Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Civilizacija se že več stoletij razvija enostransko, predvsem v smeri znanosti in tehnike. Temu ustrezno (enostransko) so izobraženi, strenirani njeni pripadniki. Naš način mišljenja močno pogojujeta znanost za Orodja (fizika, kemija), in delo, rokovanje z njimi.
Razsvetljenstvo, ki je dalo to Znanost, je uvedlo vero v luč Razuma, ki naj bi bila zmožna razsvetliti temo sveta – z resnico o njem. V zadnjem času to vero izgubljamo, kakor da nas je zapustila modrost in se je pojavila norost kot odnos do življenja. Zato številni misleci predlagajo povrnitev razuma v naša življenja, a mislim, da to ni rešitev, izhod je ne samo v razumu, ampak v vnašanju nečesa močnejšega v naša življenja. Ne gre torej za zavračanje rabe razuma, gre za to, da poskušamo temo sveta razsvetliti z Lučjo Besede, kajti edino Ona to omogoča – ker je Resnica. Gre torej za nadgradnjo, za preseganje razsvetljenske paradigme.
»Znanje vaše dobe se bojuje proti mojemu nauku«
Nadaljeval bom z analizo tega stavka iz knjige »Resnično življenje v Bogu« (RŽVB).
Lastnost znanja moderne: da se bojuje proti Kristusovemu nauku (resnicam, znanju), torej nauku samega Boga. Med obojim torej obstaja nasprotje. Sicer se dvoje znanj samih po sebi med sabo ne more bojevati, ta boj obstaja v človeških glavah. Se pravi, to dvoje znanj je tako različnih, da mora človek eno nujno postaviti pod vprašaj oz. drugo v imenu prvega zavreči.
Večina sodobnih ljudi se ne zaveda tega nasprotja in teh rušilnih učinkov. Pravzaprav pri vseh nas obstaja neko zelo pomanjkljivo zavedanje o naslednjem: da ima neko znanje (miselne šablone, vzorci), kar smo vgradili v svoje možgane (spominske sledi v nevronih), v šolskem sistemu ali pri samostojnem izobraževanju, za nas svoje, usodne posledice: od teh znanj (podatkov) v možganih smo potem odvisni v svojem delovanju. Vsak dan znova moramo delovati sredi sveta, in preden začnemo delovati v neki smeri, se moramo odločiti, na naše odločitve pa ključno vpliva ravno to: vsebina v naših možganih. Te vsebine pa ni mogoče poljubno, predvsem pa ne na hitro spreminjati, jo menjati kot srajco, v nas se je vgrajevala dolga leta, in če jo hočemo spremeniti, je spet potrebnega veliko časa. Se pravi, ni vseeno, s kakšnim znanjem se v življenju opremimo.
Iz stavka, ki ga analiziramo, pa sledi, da ima neko znanje lahko tudi učinke, močan vpliv na neko drugo znanje. Znanje, ki je ustvarilo moderno dobo (ki ga vsebujejo empirične znanosti, katerih se po šolah učimo VSI!), je zelo različno od znanja, ki ga je na svet prinesel Kristus, z evangelijem, in to je druga stvar, ki se je večina pripadnikov te novoveške civilizacije ne zaveda, pravzaprav je to resen problem. Vzrok je zagotovo v tem: da bi se zavedli tega nasprotja, je treba dovolj dobro (globinsko) poznati tako moderno znanost (njeno spoznavno metodo in podobo sveta, ki jo je zgradila) kot razodete resnice Svetega pisma, takih ljudi pa je bolj malo. Tisto, kar ljudje osvojijo po raznih šolah, je neko površinsko, poplitveno, polovično znanje, podobno velja za poznavanje vere, Svetega pisma, zaradi česar manjka nekega globinskega uvida v naslednje: da gre, kar se tiče moderne znanosti in krščanstva, za dvoje zelo različnih spoznavno- miselnih svetov.
