Partija se je torej med vojno nasilno polastila oblasti. S kakšnim namenom? Po njenem govorjenju in pisanju v blagor delavskega razreda: da ta razred in nasploh ljudstvo preko socializma popelje v svetlo prihodnost komunizma, v brezrazredno družbo, kjer bo veljalo: vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah.
Danes na to idejo gledamo kot na neko neuresničljivo utopijo, vendar, kapitalizem je bil res izkoriščevalski in obstajale so velike razlike med bogatimi in revnimi, zato je ta ideja lahko padla na plodna tla. Koliko so komunisti iskreno vanjo verjeli in koliko jim je samo služila pri osvajanju in ohranjanju oblasti, je težko reči. Vsekakor v njihovi ideologiji še vedno odmeva geslo francoske revolucije: svoboda, enakost, bratstvo! Komunisti so imeli polna usta svobode (narodno-osvobodilni boj!) in osvoboditev ne le od okupatorja, delavstvo tudi od izkoriščanja, če ni izkoriščanja, pa smo vsi enaki (ekonomska enakost, enakost želodcev!), če smo vsi enaki, pa ni več gospodov, vsi smo tovariši, tudi Tito je bil »tovariš«. Taka je bila vizija partije, a eno so ideje in besede, drugo dejanja in praksa.
V vseh komunističnih državah, vključno s SZ, se je dokaj hitro oblikoval Đilasov »novi razred« oz. »nomenklatura«, partija je postala elita in »gornji sloj«, privilegiran, z vsemi možnostmi, udobjem, luksuzom, pod njimi pa množice, ki so živele »enakost« – v revščini. In vladajoča partija »ljudstvu« tudi ni zaupala, čutila je negotovost svoje oblasti, se čutila tudi ogroženo, zato je bilo, zlasti takoj po vojni, ogromno fizičnega nasilja nad ljudmi, tudi zapiranja, mučenja, partija je izvedla pogrom nad Cerkvijo, ki jo je imela za hrbtenico opozicije, zapirala duhovnike – vse z namenom ustvarjanja strahu, pritiskov, prevzgoje… . Sploh ta režim brez »razrednega sovražnika« tudi ne more obstajati, naj bo ta resničen ali zgolj namišljen, partija je razpredla široko mrežo ovaduhov in čistila tudi v lastnih vrstah (Goli otok!). In svobode govora ni bilo, govorjenje čez režim: verbalni delikt! Svoboda?? Kakor jo pač pojmujemo, partija je »ljudstvu« dopustila in »podarila« razne oblike »svobode«: svobodo v spolnosti, zakon ni več »do groba«, možne so ločitve, splav je legaliziran…, komunisti so pač ateisti in greha ne priznavajo, vendar pa je to svoboda, ki zasužnjuje. In komunisti so narodu dali tudi več ekonomske svobode, dvignili so blaginjo, uvedli so kult standarda ( to je bilo umetno ustvarjeno, predvsem s krediti Zahoda), a z vsem tem so narod privedli na pot duhovnega in moralnega propadanja. Ljudje so zavrgli dekalog, posledica je, da smo postali družba kaosa. Vendar, dokler je bila blaginja, je bila njihova propaganda lahko učinkovita, množice so verjele, to se je prenehalo, ko so usahnili krediti in se je v osemdesetih letih zavrtela peklenska spirala inflacije, ki je iz nas v nekaj letih naredila družbo obubožanih, komunizem je doživel ekonomski zlom.
Vendar ne samo pri nas, to se je zgodilo povsod v državah socializma, komunizem je propadel predvsem zato, ker se je gospodarsko sesul. Kje so vzroki njegove ekonomske neuspešnosti?
Kar se tiče gospodarstva, so komunisti naredili nekaj grobih napak. Najprej, socializem je gradil na zmotni antropološki predpostavki o človeku: po naravi smo sebična, samoljubna bitja, in za skupnost, za druge, človek navadno nikoli ni pripravljen delati tako, na tak način kot zase. Komunizem je uvedel uravnilovko (filozofija enakih želodcev): ljudje so bili plačani skoraj enako, ne glede na to koliko se je kdo trudil, ne glede na rezultate, in jasno je, da to ljudi demotivira za delo, vodi v ne-delo, lenobo, ljudi pasivizira.
