Piše: Franc Pintar
V letu 2023 so bile tudi obletnice pesnikov: Karla Destovnika Kajuha, Franceta Balantiča, Ivana Hribovška in Lojzeta Grozdeta.
Za prve tri vemo dan smrti in za grobove, za Hribovškom pa se je z vrnjenimi domobranci na Teharju izgubila sled. Poleg proze in smrti v rani mladosti je NOB njihova skupna identifikacijska točka, a tudi ločitvena med Kajuhom na eni, partizanski strani, in ostalimi tremi na drugi, domobranski oz. nepartizanski strani. Ta točka je Kajuhu že med NOB tlakovala avreolo “simbola za kulturo in s kulturo proti nepravičnosti, krivici, nasilju in uničenju. Simbol boja za boljši jutri, za pravičen, strpen in solidaren svet”. (Vrečko 2023 Samo en cvet). Njegov glavni promotor ZZB s Kajuhovim letom, da je “pisal socialno in uporniško poezijo, predan komunističnim idealom, bil upornik in ilegalec, umrl kot partizan in postal narodni heroj” (Križman, prav tam) utrjuje “etablirano vrednoto (…), ki je njegovi poeziji politizacija in prepoudarjenje ideologije prizadejala škodo in nadlego, Balantič pa potajena zastava mnogih disidentov v generacijah”, (prim. Kmetcl 1994: Kajuh, Balantič, literatura, politika in literarna veda¹.
Ta ločitvena točka pa je druge tri pesnike, če parafriziram ministrico iz istega govora, ki “niso izpustili peresa ali čopiča ali utišali svojega glasu” utišal duh iz Čebin¹ in jih uvrstil med 20 zamolčanih avtorjev v antologijo Jutro pozabljenih, (Pibernik 1991: Wikipedija) čeprav v njihovi poeziji ni bilo ideologije.
Simbolno tako lahko rečemo, da je na eni strani ideološke zastave Kajuh, na drugi strani pa ostali trije pesniki.
Vlada je ob 100 – letnici rojstva Kajuha (z enoletno zamudo) na politično (!) pobudo ZZB leto 2023 razglasila za Kajuhovo leto. Poleg že omenjene državne proslave je bilo medijsko in krajevno, tudi zamejsko, široko podprto s proslavami ob pogosti prisotnosti ministrice Vrečkove. NUK ga je predstavila na razstavi Čas življenja, čas smrti.
Kaj pa ostali trije pesniki? Po dobrih 30. demokratične Slovenije se nadaljuje antologija pozabljenih. Za to državo so še vedno persona non grata. Ne vem za noben uraden dogodek, ki je posvečen tem pesnikom. STA je objavila obletnico samo za Balantiča, GOV.SI pa pojasnilo o Kajuhovem reševanju (?) Balantiča v Grahovem.
Identifikacijska, a ločilna točka pesnikov so tudi nekateri zamolčani podatki s strani ZZB in sedanje vlade. Ivan Čuk in Aleks Leo Vest sta ob razglasitvi Kajuhovega leta v odprtem pismu Ministrstvu za kulturo z arhivskimi dokumenti podprto dejavnost Kajuha v VOS očitala “pripeto (…) osebnostno značilnost človekoljuba”.(prim. Čuk, Vest jan. 2023)
Pri Balantiču je pogosto zamolčano, da je bil na univerzi kot krščanski socialist povezan z OF in da je občutil »naraven in izostren odpor do okupatorja« in je imel razvito globoko slovensko narodno zavest (Pibernik 2008 v Prebil 2021)
Hribovšek se je domobrancem priključil po vrnitvi z Dunaja, ker se ni hotel boriti za Stalinove interese. Zapisal je tudi, “(…), da nisem bil izdajalec, ki je po mojem najprej tisti, ki laže, da se bori za svobodo, pa mu gre le za oblast in revolucijo. (Pavla Hribovšek Kremžar 1997).
Podoben očitek novi oblasti je imel Kocbek leta 1946.
Zaključek že navedenega članka Matjaža Kmecla: “Ob Balantičevem simpoziju naj bi vendar vsi stari razlogi za literarnozgodovinski oportunizem odpadli; postali smo samostojna, svobodna država, odprta demokracija. Ne samo Balantiča in Kajuha, vso literarno preteklost bi morala veda, ki količkaj da na svojo avtonomnost, premotriti razbremenjeno, z novo, neslužnostno samozavestjo.”
Letnico članka 1994 lahko nadomestimo z 2023.
Kdaj se bo Jutro (pozabljenih) prevesilo v dan, ko bo (u)slišan Kajuh:(…) Zato tovariš boš ostal, (…) Klical boš ljudem, / mrtvim boš roko podal, /. živim pa se boš odzval;
in da se Grozde ne bo več ‘bal’:(…) Resnica pa je ta, da ves svet je gnil / zato gorje vam, moje poezije, / in meni kajpak, jaz sem vas rodil.
Franc Pintar, Bled
¹) prim. Ustavo in US
²) avtor komentira literarnozgodovinsko razpravljanje o Kajuhu in Balantiču na SAZU