In posledice: zahodni človek je postopno, iz desetletja v desetletje, iz stoletja v stoletje zaradi rušilnih učinkov empiričnih znanj izgubil svojo vero, ki je dolgo tvorila podlago njegove civilizacije, in je izgubil, ne da bi se zavedel, vsaj ne jasno, zakaj, kako, na kakšen način se je to zgodilo, in kaj je pravzaprav izgubil.
Znanost moderne dobe proti znanosti, ki jo vsebuje Kristusov nauk
To je tukaj mogoče prikazati le zelo na kratko. Najprej sama spoznavna metoda (z njo se pridobiva neko znanje), metoda znanosti: metoda eksperimenta, tu je predmet svet materije, in ključni del te metode je objektivno opazovanje in merjenje v procesu eksperimentiranja. Zato so tu odločilne količine, abstraktni odnosi med njimi, in zato je matematika jezik te znanosti, tu ne gre verjeti v nič, kar se ne da dokazati s to metodo in česar ni mogoče opisati z enačbami. Del te metode pa je tudi dvom, sistematični dvom, dokončno ne gre verjeti v nič.
Spoznavna metoda vere: treba je (slepo) verjeti, ne dvomiti. Resnice razodevajo prispodobe (prilike), alegorije, simbolične besede (enačbe so zgrajene iz znakov, človek te dobe je torej opremljen za delo z znaki, ne s simboli, med simbolom in znakom pa je velika razlika!). S pomočjo teh resnic (znanja) je sicer tudi mogoče priti do izkustva, vendar se le-to nanaša na subjektivno (notranje) in na svet Duha, ki je ne-materija (nekaj bistveno drugačnega kot snov).
Stavba moderne znanosti je zgrajena na nekem temelju, ki je razsvetljenska (racionalistična) filozofija, ona postavlja Razum (in s tem tudi Človeka kot njegovega nosilca) na prvo mesto, po njej (božanski) Razum v znanostih lahko odkriva (spozna) resnico, se pravi, da z neko metodo (ki je tudi delo Razuma!) lahko odkriva naravne zakone takšne kot so. Racionalizem in antropocentrizem.
Tudi stavba vere raste iz nekega temelja, tvorijo ga temeljne resnice o Bogu, ki ga mora človek postaviti na prvo mesto, nad vsako drugo stvar. Teocentrizem. In v temeljne verske resnice je treba verjeti, vanje ne dvomiti, dvom je pravzaprav greh.
Kaj pa podoba sveta, kakršno je v nekaj stoletjih zgradila znanost, v primerjavi s podobo sveta (in človeka), kakršno podaja vera? Ta problematika je dokaj kompleksna, tudi zato, ker smo glede tega obremenjeni tudi z zgodovino: srednji vek je odgovore na vsa vprašanja iskal v Svetem pismu, tudi glede ustroja sveta, in si tu stvari večkrat razlagal preveč dobesedno, včasih s težkimi posledicami (spomnimo se npr. »primera Galileo«). Sveto pismo sicer tudi govori o izvoru sveta in njegovem ustroju, in tu (še danes) mnogi vero zavračajo v imenu znanosti, ki je prišla do drugačnih spoznanj (prim. big-bang in evolucijski nauk), a vzrok tega je spet v slabem (preveč dobesednem) razumevanju Svetega pisma.
Kaj pa podoba sveta, zgrajena od empiričnih znanosti? V njej je prostor samo za svet materije, ona vodi v zanikanje vsega metafizičnega, tu ni prostora za Duha (Boga) v svetu, za kakršnokoli onostranstvo in tudi ne za (»nedokazano«) dušo v človeškem telesu. Kar ima lahko hude posledice: človeku v tem primeru ostane samo še to kratko tu-zemeljsko življenje!
