Piše: Franc Bešter
Po tragediji v Srbiji so se močno razvnele debate na to temo. Vsi vemo , da se tudi po vseh naših šolah dogaja nasilje, vsak dan, a učinkovitega ukrepanja proti temu ni. Da bi lahko kaj naredili, je treba poznati vzroke za razraščanje nasilja. Kje so torej vzroki?
Ta problematika je mnogoplastna, in v le enem članku se vseh dejavnikov, ki ga generirajo, tudi dotakniti ne morem, rad bi osvetlil nek del problema, ki se mi zdi bistven in o katerem se skoraj ne govori, tudi zato, ker se ga večina ne zaveda, vsaj ne jasno.
Propadanje družbe
Ko sem pred davnimi leti začenjal svojo učiteljsko kariero (na osnovni šoli) in si pedagoške izkušnje šele začel nabirati, sem bil seveda pozoren tudi na določene izjave in spoznanja starejših učiteljskih kolegov. Zakaj tak kaos, tak nemir v učilnicah, odkod ta problematičnost, pokvarjenost ali celo hudobija teh naših sodobnih otrok?
»Ker je družba razpuščena. Saj je žalostno«. Tako eden od njih. In je še dodal: »Saj niso otroci tega krivi. Take stvari se dogajajo kot da učim nemoralo«. Sam sem že dokaj zgodaj ugotovil, da so oni »takšni«, nagajivi, hudobni – do učiteljev, do sošolcev predvsem zato, ker so nesrečni. Posledica neurejene družbe. To sem omenil nekomu drugemu, s 25 let izkušenj. »Ja, res je«, je dejal. »Ti pa nasrkaš«. Da, mnogo otrok je dandanes iz neurejenih in razbitih družin in so zaradi tega prizadeti in nesrečni, in potem se v svoji nesreči zaganjajo v učitelje, sošolce, jih dostikrat prav fizično ogrožajo. Nasilje – odraz obupa.
»Na svetu je vse narobe«, ugotavljajo mnogi. Res je, v družbi, ki je zavrgla dekalog, je postalo vse narobe, in ta »narobe« se potem seli tudi na hodnike in v učilnice naših šol.
»To (dogajanje v šoli) je odraz celotnih razmer. Ali ne boš šel stran?« mi je enkrat dejala stara, izkušena učiteljica, ki je nekoč tudi mene učila.
Da, velika moralna kriza, moralni razkroj sodobnega sveta se potem kaže tudi v neštevilnih nemoralnostih učencev, in del vsega tega je tudi nasilje, v takšni ali drugačni obliki. Lahko gre tudi za psihično (verbalno) nasilje, ki se masovno pojavlja tudi na socialnih omrežjih, in ker je le-to lahko uvod v fizično nasilje, imamo splet lahko za katalizator nasilja. Še bolj problematičen se mi zdi internet zaradi pornografije – nanje deluje kot trda droga. Kdo danes bolj vzgaja: šola ali internet? Če na tem visijo po 11 ur na dan, je jasno, kdo.
Konec avtoritet
Internet je tudi soodgovoren za rapidno zmanjšanje avtoritete učiteljev (če je sploh še kaj imajo!), kajti danes na internetu dobiš VSE. Koliko je danes učitelj sploh še »izvor znanja«??? Učitelj je bil včasih avtoriteta, ker je »vedel«, ker je »veliko znal«. Sicer to tudi danes, a internet »ve« veliko več. Nadalje problem plač: »človek toliko velja, kar plača« – tako presojajo tudi mnogi otroci, in njihovi starši imajo navadno več denarja kot učitelji, tudi to le-tem jemlje ugled in s tem avtoriteto. Toda: kakšen je odnos med družbenim ugledom (statusom) in avtoriteto? V neki TV oddaji sem slišal, da ima učitelj v družbi visok ugled, le da poklic (zaradi plače) ni privlačen, zato upada interes zanj in zato učitelji bežijo. Ugled? Dejstvo je, da je danes učitelj ostal brez vsake avtoritete, iz česar sledi, da tudi družbenega ugleda ne uživa. Brez avtoritete tudi ugleda ne more biti.
Dejstvo je nadalje, da učitelji iz tega poklica bežijo in zato kadra po šolah že krepko manjka. V raznih razpravah in pri okroglih mizah zlasti od leve opcije (materialisti, ateisti) navadno ob tem prihajajo predvsem ideje in zahteve po višjih plačah. Višje plače naj bi rešile vse: zadržale bi kader, povečale interes, vrnile avtoriteto. A iz osebnih izkušenj si upam trditi, da plače niso glavni problem tega poklica, večji problem vidim v zahtevnosti in teži tega dela – z zelo problematično mladino, ko razmere postajajo mnogokrat že prav nevzdržne. Danes se otroci dobro zavedajo svojih neštevilnih pravic in tega, da imajo vso zaslombo pri svojih starših, ki se v primeru konfliktov postavijo nad šolo in učitelja. Pridejo npr. z advokatom, ki se zavzame za njihovega nedolžnega ljubljenčka, za revčka. Zavožena družba in zavožen sistem.
