15.7 C
Ljubljana
ponedeljek, 5 junija, 2023

(PISMO BRALCA) Imamo v Sloveniji res pravno državo?

Piše: Bogomil Počkaj

V Sloveniji imamo pravno državo – tako pravi 2. člen ustave. Pa je temu res tako? Nebi rekel. Če samo pogledamo statistiko vidimo, da je skoraj 95% vseh primerov, ki pridejo na ESČP tistih v kateri država Slovenija izgubi proti posamezniku. Škoda, ker ESČP ni pristojen tudi za kazenske primere, sicer bi najbrž statistika bila ravno tako visoka, še posebno v primerih, ko ti kazniva dejanja storijo uradne osebe. Takih primerov v Sloveniji ni malo.

Če začnemo spodaj recimo pri socialnih delavkah, ki nezakonito ugrabljajo otroke mimo sodišč, policistom, ki jim pri tem pomagajo in sodnikom, ki legalizirajo ta kriminal in poslancem, ki sprejemajo zakone, ki ne ščitijo družine in otrok, ampak samo matere in pripadnike LGBT skupnosti, potem vidimo, da imamo v bistvu brezpravno državo, kjer ne vladajo zakoni ampak …. neke skupine ljudi, kot neka mafija. V Sloveniji smo že davno sprejeli Istanbulsko konvencijo po kateri so žrtve družinskega nasilja lahko samo matere in deklice, moški in dečki pa nikoli. Nedavno je bil sprejet tudi zakon, ki omogoča istospolnim posvojitve otrok. Še več, celo družinski zakonik predvideva, da ti lahko vsaj za 12 ur pride domov otroka ugrabiti vsak, ki se razglasi za socialnega delavca v imenu boja proti družinskemu nasilju, podnebnim spremembam, pravicam LGBT in ne vem še čem.

Vse te institucije, društva in njene zaposlene država tudi izdatno financira. Tako imam jaz in še nekaj očetov v Sloveniji probleme z ugrabljenimi otroci doma in v tujini. Postopek pa je vedno enak. Otrok je očetu odvzet na podlagi večinoma izmišljenega družinskega nasilja in zlorab in preko varne hiše tudi odpeljan v tujino, če je mati tujka ali ujet v varni hiši brez sodne odločbe, dokler sodišče očetu ne določi stike in legalizira ugrabitev otroka, ki ga matere uporabljajo za molzenje denarja od očetov. Pri tem je najbolj neverjetna vloga sodišč. Namreč sodišča ne razsojajo kaj je prav in kaj narobe, ne upoštevajo največjih koristi otrok ampak samo legalizirajo nezakonite postopke socialnih delavcev in policije. Še več, če oče uspe dokazati nelegalnost teh postopkov, sodniki nikoli ne napišejo obremenilne sodbe proti socialnim delavkam ali policistom/državi ampak pišejo krive sodbe tako, da se postopki ciklajo in razveljavljajo na višjih sodiščih brez pravnomočnosti.

Pri tem bom omenil primer sodnika na sodišču v Kopru Mateja Paplerja. Kljub temu, da je bila skozi zaslišanja dokazana protipravnost postopkov policije in socialnih delavk, je sodnik Papler prvič samo delno priznal protipravnost ravnanj CSD. Pri tem pa iz neznanih razlogov ni dovolil mnenja sodnega izvedenca, ki bi bil podlaga za odmeritev škode. Pri tem sodnik sploh ni želel izdati sodbe. Po Zakonu o pravdnem postopku mora sodnik izdati sodbo v 30 dneh po glavni obravnavi. Sodnik Papler je sodbo izdal šele po 6 mesecih in moji pritožbi bivšemu predsedniku vrhovnega sodišča Damijanu Florjančiču. Potem je višje sodišče razveljavilo sodbo prve stopnje zaradi procesnih napak. Postopek je ponovno pristal pri sodniku Paplerju, ki v drugo sploh ni zaslišal prič, upošteval novih dokazov ali ravnal po navodilih višjega sodišča, ampak samovoljno samo izdal novo sodbo po 3 mesecih zavlačevanja. Na podlagi istih dokazov je tokrat izdal oprostilno sodbo za CSD in državo, ki pa jo je višje sodišče ponovno razveljavilo zaradi procesnih napak in postopek že tretjič vrnilo nazaj na 1 stopnjo po 7 letih pravdanja.

Kaj hočemo, sodniki so neodvisni in nihče se ne more vtikati v njihove odločitve, pa tudi če so nelegalne. Pri tem nimamo ene inštitucije, ki bi nadzirala delo sodišč, ampak sodišča nadzirajo edino sama sebe. Sodni svet je neuporaben, sodna inšpekcija tudi nima pooblastil. Pravica sodnika je, da človeka lahko obsodi tudi na smrt. Pa četudi brez dokazov in brez postopka. Če je taka sodba legalna ali ne odločajo potem višja sodišča, sodnik ima pravico, da v sodbo napiše kar hoče in postopki se lahko ciklajo neomejeno krat, dokler tožnik prej ne umre in se problem reši sam od sebe. Seveda tak pravni sistem dejansko ni pravni ampak krivosodni. Naj še omenim, da je sodnik Papler bil izvoljen v sodniško funkcijo v vladi Toneta Ropa (LDS) in je znan tudi iz primera Patria, ki je po samo enem zaslišanju Janeza Janše že napisal sodbo. To so dejstva. Vprašanje tukaj je, v kaki državi mi živimo? To zagotovo ni država, kjer bi vladali zakoni, sodni red in pravica, ampak prej zakon močejšega in nekih napol mafijskih združb in institucij.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine