Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
»Jaz, Jezus, sem Pot. Kažem ti pot«.
Tu nameravam napisati analizo teh dveh stavkov iz »Resničnega življenja v Bogu«. Življenje vsakega človeka je namreč potovanje, in na tej poti nam manjka znanja za odločanje, usmerjanje, in za spoznavanje resnice o dogodkih sveta, skozi katere hodimo. Moderna doba, kateri se čas izteka, je namreč človeka obdarila z znanostjo in tehniko, ne pa s tem znanjem. Še več, lastnost znanja, ki je ustvarilo moderno je, da povzroča degradacijo vere – široke množice je odtrgalo od krščanstva.
Moderna doba je postala doba kuge racionalizma, in človek, močno pogojen z nekim znanjem in načinom mišljenja (značilno za tehno-znanost in za tehniko), je ta znanja in ta način mišljenja začel uporabljati tudi pri odločanju, usmerjanju, ne zavedajoč se, da je to zmota. Ta zmota izhaja iz njegovega nezavedanja, da je njegova znanost primerna (koristna) za ustvarjanje Orodij, ne pa za spoznavanje dogajanja sveta. Bistvo (metoda) njegove znanosti je namreč v eksperimentu in merjenju, dogajanje sveta pa zaradi neizmerne kompleksnosti, dinamike in izmikanja kontroli (nadzoru) ni primerno za spoznavanje s to metodo.
Kaj je znanost, ki je ustvarila moderno, človeku te dobe dala? Tehnika, ki jo je odločilno pomagala ustvariti, je koristna predvsem za zadovoljevanje telesnih potreb. Podarila nam je številne udobnosti, olajšala delo. A to je šlo tudi na račun ogromnih izgub: človek je izgubil vero, in ta »napredek« je povzročil veliko krizo okolja. Obdan je z udobjem, a oropan vseh duhovnih vrednot, zato prazen in nesrečen, brez gotovosti in usmeritve v življenju.
Povzročil je torej veliko moralno krizo družbe, se pravi njeno moralno in duhovno propadanje. In ustvaril je življenje s tehniko, ki je hitro, nepredvidljivo in zapleteno. S tem smo pri poti: življenjska pot vsakega človeka je zaradi vsega tega bistveno drugačna kot nekoč, odločati se je treba v pogojih močno spremenjenega sveta. Kako naj človek v takšnem svetu (močno sekulariziranem!) živi krščanstvo?
Najboljša možna pot?
Materializem, ki tudi označuje našo dobo, ni prava pot, če izhajamo iz evangelija – človek naj bi na prvo mesto postavil Boga, najprej iskal Boga, ne pa najprej skušal zadovoljiti svoje telesne potrebe. Streči nagonom, telesnim čutilom – to ni prava pot.
Bistvo krčanskega življenja naj bi bilo v hoji za Kristusom. To naj bi bila najboljša možna pot skozi življenje, ker dušo vodi k Bogu in ker na tej poti Bog človeka varuje in podpira. Toda kako sredi sodobnega, kaotičnega sveta najti to pot? Zahtevna naloga, ki kaže na to, da nek poplitven kristjan sredi takšnega sveta ne bo obstal: iskanje te poti, hoja po njej bo tvegana stvar, zahtevala bo veliko odpovedi in potrpežljivosti, to bodo zmogli le dovolj globoko prepričani, tega prepričanja pa brez nekega poglobljenega znanja ne more biti! Za hojo za Kristusom se bo torej sredi tega sveta nujno treba opremiti tudi z ustreznim znanjem, dodatna težava tu je, da to znanje zahteva način mišljenja, bistveno drugačen, s kakršnim je opremljena večina ljudi naše dobe. Krščanstvo 21. stoletja zahteva tudi preobrazbo načina mišljenja!
Kako najti pravo pot, predvsem dolgoročno »strateško« usmeritev v življenju? Gotovost glede tega? Ali to zmore človek sam, brez pomoči »od zgoraj«?
Stavek »Kažem ti pot« jasno pove, da mu tu prihaja nasproti Beseda – Jezus kot Pot. Ker je tudi Pot zato, ker človeku kaže pot. In če mu pokaže neko pot, je to zagotovo najboljša možna pot zanj, se pravi gre za pot hoje za Kristusom.
In na kakšen način naj bi Pot kazala pot? Ker vsak človek hodi po neki svoji, posebni poti, je to mogoče samo na način »neposredno od Boga« – z nekimi splošnimi načeli in pravili si tu mnogokrat ne moremo kaj dosti pomagati! In kako izgleda ta način? To razkrije naslednji stavek iz RŽVB: »Sledi znamenjem moje krvi, ki jih puščam za sabo kot kažipote«. Kaži-pote! Jezus, ki hodi pred človekom, kaže človeku pot z znamenji, ki jih v tej hoji pušča za sabo. Slediti tem znamenjem zato vsekakor pomeni hoditi za Kristusom. Za kakšna znamenja tu gre, kako izgledajo?
V RŽVB piše, da Bog tudi danes ljudem daje znamenja, da se z njimi pojavlja in se razodeva v dušah, in da so današnja božja znamenja, ki jih daje mnogim, sanje in videnja. Če nam kaže pot, ki je nujno iz dogodkov sveta, nam jo kaže (nujno!?) tako, da nam kaže te dogodke, konkretne dogodke pa lahko vidimo (edino!?) v videnjih! Ker Beseda hodi pred človekom tako, da gre v njegovo prihodnost, gre tu za razodevanje prihodnjih dogodkov, in sicer v obliki načrtov Besede (božjega Logosa) zanje.
Premagovanje racionalizma
Dodatna težava tu je, da je sodobni človek zaradi racionalizma do vsega, kar prihaja od Duha, ravnodušen, in gre za »znamenja božje krvi«, se pravi Duha. In racionalizem je smrtonosen (za dušo) tudi zaradi tega. Tudi v Cerkvi (duhovniki) se to zavrača, spet zaradi racionalizma, zavrača v imenu modernih znanosti (raznih teorij): »Človeške teorije so Cerkev spremenile v puščavo«. Gre za puščavo v dušah: s tem zavračanjem namreč zavračamo tudi Bogastvo Besede, ki prihaja po Duhu.
Velik odpad (od vere) je sad racionalizma«. Racionalizem povzroča ta Odpad iz več razlogov, na več načinov, eden od vzrokov pa je tudi v tem zavračanju. Zaradi njega namreč ljudje v veri ne vidijo in ne najdejo znanja (znanosti) za odločanje: pri odločanju namreč nujno potrebujemo resnico o povsem konkretnih dogodkih sveta, te pa ni mogoče spoznati brez sprejemanja tega, kar prihaja od Duha.
Svet kaosa, sredi katerega se moramo odločati, pa utegne prispevati k premagovanju racionalizma, vedno bolj bo namreč očitno, da brez Duha ni mogoče spoznavati dogajanja sveta. To spet zahteva globinsko preobrazbo načina mišljenja: si tega ne razlagati z raznimi (predvsem psihološkimi) teorijami – konstrukti človeške pameti, ampak sprejemati kot nekaj, kar prihaja od Boga, kot neko smiselno sporočilo in kot pomoč »od zgoraj«.
