Piše: Franc Bešter
Konec moderne dobe. Danes si človek lahko pripravi tudi konec sveta, sodni dan. Upam, da do tega vseeno ne bo prišlo, upam pa si trditi, da se hitro bližamo koncu moderne dobe. Tu je treba najprej povedati, kaj je bistvo te dobe in zakaj naj bi je bilo kmalu konec.
To dobo sta ustvarili znanost in tehnika, novoveška civilizacija gradi na znanstveni revoluciji iz 16. stoletja, a ta civilizacija zadnji čas zahaja v vedno nove krize, pravzaprav so se te začele že začetkom prejšnjega stoletja, s prvo svetovno vojno. Vse te krize vidim kot proces njenega propadanja, kriza je prehodna stvar, propadanje permanentna. Civilizacija spominja na živ organizem, krizo v njem imenujemo bolezen. Bolezen ni nujno smrtna, neogiben pa je proces staranja organizma, ki je njegovo propadanje (odmiranje celic), in to propadanje je nepovratno. Osebno vse te krize, od začetka 20. stoletja do danes, vidim kot določene faze v propadanju te civilizacije (kulture Zahoda), zato imam to njeno bolezen za nekaj neozdravljivega, ker gre za proces staranja, ki se neogibno konča s smrtjo.
Smrt: nastopi zato, ker organizem ne more več funkcionirati. Bolezen, ki je ozdravljiva, je kriza v organizmu, ki pomeni neko neravnovesje v njem, zaradi njega telo teže deluje. Tako tudi te krize, ki nas zadevajo, pomenijo neka neravnovesja, zaradi katerih družba teže deluje.
Dejavniki zatona
Človek, ki se je pred stoletji podal na to pot (znanstveno-tehničnega razvoja), je to seveda naredil z namenom, da bi si olajšal in olepšal življenje. Res so še sredi prejšnjega stoletja mnogi mislili, da bo znanost (preko tehnike) rešila vse naše probleme, ustvarila raj na Zemlji. Danes se vsi zavedamo, da tehnika probleme tudi generira.
Kakorkoli, po nekem razvoju je kultura Zahoda postala racionalistična in industrijska in svoj odločilni vpliv razširila na ves planet, ki ga je obenem začela tudi ogrožati. Koliko pa smo se v teh stoletjih ukvarjali z negativnimi učinki znanosti in tehnike na naravo in družbo? Bolj malo, čeprav so le-ti nujni, neogibni. S časom se nalagajo, kopičijo, in upam si trditi, da ravno ti povzročajo krize raznih vrst, gledano dolgoročno pa nepovratno propadanje te kulture, ki se lahko konča z neko končno krizo, s katastrofo.
Na kakšen način delujeta znanost in tehnika (na družbo) lahko negativno? Za primer bom navedel komunizem, danes govorimo o strahotah, ki jih je povzročil, in objokujemo sto milijonov žrtev. Ali pa se zavedamo vzrokov njegovega pojava, pra-vzroka zanj? Upam si trditi, da je komunizem proizvod ravno te, racionalistične, industrijske civilizacije. Najprej: delavskega razreda ne bi bilo brez industrije, le-te pa ni brez tehnike, brez delavcev pa ne bi bilo komunistične stranke, ki naj bi ta razred (z revolucijo) »odrešila«, od izkoriščanja. Komunisti pa so bili obenem tudi najbolj dosledni racionalisti, njihova ideologija (marksizem) je znanstven svetovni nazor in zato »pravilen«, oni so v posesti prave, znanstvene razlage družbe in zato imajo to zgodovinsko poslanstvo. Za komunizem kot politični sistem pa vemo, da pomeni korak nazaj v civilizaciji, pravzaprav je to eden od njenih zlomov. Dva zloma je ta kultura doživela tudi z obema svetovnima vojnama, glavni vzrok zanju pa tudi vidim v moderni tehniki, ta tehnika omogoča tudi vojne, ki so mnogo bolj rušilne in ubijalske kot nekoč, kar vidimo sedaj v Ukrajini. In tehnika, ki potrebuje energijo (nafto, plin iz Rusije) to vojno sedaj pomaga poganjati.
Nasploh sta znanost in tehnika v tej civilizaciji povzročili masovni ateizem (brezboštvo), te (empirične) znanosti, s katerimi se v šolskem sistemu okužijo VSI, povzročajo racionalizem, ki je postal kuga naše dobe, smrtonosna za dušo. Tehnika je zapeljala ljudi v materialistični način življenja, s svojim uživaškim potrošništvom, tako racionalizem kot materializem pa vodita v ateizem, posledica so krize, ki so se pojavile v tej kulturi: duhovna, moralna kriza in kriza smisla. Zaradi moralnega razkroja smo postali družba kaosa, zaradi česar le-ta vedno teže deluje. Razpadanje družin kot osnovnih celic družbe. Propadanje celic: staranje organizma!