Ta kratek pregled res daje vedeti, da gre pri znanosti in veri za velika nasprotja, tako glede spoznavne metode kot glede podobe sveta, zato prihaja do boja med obojim v dušah in glavah ljudi in do rušenja enega ali drugega, vendar le pri človeku, ki ni sposoben globinskih uvidov in se zato teh nasprotij sploh ne zaveda. Ni pa nevarnosti za človeka, ki ima poglobljeno znanje – o obojem, in se zato vsega tega zaveda – da gre pač za dvoje različnih spoznavnih stavb. Večina žal tega uvida nima, zato je ena glavnih nalog za novo dobo obnoviti od racionalizma in modernizma porušeno versko zgradbo v glavah ljudi.
Znanje za resnico, za odločanje
Moramo zaključiti, da je človek v nekem razvoju (nekih znanj, načina mišljenja…) ne le pridobil, ampak tudi ogromno izgubil. Med drugim je izgubil pogled v onostranstvo, perspektivo večnosti, posledice so hude, ena od težkih posledic je tudi zgrešena permisivna vzgoja mladine, česar sem se dotaknil v prejšnjem članku. Starši danes rojevajo otroke samo za ta svet, kjer jih čakajo številne stiske, trpljenje in na koncu smrt.
Ema od posledic teh izgub je tudi neka zmota modernega človeka, o kateri sem tudi že precej pisal. Racionalistična spoznavno-miselna struktura, ki jo je ustvarilo razsvetljenstvo, mu je namreč odvzela (v njem porušila) versko (krščansko) spoznavno stavbo. In zato, pogojen s tem (ne more kar tako iz svoje kože!), uporablja svoj Razum in svoje racionalistično znanje tudi za stvari, ki jih s temi orodji in znanji ni mogoče spoznati. Racionalizem – kuga naše dobe!
Predstavlja si, da je s tem mogoče do resnice, Razum jo tudi mora biti zmožen spoznati, sicer ne bi bil »božanski«. To je torej pot človeške misli, razmišljanja, se pravi pot filozofije. A Jezus v knjigi RŽVB jasno pove: »Meso in kri ne moreta spoznati resnice«. Iz teh besed samega Boga neizpodbitno sledi, da po filozofski poti ni mogoče do resnice. Sicer se pa filozofi že tisočletja prepirajo o tem, kaj sploh je resnica. Če po filozofski poti ne moremo do resnice, sledi (po mojem mnenju) tudi, da po tej poti tudi ne moremo do tega odgovora: kaj je resnica (tako je Jezusa vprašal tudi Pilat). Odgovor se ne skriva v racionalistični, ampak v verski spoznavni stavbi. In tu res lahko beremo: »Jaz (Beseda!) sem pot, resnica in življenje«. Beseda pa je Bog, Bog je torej tudi Resnica sama.
A ob vsem skupaj se nujno pojavi še eno vprašanje: resnica – o čem? Tu bi spet lahko začeli filozofirati, a moj namen tukaj je nakazati nad-filozofsko, celovitejšo, popolnejšo pot do resnice, in sicer do resnice o dogajanju sveta. To resnico namreč nujno potrebujemo – za odločanje pri vsakodnevnem delovanju na odru sveta. Kar je velik izziv in ena temeljnih nalog za novo dobo, človek naše dobe, okužen z racionalizmom, namreč živi v prepričanju, da s svojimi lastnimi močmi (pametjo, znanjem) lahko spozna resnico o dogodkih sveta in se je zato v življenju s tem sposoben tudi pravilno odločati, se usmerjati. Kar pa je zmotno, škodljivo, lahko celo nevarno. V človeška življenja prinaša neuspehe, trpljenje, nesreče.
