Piše: Franc Bešter
Pokazati želim, kako je znanje naše (moderne) dobe odvzelo človeku Zahoda neka znanja prejšnjih dob, npr. srednjega veka. Ker je to obširna problematika, se bom tu osredotočil le na problem duše, a po njem se pokaže vpliv tudi na vsa druga (metafizična) področja. Ker je ta človek izgubil metafiziko, je našo dobo začela med drugim označevati tudi nemoralnost, ki je eden glavnih vzrokov za to, da je ta (novoveška) civilizacija začela razpadati – to se danes kaže npr. v razpadanju njenih podsistemov (zdravstvo, šolstvo).
Moderna je zaradi nekega (enostranskega) razvoja zašla v absurde, ki se kažejo tudi v odnosu do nas samih. Prevladala je telesna koncepcija življenja: človek je telo in telo je ves človek. Posledica je, da se ukvarjamo samo še s svojim telesom: raziskujemo telo z najsodobnejšo tehniko, skrbimo za njegovo zdravje z medicino in športom, bojimo se bolezni in smrti. To tlačimo v podzavest: uživaj, dokler živiš. Ali v dušo, ki naj bi bila v telesu, sploh še verjamemo? Oziroma: kako močna je ta vera v sodobnih ljudeh?
Obstoj (neumrljive) duše?
Takšno sedanje stanje ni nekaj samoumevnega, srednji vek je bil bistveno drugačen. V renesansi, ki je prehod od njega v moderno dobo, se začne vzpostavljati nek bistveno drugačen odnos do sveta, do življenja in tudi do človeka (tudi pod vplivom antike!). Novega duha časa začne naznanjati (predvsem likovna) umetnost: kiparstvo, slikarstvo. Obračanje k zunanjemu in telesnemu (perspektiva), preučevanje anatomije. Rojstvo nove znanosti eksperimenta in merjenja. Tako seciranje telesa (ki ga je Cerkev prepovedovala!) kot ta znanost že nakazujeta nekaj škodljivega, kar se tiče duše: vse skupaj začne vzbujati dvom v sam njen obstoj – ker je v telesu niso našli in tudi z eksperimenti in merjenjem ne dokazali (je ne videli, ne stehtali…). Nadaljnji razvoj modernih znanosti je vse to samo še potenciral: z najmodernejšimi instrumenti je niso našle ne dokazale niti biologija in medicina, niti fizika in kemija. Še manj seveda je bilo tej znanosti mogoče spoznati njene lastnosti, sposobnosti, potrebe, njeno vlogo v telesu človeka – tudi če bi verjeli v njen obstoj. Ob vsem tem se seveda pojavi vprašanje, če to ni le zato, ker neka spoznavna metoda tega pač ne dovoljuje.
Pogojeni z nekim načinom mišljenja se ne zavedamo, da znanja, ki so ustvarila našo dobo, ne le vodijo v zanikanje duše, ampak na dušo delujejo škodljivo, celo uničujoče, zaradi česar je ta kultura postala kultura hude duhovne krize, prav kultura duhovne smrti.
Teoretični vidik teh znanj: empirične znanosti
Le-te najbolj odločilno pogojujejo naš način mišljenja in podobo sveta, v kateri živimo, tu mislim predvsem na fiziko in kemijo: ker so tu stvari »dokazane« in eksaktno opisane (s formulami), ker jih imamo zato za »pravilne« (tudi zato, ker sta ustvarili tehniko, ki »deluje«) in ker se s tem okužimo VSI – ker gremo vsi skozi nek šolski sistem.
Uporabil sem besedo »okužimo«: ker z nekim (racionalističnim) znanjem okužimo možgane in se potem ta okužba prenese v dušo (v srce – ker možgani in srce delujeta v medsebojni odvisnosti) in začne povzročati kugo racionalizma, ki je za dušo smrtonosna. Zakaj? Lastnost teh znanj (ki so delo racionalističnih umov) je, da navajajo človeka k postavljanju Razuma na prvo mesto (v srcu, na mesto, ki pripada Bogu), človek s tem začne na to mesto postavljati tudi sebe, s tem pa ponavlja izvirni greh, ki je prvemu človeku prinesel duhovno smrt.
So pa seveda še drugi problemi. Pri VRO gre za veliko raznovrstnost in učinkovitost, a s tem tudi za veliko zapletenost. VRO nas zato prisiljujejo, da glavo (možgane) polnimo z velikimi količinami podatkov, ki se nanašajo na to, naj imamo opravka z njihovim izdelovanjem ali popravljanjem, predvsem pa seveda z upravljanjem le-teh, z delom, delovanjem z njimi (pomislimo npr. na avto, računalnik…), glavo napolnimo s podatki, ki se nanašajo na materialno, našo misel vse to vedno znova usmerja k zunanjemu, nižjemu, snovnemu. Jasno, da vse to človeku otežuje ali vsaj močno moti dostop do stvari, ki pripadajo svetu Duha, zato notranjega, meditacija zahteva mir, samoto, tišino, dviganje duha v absolutno višje.
