Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Imamo novega moža za krmilom Petrove barke, vsekakor novega Kristusovega namestnika na Zemlji. Kako gleda na svojo Cerkev Kristus, ki jo je ustanovil in ki je po vnebohodu nikakor ni zapustil, ampak je v njej Navzoč – kot je Navzoč povsod (v Cerkvi naj bi bil še dosti bolj!)? Ali to lahko vemo, na nek način izvemo?
Tu sem že večkrat pisal o knjigah RŽVB (»Pogovori z Jezusom« zdaj že pokojne mistikinje Vassule Ryden) in navajal znanje in resnice iz njih, zato čutim takorekoč kot dolžnost, da nekaj napišem tudi o tem: kako Jezus gleda na svojo Cerkev danes – kot na Cerkev današnjega časa. On res veliko pove tudi o tem, in stvari opisuje na dovršen, popoln način, in kot nekdo, ki VSE POZNA. Logično, saj Bog gleda tudi v duše ljudi. Seveda tu ne morem napisati vsega, kar o tem piše v teh knjigah (narekovanih od Njega!).
On (ki ne pozna le vso sedanjost, ampak tudi vso prihodnost) pa pove, da živimo v poslednjih časih, a ne v času pred koncem sveta, ampak to, da se hitro bliža konec neke dobe. Vsekakor naše moderne dobe. Iz tega pa sledi, da so zadnji papeži papeži poslednjih časov, za katere pa On pravi: »Doba brez vsake vere!« Kako, ko pa je bilo v tem času večkrat omenjeno, da je papež na čelu največje verske skupnosti na svetu (katoličanov) z milijardo štiristo milijoni pripadnikov?! Da, a mi, ljudje, gledamo na zunanjost, in zlasti v moderni nam je odločilna količina, številka, medtem ko je za Boga odločilna notranjost, duša, srce. Glede na to (notranje) stanje v ljudeh pa pove, da »samo peščica še ni izgubila vere«. Na zunaj sicer stanje ne izgleda tako slabo, in Jezus pojasni, zakaj: »Rečeno je bilo, da bodo ljudje v poslednjih časih ohranjali zunanji videz vere, zavračali pa notranjo Moč Cerkve, ki je Sveti Duh«.
Novi papež je v prvi pridigi, pri prvi maši tudi omenil ta problem – pomanjkanje vere. To se ujema s tistim, kar Jezus navede v knjigi RŽVB, ko navaja, kaj označuje našo dobo, da jo označuje tudi pomanjkanje vere, posledica pa so razne druge slabe stvari kot npr. pomanjkanje ljubezni, sebičnost, nemoralnost… . Vendar, če naj bi začeli to stanje izboljševati, bo treba osvetliti globinske vzroke zanj, in tudi glede tega bom izhajal iz resnic knjig RŽVB, kajti Jezus jih najbolje pozna in najbolje opisuje: »Znanje vaše (moderne) dobe se bojuje proti mojemu nauku (se pravi proti veri). Lažna modrost (moderna znanost) je moja jagnjeta spremenila v brezbožneže. Spoznaj, da sta racionalizem in modernizem največja sovražnika moje Cerkve, ker oba vodita v ateizem«. Tu se postavlja vprašanje, zakaj in na kakšen način se znanje, ki je ustvarilo našo dobo, bojuje proti Kristusovemu nauku, se pravi krščanstvu. Ker gre, kar se tiče moderne znanosti in krščanstva, za dvoje silno različnih, nasprotujočih si spoznavno-miselnih struktur. Dvoje različnih spoznavnih stavb, znotraj katerih naj bi se gibala človeška misel. Vendar je do globinskega uvida v te velike razlike mogoče priti le, če dovolj dobro poznamo tako eno kot drugo. Takih ljudi pa je v tej civilizaciji bolj malo (upam si trditi, da tudi med kleriki). Posledica je, da v tej kulturi manjka jasne zavesti o vzrokih, zaradi katerih je zahodni človek izgubil svojo vero. In tudi Cerkev se ne zaveda dovolj te nevarnosti.
Se pravi, tisto, kar je ustvarilo moderno, je povzročilo postopen zaton krščanstva, Jezus pove, da »je danes njegova Cerkev v ruševinah zaradi racionalizma, nepokorščine in nečimrnosti«, in da še nikoli ni bilo v njej tako velikega odpada. A to se ujema tudi s tistim, kar ugotavlja Chantal Delsol v »Koncu krščanske civilizacije«, po njenem se je zaton takšne civilizacije začel z razsvetljenstvom (tu gre res za vzpon racionalizma) in da je Cerkev prepoznala modernizem kot največjo nevarnost zanjo, a da je v boju z njim izgubljala, in kar doživljamo danes, je »agonija, ob kateri ji ledeni srce«. Dokončen konec te (krščanske) civilizacije naj bi se zgodil v šestdesetih prejšnjega stoletja (hipijevsko gibanje, seksualna revolucija, legalizacija splava…). Krščanstvo je tako že dolgo v defenzivi, v ofenzivi pa je poganstvo, a Cerkev se še vedno obnaša (v svoji organiziranosti in načinu delovanja) kot da je sredi krščanske civilizacije.