Kaj pomeni poznati resnico o dogajanju sveta? To pomeni vedeti za VSE, kar se na svetu dogaja. Že na prvi pogled je (zaradi silne kompleksnosti in nepreglednosti dogajanja) jasno, da je človeku to nemogoče, mi s svojo pametjo in čutili (in tudi če k temu dodamo še vse dosežke znanosti in tehnike!) spoznavamo zelo zoženo in zato napačno. Moj namen tukaj je (in kar imam za glavno nalogo v novi dobi) nakazati, da je do te resnice mogoče priti, vendar samo s pomočjo Duha, ki to resnico edini lahko pozna – Duh »resnično napolnjuje ves svet in vse vidi, vse sliši in vse (za)čuti«. Ali pa Duh to resnico nam, ljudem tudi razodeva? Da, to jasno pove naslednji stavek iz knjige RŽVB: »Moj Sveti Duh RESNICE vam razodeva, kaj se dogaja na svetu«.
Zato bodo v »novi dobi« ravno videnja (skozi katere EDINO konkretne dogodke lahko VIDIMO, a smo do njih danes ravnodušni) začela igrati zelo pomembno vlogo. A tisto, kar prejemamo od Duha, je treba tudi (vsaj delno) razumeti, pri jeziku videnj gre za jezik Duha, glede tega pa Jezus pove: »Izgubili ste čut za jezik mojega Duha«.
Beseda (Boga) torej prinaša človeku resnico, in način prihoda Besede so tudi (nočna) videnja, videnja torej sijejo polnost resnice o dogajanju sveta.
Dogajanje sveta in odločanje, etika in cilji
Pri odločanju potrebujemo resnico o povsem konkretnih dogodkih sveta. Zakaj? Ker naša dejanja vplivajo na te dogodke, in dogajanje sveta ima posledice za naš uspeh (ne-uspeh). Večina ljudi se tega zaveda ali vsaj nezavedno čuti. Naše vsakodnevne odločitve so številne in večina je dokaj rutinskih, saj ne moremo filozofirati pri vseh, in večina tudi nima resnih posledic. Drugače pa je pri bolj »strateških«, kjer je v igri dolgoročna življenjska usmeritev, tu bi potrebovali resnico ne le o sedanjem dogajanju, znotraj katerega delujemo, ampak tudi, v katero smer bo stekel tok nekega konkretnega dogajanja v prihodnosti.
Poznavanje resnice o tem bo odločilno vplivalo na naše odločitve. Vendar pa še nekaj: cilji, ki jih bomo skušali s svojim delovanjem sredi sveta doseči (dosegati). Kar pa zavisi od naših vrednot: kaj nam je v življenju pomembno, čemu dajemo prednost, kaj postavljamo na prvo mesto. Večina ljudi naše dobe, ki jo med drugim označuje materializem, to si moramo priznati, v življenju prvenstveno zasleduje materialistične cilje. Vendar pa materializem ni prava pot, to iz evangelija jasno sledi: NAJPREJ iščite nebeško kraljestvo…« (torej tisto, kar potrebuje duša).
Pri odločanju pa se neogibno srečamo tudi s problematiko etike, moralnosti. Naša dejanja imajo vedno takšne ali drugačne učinke, posledice – na svet, na druge ljudi, v pozitivnem ali negativnem smislu. Za VSE posledice pa nikoli ne moremo vedeti, vzrok je na dlani: ker je dogajanje sveta zelo nepregledno, še bolj neznana je prihodnost. Kot že rečeno, vse to pozna le Duh (ki pozna tudi prihodnost!), na osnovi vsega skupaj pa moramo zaključiti naslednje: skozi življenje lahko človeka pravilno min varno vodi le Duh. V knjigi RŽVB res piše tudi: »Naj tvoje srce vodi Duh«.