Duhovno propadanje
Duhovno propadanje je ena od posledic moralnega propadanja – ni duhovnosti brez moralnosti. In nemoralnost se seveda potem prenaša tudi v šolo, pomanjkanje morale pa je eden od ključnih dejavnikov, ki otežuje šolsko delo, del te nemorale je seveda tudi medvrstniško nasilje. In naša doba je izgubila vse duhovne vrednote (prijaznost, potrpežljivost, poštenost, strpnost…) in to se na otrocih še potencirano kaže in uničuje šolo. Časi so se nasploh spremenili, spremenil se je odnos do življenja, ki ga označuje norost. Res, učilnice so postale norišnice. Odraz bolne družbe so bolni otroci – ali jih moramo imeti za nore, za duševne bolnike? Nekaj bo na tem, saj se na raznih okroglih mizah ugotavlja, da nam močno primanjkuje pedopsihiatrov, šolskih psihologov, kliničnih psihologov… .
Kot pedagog sem lahko več let opazoval učence v osnovni in srednji šoli, njihove reakcije, ponašanje, tudi njihovo nasilje, in tu od otrok lahko spoznamo dosti več kot od odraslih, ker oni še ne znajo igrati, nositi mask, se sprenevedati… . In duhovno propadanje družbe se še kako kaže tudi v šoli, ugotovil sem, kako pomembno je duhovno stanje človeka, stanje duše, tudi za njegovo moralnost, in spoznal sem, da je pri večini današnjih otrok duhovno stanje zelo slabo, in da je to eden od močnih vzrokov za nasilje.
Duh, duša: tu je problem v tem, da je naš čas ukinil vsako metafiziko. Kdo danes še zatrdno verjame v dušo? Prevladala je telesna koncepcija življenja. Še manj se zavedamo njenih lastnosti in potreb. Skozi dolga leta sem spoznal, da večina problemov v šoli izhaja iz dejstva, da so današnji otroci nesrečni, a najgloblji vzrok ni v neurejenih razmerah doma ipd., najbolj so nesrečni, ker živijo v temi, njihove duše so pogreznjene v mrak, in živijo tudi v notranji puščavi (duhovni suhoti), oni so postali pokrajina brez vode. Danes temu pravimo ODTUJENOST, in le-ta je močan generator nasilja, šola pa je postala zgolj gasilec tega požara. Sodobni svet je postal svet brezciljnosti in nesmisla, stanje v njem je stanje divjine in opustošenja, in taka je tudi sodobna šola: džungla. V njej vlada kaos, to »opustošenje« pa se nanaša na opustošenje v dušah. Duše učencev so v ruševinah (ne-izgrajene) in njihov duh je sestradan, zato oni tudi psihološko (mentalno) ne morejo biti izgrajeni. Človek je duhovno-psihološko-fizična celota, in vse te tri ravni se prepletajo, so soodvisne. Če danes pri otrocih ugotavljamo njihovo pogosto depresivnost, pomanjkanje empatije, vedno večjo brezobzirnost, mentalni razkroj (nesposobnost zbranosti) in njihov velik nemir, vznemirjenost, nesposobnost umiritve, in tisto, s čimer se potem ukvarjajo razni specialni pedagogi, pedopsihiatri in klinični psihologi (to pa je njihovo porazno psihološko stanje), je že posledica, je samo posledica njihovega slabega duhovnega stanja. Iz česar pa sledi, da razni psihologi in drugi specialisti, ki v pogledu na človeka ostajajo na ravni duševnosti (možganov) in telesnih čutil (nagonov), torej telesnega, v svojih prijemih ne morejo seči do samih korenin te problematike.
Korenina (začetek), izvor večine problemov pa osebno še vedno vidim v družini (pri starših), in bistvo problema v razvajanju (crkljanju). To se premalo poudarja: da starši izvršijo na otroke najmočnejši, najusodnejši vpliv – ker so z njimi biološko povezani, tu vplivajo s svojim zgledom (ne toliko z besedo!), otroci se z njimi identificirajo, jim sledijo. In ker so prva leta odločilna za vse življenje! O vsem tem se skoraj ne govori, čeprav so te stvari znane in dokazane.
Razvajanje: kako, na kakšen način? Na mnogo načinov, predvsem je otrok center sveta in v središču pozornosti, njegovi starši pa služabniki njegovih želja in zahtev. Crkljajo jih z ujčkanjem in neštevilnimi pozornostmi. Vse jim dovolijo, v vsem skušajo ustreči, ne postavljajo jim nobenih meja. Kakšne so posledice?
Posledice, ki se kasneje pokažejo v šoli: tudi tam potem hoče biti otrok, sedaj v vlogi učenca, v središču pozornosti, hoče, da se njegove želje in zahteve upoštevajo, in le-te stalno naslavlja na učitelja. Noče videti meja, omejitev, a v razredu se na vsakem koraku sreča z njimi, tam naleti na isto svobodo in enake zahteve vrstnikov, posledica pa je razsulo v sodobnih učilnicah, to je eden od močnih vzrokov za konflikte, incidente, medvrstniško nasilje. A starši ga, v svoji veliki skrbi za svojega »nedolžnega otročka«, hočejo spremljati in zaščititi tudi v šoli in kot učenca, pedagoško se postavijo nad šolski kader, pridejo z advokatom itd. .