Tako lahko današnje stanje v tej civilizaciji (ki se je razširila po vsej Zemlji!) označimo z naslednjimi besedami: divjina in opustošenje na Zemlji. Divjina: zaradi kaosa. Nered, zmeda. Opustošenje: stanje v dušah ljudi, zaradi teme, suhote in puščave v njih. Občutek pa imam, da stanje tega propada le redkokdo opazi. Vzrok vidim v pojmovanju »civilizacije« kot take, in v naši današnji, prav absurdni pozunanjenosti. Civilizacija: za večino njenih pripadnikov je to stanje dovolj velike materialne blaginje za večino, vsaj za silo delujoče institucije ipd. . Pozunanjenost: od renesanse naprej se zahodni človek vedno bolj obrača k zunanjemu, glavni vzrok tega je spet v moderni znanosti in tehniki – to oboje je izrazito materialistično, torej zunanje. V tem vidim še enega od negativnih učinkov na družbo, ki je zato izgubila vse duhovne vrednote. Duhovnost: ona se nanaša na notranje! Zato se je v tej kulturi izgubila zavest o pomembnosti dobrega duhovnega stanja v ljudeh in reda v družbi – brez tega, gledano dolgoročno, le-ta ne more uspešno delovati.
Lahko zaključimo, da sta moderni znanost in tehnika v tej kulturi vzpostavili silnice, ki povzročajo kaos v družbi in krizo duha. Ta kultura je postala tudi kultura duhovne smrti. In imeti je treba pred očmi, da se negativni učinki s časom nalagajo, kopičijo. Vse to (in tudi negativni učinki na naravo!) bo povzročalo vedno nove krize, raznih vrst, in tudi spopade, vojne, prevrate, zato bo nujno treba poiskati nek izhod iz tega. Ta pa ne bo možen s pomočjo tistih filozofij in znanj, vsega tistega, kar je to dobo in s tem krizo ustvarilo. Treba bo poiskati nekaj bistveno drugačnega, radikalno novega. Ali pa morda lahko uporabimo nekaj že znanega in preizkušenega v raznih prejšnjih dobah človeštva?
Nova doba?
Srednji vek je gradil na veri (krščanstvu), znanja in resnice o človeku in svetu je pobiral iz Svetega pisma (pri tem je srednjeveški človek delal tudi velike napake, npr. s preveč dobesednimi interpretacijami). Novi vek je začel graditi (tudi) na empiričnih znanostih (eksperiment, merjenje), katerih najpomembnejši dosežek v praksi je moderna tehnika. V nekem obdobju razmaha vsega tega je zato Znanost postala neka nova religija. Omenil sem že negativne učinke znanosti in tehnike na družbo, ta doba se, zaradi pogostih in vedno hujših kriz bliža svojemu koncu. Tu bi rad navedel še nekaj, kar mnogi še vedno neradi priznajo. Po mojem prepričanju ta (tehno)znanost ne bo več kaj dosti napredovala, njeni metodi so se postavile meje. In tudi ekonomija držav, temelječa na tehniki, ne bo mogla stalno rasti, prepričan sem, da bo celo nazadovala. To pove že zdrava pamet, ni treba poznati veliko ekonomije: konkurenca drugih držav, zasičenost trgov, vedno težje izumljanje novih stvari, problemi s surovinami in energijo. Poleg vsega tega bodo to industrijsko civilizacijo vedno bolj ogrožali problemi, ki jih je sama zakuhala: onesnaženje, podnebne spremembe. Ves ta »napredek« je prinesel tudi katastrofo na področju duhovnosti in moralnosti: onesnaženje duš, duhovna smrt, kaos. In to stanje je mnogo slabše kot si velika večina pripadnikov te kulture misli, predstavlja, nesposobnost opažanja tega izhaja iz neke družbene pogojenosti, ki je tudi posledica razvoja: iz nekega pojmovanja civilizacije in naše absurdne pozunanjenosti. Vendar pa porazno stanje na področju notranjega neogibno vpliva tudi na uspešnost na področju zunanjega: uspešnost takšne civilizacije na področju politike in ekonomije je zaradi tega nujno mnogo manjša kot bi lahko bila – če v kulturi ne bi prišlo do zrušenja metafizičnih temeljev.
Zato bo prehod v neko novo dobo (ne v smislu new agea!) nujen, potreben čim prej, preden pride nad nas neka dokončna katastrofa. Nova doba, nova oblika civilizacije: na kakšni filozofiji in kakšnih znanjih naj bi jo začeli graditi?
Najprej: nek prehod je mogoče speljati, tu se lahko učimo iz zgodovine, iz renesanse, ki je prehod iz srednjega v novi vek. Priznati moramo, da v naši civilizaciji manjka vizije (za prihodnost), pokojni Jože Pučnik je rekel, da bo Slovenija propadla, če ne bo imela vizije. In navadno to vizijo pričakujemo od politikov, kar je, po mojem, velika napaka. Vizija zahteva dobre mislece, s čim več širine in znanja, umetnike, filozofe, znanstvenike, renesanso so ustvarjali ravno ti, ne pa politiki, le-ti (knezi, grofje, Cerkev) so bili kvečjemu njihovi meceni, podporniki, ki pa so jim včasih tudi močno nasprotovali. Politiki navadno niso kakšni veliki misleci, in tudi narava njihovega dela je takšna, da se ne morejo nekje v miru poglabljati.