Nujna je revolucija v načinu odločanja
Znanje zanjo je po mojem bistveno za novo dobo, ki prihaja, kajti moderna je mrtva. Nakazal sem, zakaj je odločanje človeka naše dobe napačno, in to zmoto bo nujno treba preseči. Danes pri odločanju večinoma uporabljamo racionalistično spoznavno strukturo. Ta pa je odpravila sleherno metafiziko, ki jo bo treba povrniti. Kako bo namreč človek v življenju deloval za blagor svoje duše, če vanjo sploh ne verjame, še manj se zaveda njenih lastnosti, sposobnosti in potreb? In kakor je moderna silno povečala znanje o našem telesu, tako bo v po-moderni treba pridobiti (obnoviti) tudi znanje o duši. Gre pa še za nekaj: uspeh naših delovanj je ključno odvisen od dogajanja sveta, ne toliko od naših osebnih naporov, in od tega dogajanja prihajajo tudi nevarnosti in nesreče, mislim, da danes močno primanjkuje jasne zavesti o tem. To dogajanje pa se odvija po neki višji volji (Boga), torej po njegovih načrtih in delovanju, Bog pa deluje na svet po Duhu, Bog je (tudi) Beseda in Beseda deluje v Duhu, ki napolnjuje (prežema) svet (materijo). Zato je Duh tisti dejavnik, ki daje smer dogajanju sveta (materialne energije ga poganjajo, so »motor« materialne narave). Iz te resnice sledi, da bi človek, da bo deloval varno in uspešno, moral delovati tako, da si bo s tem pridobil naklonjenost Duha, njegovega delovanja. Ali je pot hoje za Kristusom, ki dušo bliža Bogu, morda obenem tudi pot, na kateri človek uživa to naklonjenost?
Delovanje za dušo: le-to je v iskanju nebeškega Kraljestva, vanj pa vstopa duša, ki spolni voljo Boga, sledi, da Boga iščemo v iskanju njegove Volje. Spolnjevati njegovo voljo pomeni služiti Mu, to služenje pa se dogaja ravno na poti (poteh) hoje za Kristusom, v sledenju Besedi pa človek postaja orodje Duha, na tej poti namreč Beseda deluje v človeku in po človeku, Beseda pa deluje po Duhu. Duh pa pomaga svojim orodjem, človeka varuje, zadržuje njegove padce. Za (vsakega!) bi bilo torej najpomembnejše, da v življenju najde to pot, ker (edino!) ta vodi dušo k vzvišenemu cilju (v božje Srce) in ker je edino ta pot varna. A to je to za človeka velik izziv, pravzaprav avantura: kako najti to pot, ki zadeva tudi njegovo etično delovanje, kajti bližanje duše Bogu v bistvu pomeni proces njenega čiščenja, to pa je mogoče le z moralnostjo, grehi namreč dušo umažejo. Zato je ta pot tudi »Steze Kreposti«, o kateri je tudi govora v knjigah RŽVB. Ali jo je mogoče najti? V tej knjigi piše, da lahko, da »je to Stezo postavil Bog sam in da jo vsak lahko najde«. Vendar, v življenju VSAK človek hodi po svoji posebni (specifični) poti, in na dlani je, da tu neka splošna načela in pravila, katera predvsem poudarja današnja Cerkev, niso dovolj. To lahko človeku daje spoznati le Bog sam, neposredno, po svojem Duhu, in to se res dogaja: »Danes moj Sveti Duh MILOSTI prihaja, da vam podari popolno spoznanje moje volje«. To »popolno spoznanje božje volje« je popolno spoznanje poti hoje za Kristusom (ker je to pot služenja Bogu). Gotovost glede tega je torej možna, vendar je to milost (dar). Na kakšen način Bog človeku kaže to pot? Vsekakor jo kaže, saj je to tako pomembna njegova lastnost, da On sebe imenuje tudi »Pot«. In Besedi je mogoče slediti, ker Ona hodi pred človekom, hodi pa ravno tako, da mu to pot kaže, to opiše naslednji stavek: »Sledi znamenjem moje krvi, ki jih puščam za sabo kot kažipote«. Kaži-pote! Spet smo pri božjih znamenjih, ta »današnja božja znamenja, ki jih Bog daje mnogim«, pa so ravno sanje in videnja. Hoditi skozi življenje pomeni hoditi skozi čas in skozi dogodke sveta, Kristus hodi pred človekom tako, da gre v njegovo prihodnost, z načrti za te dogodke: »Kažem ti svoje načrte, učim te hoditi po mojih stopinjah«. Ti načrti so lahko samo načrti za prihodnje dogodke sveta, konkretne dogodke pa lahko vidimo edino v videnjih«.
