Piše: Franc Bešter
Upam si nekaj napisati tudi o kmetijstvu, ker izhajam iz kmečkega okolja, s podeželja, in ker kmečko delo zelo dobro poznam. Obenem pa čutim neko dolžnost, ob teh protestih nekaj napisati.
Kmetijstvo: proizvodnja hrane, in ta proizvodnja se mi zdi zelo specifična vsaj iz naslednjih dveh glavnih razlogov. Ker je hrana »blago«, ki ga vsak človek nujno potrebuje, in to vsak dan, tu torej ne gre za nekaj, kar bi bilo »manj potrebno« ali »bolj potrebno« ali celo luksuz. In ker nobena proizvodnja ni tako zelo odvisna od vremena kot ravno »proizvodnja« hrane, ravno zato je kmetijstvo tudi zelo tvegana dejavnost, ki je postala v času podnebnih sprememb še bolj tvegana. Tu bi izpostavil zlasti sušo, točo, pozebe.
Kmečki stan je bil v zgodovini od politike navadno, skoraj vedno izkoriščan, če pomislimo na »boj za staro pravdo« v poznem srednjem veku. Fevdalci so jim v svojem pohlepu nalagali vedno večje dajatve, in v spopadu z njimi so bili mnogo slabše oboroženi in izurjeni, zato navadno premagani in kruto kaznovani. Podobno je kmete v komunizmu z davki močno začel stiskati »novi razred«, jih s tem izkoriščal, pravzaprav so imeli komunisti namen ta stan postopno uničiti, odpraviti, zanje je bil kmet privatnik in razredni sovražnik, obenem pa opora Cerkve, ki so jo tudi nameravali uničiti.
Danes kmetje ne prihajajo s kosami, vilami, sekirami kot nekoč nad fevdalno vojsko, v prestolnico se pripeljejo na svojih velikih, močnih traktorjih. Takšen traktor je pravzaprav del ponosa sodobnega kmeta. Toda ali se oni zavedajo, da je tisto, kar jih je v modernem svetu začelo najbolj ogrožati, ravno stroj?
Moderna tehnika v tržnem sistemu: kako ta mehanizem deluje na področju kmetijstva? Boj za kupca, boj s konkurenco: tu zmaguje tisti, ki je ob čim višji kvaliteti čim cenejši. To pa sodobna tehnika omogoča, za obdelovanje zemlje je na voljo cela vrsta najrazličnejših strojev, umetna gnojila so omogočila mnogo večji hektarski donos, in nasploh je kemijska tehnologija (herbicidi, pesticidi) omogočila še nekaj drugega: zelo učinkovito zatiranje rastlinskih in živalskih škodljivcev. Se pravi, po zaslugi moderne tehnike danes gojimo kulturne rastline na mnogo bolj učinkovit način, kar pomeni, da veliko manj ljudi lahko pridela hrano za veliko več ljudi kot nekoč.
A v tem »napredku« so se skrivale tudi določene pasti. Kar se tiče Slovenije: številne majhne in razdrobljene kmetije na valovitem terenu na morejo biti več konkurenčne velikim posestvom na ravnini, tu je namreč uporaba strojev lahko mnogo bolj učinkovita in ekonomična, zato je pridelana hrana lahko dosti cenejša. Obenem je sodobna logistika omogočila hiter prevoz velikih količin hrane z vseh koncev sveta, danes dobimo v megamarketih vse na enem mestu. In ujeli smo se še v neko past: kmetovalci, v boju s konkurenco in v težnji po vedno večjem dobičku (ta je potreben tudi za repro- material, za semena, gnojila, stroje…), pri obdelovanju zemlje niso skoparili z gnojili in fitofarmacevtskimi sredstvi. A tudi tu ima vse svoje meje. Posledica je zastrupljena zemlja, posledica je nezdrava ali celo strupena hrana. Intenzivna živinoreja proizvaja metan kot toplogredni plin. Zato se je Bruselj tu odločil za neke prepovedi, omejevanja in izzval npr. proteste nizozemskih kmetov (Nizozemska je močna kmetijska država, velik izvoznik hrane), ki jih politika ne bo mogla kar tako povoziti.
Tudi naša leva oblast je izdala neke uredbe v tej smeri (glede gnojil, herbicidov, časa prve košnje, prepovedi kmetovanja ali vsaj oranja na »območjih nature«), a vse to prihaja iz pisarn, odtujeno od življenja, od birokratov, ki nikoli niso izkusili življenja na podeželju, še manj trdo vsakodnevno kmečko delo. Če bi vse te uredbe sprevedli v življenje, bi to še dodatno manjšalo konkurenčnost kmetij, ne, številne bi zagotovo dokončno propadle. Danes na kmetijah ni več hlapcev in dekel kot nekoč. Kdo bi npr. danes šel ročno odstranjevat plevel in pobirat hrošče? Ni računice.
Sicer pa levi oblasti v resnici ne gre kaj dosti za varovanje narave in slovenske zemlje, to vedno znova dokazujejo številna ravnanja slovenske levice kot npr. gradnja marketov, tovarn in avtocest na najboljši obdelovalni zemlji. Zato v teh uredbah glede kmetijstva (in v višanju davkov!) ne vidim samo zahtev Bruslja, v njih se kaže tudi nenaklonjenost leve politike do slovenskega podeželja, ki je bolj konservativno in voli desnico.
