Piše: mag. Mirko Macher, z.r.
Tisto, na dan osamosvojitve ’91: ‘Nič več ne bo tako, kot je bilo’, se je Milan, zamrznjeni partijski sekretar, le šalil, mislil pa si je svoje in se namuznil, ‘vse bom naredil, da izpolnim zaobljubo (zakletvo) dragemu maršalu in ljubemu Josipu -Titu’: Zopet bo vse, kot je bilo, druže Josip-Tito, mi ti se kunemo!
No, te zaobljube ne pozabi ponoviti nikdar, največkrat jo ponovi v Dražgošah, pa na Pokljuki, kako daleč od svoje rodne domovine, Milane, in je tudi ni pozabil ponoviti na Vse svete, leta gospodovega ’22, pri sv. Urhu: ‘In zopet bo vse tako, kot je bilo leta ’45, ali pa ga več ne bo’, njega, in sta z Zokijem padala na kolena, se zjokala, kakor da sta še nekaj zmolila, potem pa se smeje obrnila k ljubljeni babuški Nataši. Da jo volita, sta se ji zaobljubila, pa da jo bosta 13. volila, in ji pomežiknila, da je itak že izvoljena, tako so naročili ninana medijem i čuvarima volilnih imenikov, in da mora le še malo počakati, nekaj dni do trinajstega, potem pa sta se odhajajoče mrmrajoče ustila ‘da bo zopet, tako kot je bilo’, ko je bil on še mlad. Milan in Zoki sta se nato, zadnjič ta dan, prijela za roke in odkorakal do svojega beemvejčića ter se odpeljala do slaščičarne pri Zvezdi, na torticu.
Drage Slovenke in dragi Slovenci, hladen veter brije, tokrat iz juga, svojo žalostno pesem čez alpske vršace, čez dolenjske hribčke, kraške vrtače, do morja sinjega, … Kaj lahko pričakujemo zopet, ko se niso polegli pogromi podivjanih in pijanih morilcev mladih Slovenk in Slovencev, njihovih otrok, staršev, bratov, možov, dedov in babic. Groza, mračne sile so postali potomci ustrahovanih, zverinsko pobitih, ‘osvoboditelji’ domovine pa častilci morilcev; groza in strah, kot leta ’45, se počasi in vztrajno zajeda v kosti mladih Slovenk in Slovencev. Ali bomo dopustili, da nas ustrahuje krvavooki Robert, kot so naše prednike ustrahovali in pobijali tovariši in tovarišice: Boris, Edvard, Ivan, Pepca in Lidija in njihovi podrepniki? On, ki želi prestrašiti neustrašljive, je najbolj prestrašen sam, ker postaja vsak dan bolj osamljen in preziran.
Slovenska država je že dve leti v stanju državnega udara, vsak dan je bliže popolnemu prevzemu državniških funkcij s strani malega diktatorja, ki raca kot pingvin in ne odneha, dan za dnem odstavlja ljudi, strokovnjake … Varuhi države so okameneli!
Slovensko ljudstvo ve kaj je resnična svoboda, in kaj SvoboDa.
Še je čas, da se strezniš, Robert, slovensko ljudstvo je vsak dan bolj trezno.