Milost pa je tudi prihod Besede, s pomočjo katere spoznavamo resnico o dogodkih sveta. Vendar, v knjigi RŽVB piše tudi: »Človek mora sodelovati z Bogom, sicer mu bom odtegnil vse svoje milosti«. Z Bogom človek so-deluje ravno na poteh hoje za Kristusom, sledi, da je ta pot tudi pot do resnice o dogajanju sveta! Še en dodaten razlog, da jo iščemo in hodimo po njej.
Iz vsega ugotovljenega pa sledi, da se znanje za pravilno odločanje in usmerjanje v življenju ne skriva v racionalistični, ampak v verski spoznavni stavbi, v stavbi krščanstva, ki pa je v človeku Zahoda iz opisanih razlogov porušena, zato Jezus v knjigi RŽVB naroča: »Vsak mora zgraditi to novo stavbo v sebi«.
Znanje vere (krščanstva) je vsebovano v Svetem pismu, razlagala in oznanjala pa naj bi ga Cerkev kot Kristusova ustanova. Vendar, v kar sem prepričan,, se tu, tako glede Svetega pisma kot glede Cerkve, pojavlja veliko problemov in ovir, zaradi česar dandanes skoraj nihče v veri ne najde, ne išče in ne vidi znanja za odločanje v življenju. Tu bom skušal nakazati nekaj glavnih razlogov za to.
Problem Svetega pisma in Cerkve
Zato bom tu nekaj besed namenil temu problemu: ali je znanje v Svetem pismu podano tako, da je uporabno za odločanje? In: ali Cerkev kot institucija oznanja tako, da je neko znanje uporabno v življenju? Vsako znanje ima namreč moč šele, ko se uporabi V PRAKSI.
Pri vsem skupaj je treba upoštevati najprej naslednje: da je zadnja revolucija v razvoju orodij močno spremenila dogajanje na svetu, s tem pa pogoje odločanja. Na svetu je zavladal nered, življenje s tehniko pa je postalo bolj zapleteno, hitrejše, in tudi nevarnejše (tudi zato je danes postala neka pomoč in podpora »od zgoraj« nujna!). Dogajanje je mnogo bolj nepregledno in nepredvidljivo kot nekoč, zato je postalo še bolj očitno, da je razsvetljenski način reševanja problemov (z razmišljanjem) postal zastarel, nujno potrebujemo nekaj močnejšega od razuma in njegovih dosežkov, revolucija v razvoju orodij zahteva revolucijo v načinu odločanja. Kot že rečeno, bo za to potrebno znanje, ki ga vsebuje Sveto pismo, vendar, ono je nastajalo pred tisočletji, ljudje se seveda, kar se tiče pameti, nagonov, strasti in čustev, v tem času nismo kaj dosti spremenili, velikanske pa so razlike glede načina mišljenja in življenja. Ali je Cerkev kot institucija, katere glavno poslanstvo je oznanjanje vere, prepoznala ta znamenja časa in se nanje ustrezno odzvala? Znanja in instituti, kar vse je človek dosegel in postavil v moderni dobi: empirične znanosti, šolski sistem, demokracija in tržno gospodarstvo ter uporaba tehnike znotraj njiju – učinki vsega tega na družbo povzročajo sekularizacijo in ateizacijo. Jezus v knjigi RŽVB pove: »Spoznaj, da sta racionalizem in modernizem največja sovražnika moje Cerkve, ker oba vodita v ateizem«. Chantal Delsol zato pravilno ugotavlja, da razsvetljenstvo predstavlja začetek konca krščanske civilizacije.
