Piše: Mirko Macher
Epitaf: Umrla je mladenka, vsi so jo ljubili, in vsi umorili. Bila je metresa, upanje in sreča slovenskega telesa, za njo ostaja praznina-ljudska ječa, pota narodova od nekdaj so znana: v trpljenje gnana!
Iz dimnika ljubljanskega magistrata se je prikazal bel dim. Končno!
Slava in čast! Iz ljubljanskega gradu je topovski pluton zagrmel dvanajstkrat, trinajstič v čas in slavo novoizbranca novonastale balkanske enklave Kneževine JugoSlovenske.
»Vratili smo se!« so vzklikale množice, ki so prišle v Ljubljano iz Srbske krajine in povabljenci iz Srbije. Trepljali so Zokija, vrhovnega poveljnika JugoSlovenske armade, ki je stal na odru pred postrojenimi monarhističnimi nasledniki, pred slovansko gardo: izbranci vukojebine.
V spomin preminuli Sloveniji žalujoči pogrebniki, so stali vsi bivši predsedniki države , na koncu v vrsti: desno od rdečega škrata … je stala, večno nasmejana babuška, naša Nataša.
Tam v preddverju so stale vestalke, same izbranke ravno prispele z mrliškim vozom iz Metelkove, brhke device pod belo tančico, ki so še uglaševale glasove za poslednjič zapeto Zdravljico v ‘čast’ izginjajočega naroda.
Že dolgo je bilo znano, da uboga mlada državica ne bo preživela, vsa jetična in rahitična se je triintrideset let opotekala po Kranjskem; vsi so prihajali k njej, od nje nekaj hoteli, in nato hitro odhajali in zopet vse hitreje prihajali, dokler ni dokončno shirala in na petek ob 13. uri zaprla trudne oči.
Slava ji!
Nazadnje je bilo najhuje, v Sloveniji je vladalo brezvladje, kvazi vladar se je potikal po svetu na medenih mesecih od kar ga je zadela sreča, in zanemarjal svojo varovanko: slovensko državico. Že na dan lažne zaprisege državnika, je kazal sovražni odnos do posvojenke, ki jo je prevzel pod svoje okrilje kot nujno zlo, na silo, tako mu je bilo zaukazano, saj bi drugače bilo drugače …
Evropska unija (EU), mati evropskih držav, je tako izgubila in dobila. Izgubila je mikro državico s prirojeno težavico, s katero je bilo že botrstvo ob njenem rojstvu naporno, stalno spremljanje kulturniških bojev znotraj Cankarjeve zapuščine in jokanje pred evropskimi vrati, je spravljalo bruseljske birokrate v obup. EU bo tako pridobila nazaj slovanski narod, ki si je drznil pomisliti, da je dedič zahodnorimske civilizacije in da bi lahko …
Pogrebščina se je nadaljevala v Stožicah, kjer je Zoki slavnostno zaprisegel in razvil zastavo JugoSlovenske kneževine. Plesalo in jedlo se je, dokler je še zadnji slovenski kmet pel slovensko pesem, nato so borne ostanke upornega naroda naložili na vozove in izgnali v Graz in Philadelphio.
Mag. Mirko Macher, z.r.
Radovljica
PS: Vukojebina = kvazi država, ki ne priznava svojega naroda.
Kdo je pojem izumil, prvi uporabil, ne vem.
