problem pri njih vsebinsko povsem drugačen, saj je ustanovitev družine odraz njihove naravne potrebe po avtentičnem in vsaj delnem prenašanju svojih genov ter tradicionalnih vrednot na lastne otroke. Prav zato je naravna družina (moški-oče, ženska-mati, otrok oziroma otroci) temelj vsake družbe in neprimerljiva z nobeno drugo skupnostjo; prav zato je možno trditi, da so zahteve po izenačenju “različnih vrst družin” s strani LGBTQI aktivistov in njihovih podpornikov novodobna sprevrženost, predvsem pa pretveza ali orodje za razvrednotenje tega temelja. Povsem jasno torej je, da se je treba razvrednotenju tradicionalne družine z vsemi sredstvi upreti, tudi za ceno novega ali četrtega referenduma, ki bo uveljavitev predvidene novele Družinskega zakonika preprečil.