Cerkev ima svojo strukturo, brez struktur tudi ne moremo živeti, delovati, vendar pa strukture za marsikaj postanejo ovira in marsikaj lahko začnejo onemogočati. Cerkvene strukture so podedovane od srednjega veka in zato v bistvu še vedno fevdalne. Cerkveno učiteljstvo znotraj njih skrbi za čistost nauka, dobra plat tega je, da katolištvo ni razpadlo na ločine in sekte, a v tem se skriva tudi neka past: vernikom je servirana »prava vera«, posledica je, da se sami ne poglabljajo (več) vanjo, obstanejo na ravni znanja iz otroških let. Ne iščejo Boga ne njegove volje, saj na vse to misli hierarhija.
Na kakšen način se oznanja krščanstvo na najnižjem nivoju, na ravni župnije? V življenju sem poslušal že veliko duhovnikov in seveda še mnogo več njihovih pridig, v njih in v mašnih prošnjah je sicer kar veliko govora tudi o stvareh, ki se nanašajo na odločanje (o božjih načrtih, milostih, navdihih in vzpodbudah Svetega Duha, o hoji za Gospodom…), vendar so stvari povedane dokaj »mimogrede«, nikakor nje dovolj poglobljeno in tako, da bi to lahko uporabili. Nič npr. ni rečenega o tem, kaj naj si predstavljamo pod »milostjo« in kako naj bi milosti uporabili, nič o tem, kaj pravzaprav pomeni hoditi za Kristusom. Življenje iz vere pa zahteva tudi tveganje, odpoved, sprejemanje križa, vse to pa bo pripravljen sprejeti le človek, ki je dovolj prepričan, tega pa ni brez poglobljenega znanja, danes pravimo, da je treba nekaj »ponotranjiti«.
In povrh še racionalizem – kuga naše dobe, ki je prodrla tudi v Cerkev: zaradi njega duhovniki zavračajo, kar prihaja od Duha, to, da bi se človek v življenju ravnal npr. po videnjih, čeprav so to kažipoti – kažejo pot hoje za Kristusom, ki naj bi bila bistvo krščanskega življenja! In je resnico o konkretnih dogodkih mogoče spoznati edino skoznje. Jezus pove, da »je odpad (od vere) sad racionalizma«, eden od vzrokov zanj je tudi, da ljudje zaradi racionalizma v veri ne vidijo in ne najdejo znanja za odločanje in potem ne vedo, kaj naj bi z vero v življenju sploh počeli.
Zaključek
Moderna doba se je v glavnem izčrpala v svojih možnostih, zašla je tudi v številne krize – na vseh področjih življenja, v tej (novoveški) civilizaciji pa manjka neke vizije – kako naprej. Za ustvarjanje nove oblike civilizacije potrebujemo neko novo filozofijo in novo znanje. Najprej pa je potrebno povrniti tisto, kar je človek zaradi znanj, ki so ustvarila moderno, izgubil. To sem skušal nakazati v tem članku. Predvsem potrebujemo znanje, za pravilno odločanje v življenju, ki naj človeku daje izgubljeni smisel, notranjo oporo, usmeritev. Situacija na svetu zahteva sprejemanje tega, kar prihaja od Duha, spoznavanje resnice s pomočjo Duha, odločanje s pomočjo Duha, učenje visokega jezika Duha, npr. nočnih videnj, ki pa je (edini!) dovolj močan, da opisuje nekaj tako kompleksnega kot so dogodki sveta. Človek bo s tem postopno dobil nazaj izgubljeno metafiziko, s teocentrizmom in ponotranjenjem, s pridobivanjem neposrednega IZKUSTVA, ki človeka edino lahko zares prepriča.