Komunisti so nadalje gradili brez trdnih, zanesljivih, trajnih etičnih temeljev, brez morale, ki bi bila utemeljena v Metafizičnem, jasno, saj Metafizičnega tudi ne priznavajo, zavedajo se sicer določenega pomena morale, vendar je v njihovo ideologijo vgrajena neka razsvetljenska zmota o »človeku, ki je po naravi dober« (Rosseau), ki je sposoben avtonomne moralnosti, delovati etično iz svoje lastne notranje moči. Pomanjkanje moralnosti v neki družbi pa nujno povzroča tudi materialno, gospodarsko propadanje. Nasploh je v moderni dobi močno izginila jasna zavest o medsebojni odvisnosti moralnosti in ekonomske uspešnosti, v srednjem veku je bila etika zelo pomembna, pravzaprav odločilna, na prvem mestu.
Nasploh je za socialiste, za levičarje značilno, da razmišljajo in govorijo predvsem o tem, kako bodo delili, ne o tem, kako bodo ustvarjali. Komunizem je bil glede na vse to ne-razvojen ali celo protirazvojen. Vendar je bil tehnološko nerazvojen še iz dveh drugih razlogov. Zaradi planske ekonomije – tržni sistem zahteva, generira ta razvoj (konkurenca!), planski ne. In drugič: komunisti so moderno (empirično, materialistično) Znanost prevzeli za osnovo svoje ideologije, in to ideologijo so množicam trpali v glavo tudi tako, da so jih, skozi šolski sistem, miselno vkalupljali ravno v to Znanost, ki je bila zato podajana na dogmatski, okostenel način (vanjo je bilo treba verjeti, v nič dvomiti), in jasno je, da to ljudem jemlje notranjo svobodo, v njih ubija kreativnost…, zato je to blokiralo tudi tehnični napredek. In ta napredek (inovativnost) je hromila tudi politična nesvoboda: človek pod duhovno- psihološkimi pritiski in v nesvobodi govora ne more biti zares sproščen in ustvarjalen. In ustvarjalnost je komunizem nazadnje sesula: medtem je na Zahodu potekala tehnološka revolucija, in socializem s tehnološko zastarelimi izdelki ni mogel konkurirati. Vse skupaj je komunizem prisililo v »perestrojko« in »glasnost« Gorbačova, v radikalne spremembe, in sovjetski imperij je razpadel.
Tranzicija
Železna zavesa je padla, Berlinski zid se je podrl in začela je razpadati tudi Jugoslavija, kar vse je Sloveniji prineslo samostojnost. V Sloveniji se je začelo obdobje t. i. tranzicije, prehod v kapitalizem, se pravi v demokracijo in tržno gospodarstvo, vendar po treh desetletjih tranzicija še vedno ni dokončana in demokracija je zgolj formalna. Formalna: politični in ekonomski sistem je v formalno – pravnem smislu mogoče spremeniti razmeroma hitro, medtem ko je za spremembo miselnosti potrebnih več generacij. Da, komunizem je za sabo pustil ne le ekonomske razvaline, ampak tudi duhovno opustošenje in moralni propad. A ostale so tudi miselne šablone v glavah ljudi, podedovane od njega, nadalje pa družbene strukture, ki jih je ta sistem postavil, mnogi so spremenili svoja imenovanja in se »prebarvali« samo na zunaj, v svojem notranjem bistvu pa so ostali komunistični, in danes vsemu temu pravimo »globoka država«.
Nasploh so revolucija in desetletja komunističnega terorja, krivic, prisile, njegove ideologije, indoktrinacije itd. za sabo pustili narod razdeljen na dva sovražna tabora, in z odhajanjem generacij, ki so bile med vojno neposredno udeležene v spopadu, se to ne preneha, vse se prenaša iz roda v rod. Sicer je bil narod politično razdeljen že davno pred revolucijo (liberalci, klerikalci), vendar je krvava revolucija oz. desettisoči mrtvih ta razkol močno poglobila, ustvarila prepad, brezno, vse skupaj močno spominja na nasprotja in sovraštva med Srbijo in Hrvaško, na nekaj nepomirljivega, nerešljivega torej.
Franc Bešter, Zg. Besnica
