Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
V zadnjem članku sem se ukvarjal s problematiko vizije za prihodnost, v predzadnjem pa z racionalizmom kot neko oviro na tej poti. Ta prispevek pa je neko nadaljevanje obojega. V njem bi rad opozoril na enostranski razvoj Zahoda, kar bo treba preseči, tudi s pomočjo indijskih dosežkov. Zahod se je namreč v svojem razvoju vedno bolj obračal k zunanjemu, Vzhod pa se že tisočletja posveča notranjemu, in kakor ja Indija prevzela zahodno tehnologijo, bi bilo tudi za Zahod (Evropa, ZDA) zelo koristno, da bi se obogatil in opremil z indijskimi dosežki.
Človek Zahoda je izobražen in streniran predvsem v smeri tehno-znanosti in tehnike, torej zelo enostransko. Problem je, da potem neka znanja in način mišljenja uporablja tudi za stvari, ki npr. za spoznavanje resnice o dogajanju sveta niso primerna, in tudi ne za odločanje. Odločati pa se vsak človek mora – vsak dan. Zahodnjak: človek – racionalist, ki verjame, da njegov Razum lahko pride do resnice. V zadnjem času je sicer začel izgubljati tudi to vero v razum, tudi zato, ker je izgubil zaupanje v znanost, ki je delo razuma. Živi pa sredi sveta hitrega in zapletenega življenja s tehniko, sredi nepredvidljivega dogajanja, in ne more najti nobene gotovosti glede dogodkov sveta, zato je ostal brez vsake opore in usmeritve v življenju, in bega v zbeganem svetu.
To stanje bo vzpodbudilo iskanje gotovosti – ta je edino pri Duhu, torej v metafizičnem, vendar je treba sprejemati (in kar je še teže: razumevati) tisto, kar prihaja od Duha in pri tem premagovati ovire, ki jih je na to pot postavil racionalizem. Vendar, mislim, da so danes pogoji za to dozoreli: šli smo skozi razsvetljensko izkušnjo, in ta nova pot do Resnice zahteva določeno zrelost, gre tudi za prehod v zrelejšo dobo človeštva. A ta pot zahteva tudi radikalne obrate v načinu mišljenja in življenja, ki pa jih je človek pripravljen narediti šele, ko ga nekaj dovolj močno pritisne, in tu bodo številne krize, s katerimi smo soočeni v naši pozni moderni, dodaten pogoj za to, da naredimo ta prehod in neko revolucijo v poti do resnice.
Pot do resnice: videnja, ki jih ustvarja Duh, so fenomen, ki prihaja od Duha, a v našem času smo do njih ravnodušni tudi zaradi načina mišljenja, zaradi racionalizma. Moderna doba je iznašla nek nov pristop k svetu: merjenje, in izumila je tudi pravokotni sistem, v katerega človek vnaša izmerjene količine. S tem orodjem racionalizma smo zato močno pogojeni (to sem opisal v predzadnjem članku), a videnj ni mogoče postavljati v ta sistem, ki temelji v snovnem, medtem ko je Duh silno gibka živa Voda.
A obstaja še en razlog, zaradi katerega je človek Zahoda ravnodušen do vsega, kar prihaja od Duha, in tega nameravam tu na kratko predstaviti, ob pomoči Šri Aurobindove »Integralne joge«. Predvsem prikazati, kako se je zahodna filozofska misel razvijala v povsem drugih smereh kot vzhodna (indijska), danes to jemljemo kot samoumevno (in edino dobro, pravilno), a še zdaleč ni, in v »novi dobi« bo to ozkost in notranjo pogojenost nujno treba preseči.
Šri Aurobindo: »Evropsko metafizično mišljenje tudi pri tistih mislecih, ki poskušajo dokazati obstoj Boga ali Absolutnega ali pa razložiti njegovo naravo, po svoji metodi in svojih dosežkih ne presega razuma. Razum pa ni zmožen spoznati najvišje Resnice; lahko samo blodi naokrog in išče resnico ter sega po njenih delnih ponazoritvah – ne pa po sami stvari – in jih poskuša sestavljati. Um ne more doseči Resnice; lahko izdela le kakšno sestavljeno sliko, ki skuša ponazoriti Resnico, ali pa kombinacijo takšnih ponazoritev. Na koncu evropske misli mora biti zato zmeraj agnosticizem, bodisi izpovedan, bodisi impliciten. Če gre razum iskreno do svojega lastnega roba, se mora vrniti in sporočiti: »Ne morem spoznati, je ali pa se mi vsaj dozdeva, da utegne biti ali celo mora obstajati nekaj onkraj, nekakšna zadnja resničnost, toda o njeni resnici lahko samo ugibam; je ali nespoznavna ali pa je vsaj jaz ne morem spoznati«.
Razsvetljensko paradigmo in s tem moderno dobo (ki se je v glavnem izčrpala) moramo preseči, nadgraditi, k temu bo pripomoglo tudi sedanje stanje na svetu, ko je postalo zelo očitno, da je zaradi velike zapletenosti problemov razmišljajoči razum postal zastarelo orodje za njihovo reševanje. To preseganje pa vidim predvsem v novi, popolnejši poti do Resnice, ki obstaja edino v Duhu. Pri spreminjanju odnosa do tega pa nam je ravno indijska misel lahko v veliko pomoč. Šri Aurobindo: »Na Vzhodu, posebno v Indiji, so metafizični misleci prav tako kot na Zahodu z razumom poskušali določiti naravo najvišje resnice. Vendar pa umskemu razmišljanju kot orodju pri odkrivanju resnice niso dajali najvišjega mesta, temveč samo drugotno vlogo. Prvo mesto so zmeraj dajali duhovni intuiciji in razsvetljenju ter duhovni izkušnji; na kak razumski zaključek, ki nasprotuje tej najvišji avtoriteti, gledajo kot na nekaj, kar ne drži. Poleg tega pa se je tu vsaka filozofija oborožila tudi s praktično potjo, ki pelje k najvišjemu stanju zavesti, tako da ima človek celo tedaj, ko začne z mišljenjem, namen doseči neko zavest, ki presega umsko mišljenje. Umsko razpredanje, logično umovanje o tem, ali obstaja kakšna večja zavest ali ne, nas ne more peljati prav daleč. Bolj potrebujemo pot, ki nas bo pripeljala k temu, da to doživimo, dosežemo, vstopimo v to in v tem tudi živimo. Če lahko pridemo do tega, mora razumsko ugibanje in umovanje postati nekaj zelo postranskega in mora celo izgubiti ves svoj smisel. Filozofsko – razumsko izražanje resnice – sicer utegne ostati, toda v glavnem kot sredstvo za izražanje tega večjega odkritja in toliko njegovih vsebin, kolikor jih je sploh mogoče izraziti v umskih pojmih tistim, ki še zmeraj živijo v umski inteligenci«.
Se pravi, bistvo po-moderne dobe vidim v tej novi (in edino možni!) poti do Resnice, v nad-filozofski poti, v novem razsvetljenstvu, ko sveta ne poskušamo razsvetliti s šibko lučjo razuma, ampak z bleščečo Lučjo Duha in Besede.