Da, našo dobo označuje tudi poganstvo, kot pove Jezus v Sporočilu, naš čas je »čas teme in senc, čas zveri, strašni čas brezboštva«. Zver: »Zver, ki prihaja iz brezna, je začela vojno z dvema svečnikoma (s Cerkvijo)«. Ta zver je torej satan, živimo v dobi satana: »Zemlja je postala gospostvo mojega nasprotnika«.
Novi papež je tudi dal vedeti, da bo zanj pomembna občestvenost, edinost v Cerkvi, kar pa daje slutiti tudi, da je glede tega marsikaj narobe, in res Jezus pove: »Danes je duhovnik proti duhovniku, škof proti škofu in kardinal proti kardinalu. Eden na drugega streljajo s strupenimi puščicami«. A najhujša needinost je gotovo v razdeljenosti Kristusove Cerkve, ki bi morala biti »Eno«, na katolike, pravoslavne in protestante. Glede tega Jezus pove, da »se Lutrovi (protestanti) morajo vrniti v Rim in da je pravi voditelj njegove Cerkve papež (ne patriarhi, ki vodijo nacionalne pravoslavne Cerkve)«. In še: »Filozofi in teologi še niso našli ključa za edinost«. A On ga navede: »Ključ za edinost sta ljubezen in ponižnost« (se pravi, da danes v Cerkvi tega manjka!).
Katoliška Cerkev ima piramidalno (pravzaprav fevdalno) strukturo: na vrhu je papež, pod njim kardinali, nadškofje in škofje, pod njimi arhidiakoni, prelati in dekani, tem sledijo (»navadni«) duhovniki (župniki), na dnu (baza piramide) pa verniki. Neka pozitivna plat takšne strukture je, da cerkveno učiteljstvo skrbi za čistost verskega nauka in s tem za ohranjanje neke enotnosti Cerkve (čeprav v njej obstaja neka delitev – na konzervativce in progresivce), v protestantizmu tega ni in zato je le-ta razpadel na številne cerkve, ločine in sekte. Slaba plat katolicizma pa je zaradi tega v tem, da se verniki kaj dosti ne poglabljajo v svojo vero in ne berejo Svetega pisma – ker naj bi namesto njih to počela hierarhija.
Hierarhija: ta se nujno pojavi v večjih družbenih skupnostih, in pojavijo se tudi birokrati, za katere Jezus pove, da »so njegovo Hišo industrializirali«. Vsekakor zaradi tega prihaja do izkrivljanja, pačenja in prilagajanja izvornega Kristusovega nauka, še bolj pa je do tega prihajalo zaradi zlizanosti Cerkve z vsakokratno politično oblastjo, kar vse podrobno opisuje J. Ellul v svojem »Prevratu krščanstva«, in zaključuje, da je bilo evangelij pravzaprav mogoče dosledno živeti le v majhnih občestvih prve Cerkve.
Nasploh pa Jezus v knjigah RŽVB navaja in opisuje še številne druge negativnosti današnje Cerkve, precej sem že pisal o kugi racionalizma, ki se je vtihotapila vanjo in jo (zaradi človeških teorij) spremenila v puščavo. Pove, da je v njegovi Cerkvi prevladalo človeško mišljenje (ne višja, božja logika), da v njej vlada velik liberalizem (ta pa se napaja iz grešnosti!) in da je Cerkev RAZDELJENA: na »predane« in »izdajalske«. Se pravi, ta razdeljenost v njej je večja nevarnost zanjo kot tista na konzervativce in progresivce! Nasploh gre za žalostno stanje v njej, res za neko agonijo, Jezus namreč pove tudi: »Ne morem čestitati umirajoči Cerkvi!«
A tudi stanje na svetu (v človeštvu) nikakor ni zavidljivo, Jezus ga opiše kot »divjina in opustošenje na Zemlji«. Živimo sredi kaosa in »nered se je močno ukoreninil v tem svetu odpadništva«. Torej, posledica Odpada (od vere). In postali smo ponovitev Sodome (glede na nečistost duše). Opustošenje in puščava v dušah. In pravzaprav je naloga vere (krščanstva), da (s tem, da daje etični temelj) vzpostavlja urejeno družbo in dobro duhovno stanje v ljudeh, a ob vsem, kar razkrije Jezus o svoji Cerkvi (in kar ugotavljajo tudi mnogi misleci), se lahko upravičeno vprašamo, če je ob takšnem stanju v njej in v takšnem stanju na svetu to sploh še mogoče. Teža problemov je postala tako velika, da se lahko upravičeno vprašamo, če bo potreben nek božji poseg. Ali pa se ta morda že dogaja? Knjige »Resnično življenje v Bogu« so nam dane »za rešitev naše dobe«, Jezus zanje med drugim pove, da ni večjega zaklada za prenovo njegove Cerkve in ne večje dobrine za naše nesrečne čase.