Kaj, po mojem, najprej zahteva nova zgodovinska paradigma? Najprej moramo oceniti, kaj je ta napredek (znanost-tehnika) prinesel pozitivnega in kaj negativnega, in kaj je človek v tem razvoju (zaradi tega razvoja) tudi izgubil. Nekaj tega sem že omenil. Mnogi še vedno mislijo, da zaradi tehnike negativnih učinkov in izgub ni bilo. Predvsem se pa večina gotovo ne zaveda jasno, zakaj in na kakšen način je do teh izgub prišlo. Negativne stvari in tudi nevarnosti so prišle tako od znanosti kot tehnike, tako glede načina mišljenja kot načina življenja. Zaradi njiju je prišlo do rušenja religije, o čemer sem tu že pisal, zato ne bi preveč ponavljal. Zahodni človek je izgubil vero v vse metafizično (v dušo, Boga, Duha), z vsemi negativnimi posledicami, ki iz tega sledijo. V »novi dobi« bi bili nujno treba človeku povrniti izgubljeno metafiziko, za ogromno ljudi je namreč materija ostala edina realnost. Ozavestiti in ponotranjiti bi bilo treba naslednje: zakaj smo metafiziko izgubili. Ker so se v civilizaciji pojavile empirične znanosti, racionalistična spoznavno-miselna struktura, ki je na spoznavno stavbo vere začela delovati rušilno. In da smo postali miselno močno pogojeni z načinom mišljenja, značilnim za (tehno)znanosti (fizika, kemija), in s tehniko. Ta znanja in ta tehnika – vse to marsikaj omogoča, vendar pa obenem marsikaj onemogoča, zato od tega prihajajo razne slabosti in tudi nevarnosti. Tu bi rad opozoril na eno od teh: moderni človek, ko se vsakodnevno odloča in usmerja in je pogojen z vsem tem, prav vkalupljen v to, dela pri tem neko veliko napako: odloča se zgolj po svoji (omejeni) pameti in s pomočjo svojih racionalističnih znanj. Daje se voditi svojemu Razumu, kar je ena od največjih zablod naše dobe, ki jo bo v novi dobi treba preseči. Zakaj trdim, da človek pri tem deluje v neki zmoti? Ker je pri odločanju nekaj ključnega dogajanje sveta: ono odločilno vpliva na uspeh naših delovanj, in naša dejanja učinkujejo nanj. Metoda modernih ved pa je manj primerna za spoznavanje resnice o tem dogajanju. To dogajanje in izgrajenost sveta sicer s temi znanji bolje razumemo, vendar je to poznavanje zelo ozko in enostransko, ta znanja z določenih vidikov celo manjšajo izostrenost in občutljivost za vse to, povzročajo neko zaslepljenost za resnico o dogodkih sveta.
Pri odločanju je seveda nekaj ključnega tudi, kakšne cilje zasledujemo s svojimi delovanji. Našo dobo označuje materializem, se pravi, da v življenju postavljamo na prvo mesto te cilje: delo za hrano, obleko, stanovanje, po možnosti še udobje in luksuz. Vendar, ali je ta pot prava? Jezus v evangeliju naroča, naj najprej iščemo nebeško kraljestvo (Boga) – ker ve, da je človek (tudi) duh, in pozna lastnosti in potrebe duše: da duh znotraj zemeljskega ne more najti potešitve. On v evangeliju poda tudi pot do vzvišenega cilja duše: hojo za njim. Naloga, ki nas zato čaka, ki je pred nami: pridobiti znanje (znanost) o hoji za Besedo, ki je znanost za pravilno odločanje pri delovanju na tem odru sveta. Vsak bi moral vase vgraditi to novo spoznavno stavbo, bistveno drugačno od racionalistične. Takšno družbeno gibanje se zato lahko začne dogajati le spontano in »od spodaj«, ne z vrha družbenih struktur, in lahko začne presegati tiste negativnosti, ki jih je prinesel nek enostranski razvoj: racionalizem, materializem, brezboštvo, nemoralnost, sebičnost, neurejeno spolnost, pomanjkanje vere, ljubezni in ravnodušnost do vsega, kar prihaja od Duha, in sčasoma lahko ustvari neko zrelejšo obliko civilizacije.
Da, mi smo danes ravnodušni do vsega, kar prihaja od Duha, tudi v Cerkvi se to (zaradi racionalizma) zavrača, v novi paradigmi pa bo (po mojem) ravno to začelo igrati ključno vlogo, kajti edino po tej poti (npr. skozi videnja) je mogoče priti do resnice o dogajanju sveta.
Franc Bešter, Zg. Besnica