Crkljajo jih seveda tudi z materialnimi dobrinami, ki jih v večini družin ne manjka, že od malega jim ponujajo in tiščijo v roke neštevilne, različne stvari in dobrine, od igrač do hrane itd.. Kakšne so posledice? Posledice so težke, predvsem za njihove duše, kajti to je vzgoja za materializem, le-ta pa dušo spravlja v temo, tu bom še enkrat navedel stavek iz knjige RŽVB: »Ko se duša preda materializmu in se oprime tega, kar ji ponuja svet, s tem dovoljuje, da jo napolni tema. V njej ni več prostora za Duha, da bi rasel v njej, in zato danes večina mladih trpi pomanjkanje duhovnosti«.
Razvajajoča vzgoja je vzgoja za oprijemanje tega, kar človeku ponuja svet, torej za predajanje materializmu, posledica pa je odsotnost Duha v duši, Duha kot Plamena in Vode. Posledica: tema in mraz, suhota, torej puščava v njej. In dejstvo je, da danes res večina mladih trpi pomanjkanje duhovnosti! Duše mladih so danes sestradane. Živimo v času teme in lakote, in ta odtujenost je močan vzrok za nasilje. Vendar, pri mladih, ko jih srečujemo, posamezne, na ulici, navadno agresivnosti ni opaziti, stvari pridejo na dan ravno v šoli, ko se otrok lahko skrije za drugimi, ko se v klapi čuti močnejšega, ko se hoče postaviti pred drugimi… .
Starši nedvomno svoje otroke (brezumno) razvajajo v prepričanju, da jih bodo s tem osrečili, a to je ne-zrelo, s tem dosežejo nekaj ravno nasprotnega, spravljajo jih v nesrečo, iz več razlogov. Takšni otroci (pomehkuženi) niso opremljeni za soočanje z neizbežnimi težavami življenja, in s tem jih »zmaterializirajo«, s tem odvzamejo duhovno življenje, potisnejo v notranjo temo. Ena od posledic je potem beg v droge. In takšno stanje otrok odpira tudi vrata do prekomerne uporabe zaslonov in v zasvojenost s pornografijo, ki postane kot trda droga. Vse skupaj močno olajša vstopanje satana v njihove duše, iz osebnih izkušenj bi res številne, s katerimi sem imel opravka, lahko označil tako: da so padli pod njegov vpliv. Sicer se pa starši, vkolikor sploh verjamejo v dušo, zagotovo ne zavedajo njenih lastnosti in ne poznajo njenih potreb.
Posledice take vzgoje (v glavnem nagonske!) so torej težke, hude. Da bi se proti njim borili, moramo (s)pozneti vzroke zanjo. Vzrok: oni jih crkljajo, ker SE JIM SMILIJO. V tem je tudi precej občutka krivde in slabe vesti: oni so jih spravili na negotovi svet krize okolja in možnega uničenja, in na svet krize smisla (življenja, trpljenja). S tem pridemo do vzrokov za takšno stanje sodobnega sveta, ki je v negativnih učinkih znanosti in tehnike na naravo in družbo. Moderna tehnika povzroča krizo okolja in opremila nas je z orožji za masovno uničenje, znanost in tehnika povzročata racionalizem in materializem, to oboje pa vodi v ateizem, kar človeka oropa smisla in etičnega temelja.
Zaključek
Šola je v hudi krizi. To je splošno znano, in da je nekaj treba storiti. Toda ali ni iz ugotovljenega jasno, da s predstavljenimi načini, pristopi in prijemi teh njenih problemov ni mogoče rešiti? Z okroglimi mizami, posveti, razpravami, predavanji, tečaji in seminarji, s kurikularno prenovo, z nacionalnim programom vzgoje in izobraževanja, v katerem se poudarja »strokovnost« kariernih delavcev, vedno nove institucije, strukture, organizacije, tudi mednarodne analize, raziskave, nadalje razna priporočila, potem sodelovanje med šolo in policijo… . Z vsem tem ni mogoče odpraviti pra-vzrokov za krizo šole, ki je v negativnih učinkih znanosti in tehnike. Govoriti o vsem tem, medtem ko se mlade po šolah masovno hrani z racionalizmom in se širnim množicam propagira materializem? Z vsem tem ni npr. mogoče odpraviti škodljive hiperpermisivne vzgoje v družini, reševati hudo krizo družine itd.. Toda ali je sploh v interesu politike, da se kaj bistvenega spremeni? Šola je pomembno področje boja za Oblast, v interesu globalistov in kulturnih marksistov je, da ona proizvaja »material«, s katerim se da manipulirati, in oni hočejo tradicijo (družino, vero, narod) odpraviti, uničiti, dosedanja vzgoja pa je voda njihov mlin. Zato se bodo razmere samo še zaostrovale, bojim se, da je samo vprašanje časa, kdaj bo začelo pokati še na kakšni slovenski šoli. Moderna doba je zašla v slepo ulico, bliža se njen konec.