Moderna tehnika, z uporabo v tržnem sistemu, je ustvarila tudi uživaško potrošniško družbo. Potrošniški materializem pa tudi deluje pogubno na dušo: ko se duša preda materializmu, v njej ni več prostora za Duha, da bi rasel in svetil v njej, zato jo napolni tema, in človek trpi pomanjkanje duhovnosti, duša pa začne veneti, propadati. Naša doba je doba teme in lakote. Življenje s tehniko: brez nje ne moreš, če naj bi v takšni civilizaciji normalno funkcioniral. A tehnika zahteva denar: za nabavo, vzdrževanje, energijo za pogon… . Takšen način življenja usmerja ljudi k služenju Denarju (mamonu, zemeljskemu bogastvu), a kjer je takšno služenje, ne more biti služenja Bogu, kar je spet slabo za dušo. Življenje s tehniko: hitro in zapleteno življenje, ki zelo množi zemeljske skrbi, in to je za dušo spet slabo. Zemeljske skrbi obtežujejo srce in duši jemljejo svobodo, ker se ne more dvigati k Bogu.
Večina ljudi, ki v dušo komaj še verjame, se še manj zaveda teh njenih lastnosti in potreb, ki sem jih tu na kratko navedel, zato se ne zaveda svojega bednega duhovnega stanja, tudi ne vzroka zanj.
Zaključek
Znanja naše dobe (in način življenja) so torej prinesla tudi mnoge negativnosti, naša civilizacija je zašla v današnje krizno stanje tudi zaradi tega: zaradi nekega enostranskega razvoja in zaradi velikih izgub (zaradi tega razvoja). Danes veliko govorimo o krizi okolja, a neka znanja in način življenja, kar vse je prinesla moderna doba, so nekaj zelo škodljivega tudi za človeško dušo, torej za našo notranjo naravo, nanjo delujejo uničujoče, zato je ta civilizacija postala kultura duhovne smrti.
Duša: morda se premalo zavedamo, kako močno verjetje ali ne-verjetje vanjo lahko vpliva na odnos do življenja množic in s tem posledično tudi na politiko in ekonomijo. Če ni duše, namreč ni življenja po smrti, človeku ostane samo tu-zemeljsko življenje, ki ga je treba maksimalno izkoristiti za užitka, a za to so potrebna sredstva, denar, glede pridobivanja tega se človek ne bo kaj dosti oziral na moralo, saj ga noben bog ne opazuje in ga ne bo kaznoval. Državo in policijo se pa da izigravati – na tisoč načinov. Ni več posluha za odpoved, pojavijo se egoizem, strah pred boleznijo, nesrečami, staranjem in smrtjo, če ne na zavestni pa vsaj na nezavedni ravni. Živi se hitro in intenzivno, da ne bi česa zamudili. Materialistični nemir.
Narava teh znanj, ki so ustvarila našo dobo (empirična znanost, tehnika) je torej takšna, da delujejo na dušo rušilno, vse se pa začne s tem, da sploh zanikajo njen obstoj ali vsaj močno zamajejo verjetje vanjo. Potem se to nadaljuje z nekim načinom življenja in delovanja, kar je za dušo spet uničujoče. A vse to je tudi posledica dejstva, da ljudje te dobe sploh ne poznajo njenih lastnosti in potreb, tako nadaljujejo z nekim načinom življenja, ne zavedajoč se škodljivih posledic zanjo. To se kaže npr. v tem, da je ta kultura postala civilizacija velikih materialnih vezanosti, s čimer se izvaja nasilje na dušo, nad njeno naravo – ker ona ne pripada temu svetu.
Ta (moderna) doba pa je mrtva (iz več razlogov, na več načinov), živimo v njenih poslednjih časih. Osebno vidim srednji vek kot otroško dobo človeštva, moderno pa kot pubertetno. Se pravi, zapustila je otroštvo, a še ni zrela, dozorela. Treba bo narediti prve korake k zrelosti, pri tem pa vidim kot nekaj ključnega celovito podobo človeka – preseganje današnjega racionalizma, materializma in telesne koncepcije življenja. Priznavanje duše in spoznavanje njenih lastnosti, sposobnosti, potreb. Kot je novi vek začel raziskovati telo, bo treba v tej novi dobi raziskovati tudi dušo. Toda kako? Z neko bistveno drugačno spoznavno metodo kot je značilna za moderne znanosti (če bomo to poskušali z njimi, bomo zašli v brezizhodnost). Resnice o njej so v 12 knjigah RŽVB, tu že nekajkrat omenjenih, tudi za ta prispevek sem pobral nekaj iz njih. Sploh je v njih neko obsežno znanje, ki po mojem lahko ustvari novo dobo, ki ponuja izhod iz splošnega kriznega stanja, v katerega se je ujela ta civilizacija. Neka pomembna in težka naloga, ki nas čaka, je npr. doseči zrelejši način odločanja, usmerjanja v življenju, preseči današnji način zgolj z Razumom in racionalističnim znanjem – z odločanjem s pomočjo duše in Duha, zato bo treba premagati racionalizem, današnjo ravnodušnost do vsega, kar prihaja od Duha, s tem odnos do videnj, ki bodo postala pomembna za novo paradigmo. Te knjige lahko najdete na spletnem naslovu »Vassula knjige«.
