Piše: Franc Bešter
Včeraj sem se udeležil okrogle mize na to temo, s tem naslovom, organizirala jo je N.si oz. Institut J. E. Kreka znotraj stranke, srž sprave (njen glavni problem) je velik pokol v narodu, ki ga je zagrešila rdeča revolucija. Ta problem (sprave) je izredno velik in težak ravno zaradi tega, a po zaslugi »Glasnosti Gorbačova« iz 80. let si o tem vsaj upamo govoriti.
Govorniki so bili tri eminentne osebnosti: zgodovinarja dr. Aleš Maver in dr. Mitja Ferenc ter bivši predsednik države Borut Pahor. Slednji je za spravo kar precej naredil, medtem ko zdajšnja predsednica ne kaže posebne zagnanosti v tej smeri.
Mi, ki smo morali mladost preživeti v komunizmu, smo bili v OŠ dolga leta izpostavljeni zelo enostranskemu prikazovanju dogajanja med vojno, pravzaprav črno-belemu slikanju, zgodbam o junaških partizanih in domačih izdajalcih. Že takrat se mi je takšna zgodovina zdela precej sumljiva, dokončno so se mi odprle oči, ko mi je koncem gimnazije v roke prišla knjiga »V Rogu ležimo pobiti«. A še vedno sem si dolgo predstavljal, da je bil Rog edino morišče – tam je končalo nekaj tisoč ljudi. Šele v 90. letih so začele prihajati na dan stvari, grozljive predvsem zaradi števila morišč, ki so šla v stotine, danes vemo, da jih je bilo ok. 700. In kot krona vsega: strahote Hude jame! Ki pa jo je bivši predsednik Danilo Turk označil za »drugorazredno temo«. Poučna izjava – ker kaže na zelo značilen, tipičen odnos slovenske levice do povojnih pobojev.
Govorniki so ugotavljali, da smo sicer na poti iskanja zgodovinske resnice o medvojnem in povojnem dogajanju precej napredovali, v teh desetletjih demokracije in samostojne države, da so se pri tem dogajali vzponi in padci, a da bo ta pot še dolga in trnova. Slabo pri tem je, da (vsaj glavni) krivci za poboje niso nikoli stopili pred sodišče in bili kaznovani (kot je bilo to z nacisti v Nemčiji) in da kot narod izkopanih kupov kosti nismo sposobni dostojno pokopati, žrtve označiti z imeni in mrliškimi listi. Kot glavni vzrok vsega tega vidim v zlorabi te zgodovine za politične namene: leva politika (ki je bila na oblasti večino časa) s tem odnosom še vedno kaže na pobite kot na »narodne izdajalce« in s tem legitimira svojo Oblast. Prav isto je počela partija ves čas komunizma, ko je ustvarila mit o svetlem NOB in partizanih, ki so nas osvobodili. Resnica o krvavi revoluciji bi na »NOB« vrgla zelo temno senco. V tem vidim glavno oviro na poti do narodne sprave.
Okrogla miza je potekala v palači Kazina na Kongresnem trgu, seveda ni slučaj, da je bila organizirana ravno na dan evropskega spomina na žrtve treh totalitarizmov. Slovenija ima težavo tudi v tem: priznati komunizem za totalitarizem!
Morda tudi ni le slučaj, da je razprava potekala tudi nedaleč od »spomenika vsem žrtvam vojn«. Kot je znano, gre za dva velika betonska bloka, ki z odsotnostjo slehernega napisa delujeta precej provokativno. Kakšno mnenje imam jaz, kot (tudi) likovnik o tem spomeniku?
Deluje mi dokaj brezdušno, a obenem se mi zdi dober, ker gledalcu pušča veliko svobode – da njegovo misel in njegovo dušo usmeri v to ali ono smer. Da, če bi imeli možnost uvida v možgane in dušo vsakega Slovenca in preiskati njegov odnos do polpretekle zgodovine, bi pri vsakem odkrili (vsaj nekoliko) drugačno vsebino, se pravi drugačno tudi znotraj istega tabora. In del upanja za spravo se odpira tudi v luči te resnice!
Spomenik se mi zdi kar dober tudi zato, ker dva bloka dobro simbolizirata državljansko vojno, ki je bila spopad dveh svetov, in sedanjo politično razklanost na dva politična tabora. Dva bloka kažeta na razcepljeni zgodovinski spomin naroda, ki ga je povzročila revolucija, obenem pa trdota in hlad betona (kamna) dobro kažeta na togost, trdoto, nepopustljivost, ki se mnogokrat pokaže ob soočenjih dveh ideološko zelo različnih, prav nasprotnih političnih bregov, ko vsaka stran vztraja pri »svojem prav«, v katerega je povsem prepričana.
