Piše: Franc Bešter
»Energija je sposobnost opravljanja dela« – tako je to lastnost materialnih stvari definiralo razsvetljenstvo. Delamo z orodji – ona so nas dvignila nad živalski svet, moderna pa je izumila visoko razvita orodja (VRO), z njimi je homo sapiens dokončno zavladal nad planetom in začel segati celo po drugih svetovih.
Kaj VRO dviga nad orodja vseh prejšnjih dob? To, da jih ne poganja sila mišic, poganja jih neka druga oblika energije. In VRO so omogočila industrijo, sodobna civilizacija svojo ekonomijo gradi na njih. Vendar, brez vira energije, takšne ali drugačne, so VRO mrtva in povsem neuporabna, zato je civilizacija postala zelo odvisna od energije in s tega vidika zelo ranljiva. Sredi prejšnjega stoletja je doživela velik vzpon in razcvet ravno zato: ker je imela na razpolago velike količine poceni energije (od nafte), spomnim se, da smo v gimnaziji pisali celo spis na to temo: »Nafta – kri civilizacije«. Ta »napredek« (izum in razvoj VRO) je v tistem obdobju mnoge navajal k prepričanju, da temu napredku ni meja in da bo rešil vse naše probleme. Danes smo se streznili: razvoj znanosti in tehnike ne bo šel nekam v neskončnost, končalo se je obdobje poceni nafte, in začeli so se kazati škodljivi učinki VRO na naravo. Tu se je pokazalo za najbolj usodno ravno tisto, kar jih poganja: motorji raznih vrst, ki so VRO za pretvorbo energije. Vse skupaj se je začelo z izumom parnega stroja pred ok. 200 leti, in v tem obdobju smo skurili nepredstavljive količine ne le nafte, tudi premoga, s tem spustili v zrak velikanske količine CO2, katerega vsega rastline ne morejo »prebaviti«. Posledica je spremenjena atmosfera, ki za sabo nujno potegne spremenjeno vreme, kar smo že začeli intenzivno doživljati.
Znanstveniki na te stvari opozarjajo že sto let, vendar, kot že mnogokrat, je tudi tu prišlo do konflikta med stroko in politiko, med interesom okolja in interesom ekonomije. Sedanjo (okoljsko) krizo so povzročila VRO, njihova uporaba znotraj ekonomskega in političnega sistema, kakršna je človek postavil v moderni dobi. Do te krize (še) ne bi prišlo, če bi človek VRO uporabljal regulirano (nadzorovano, omejeno). Do ne-regulirane uporabe je prišlo ravno zaradi ekonomije in politike, tudi zaradi povezave (soodvisnosti) obojega. Tržni sistem: tekmovanje med firmami, kapital stremi k rasti, ki jo zagotavlja gospodarska rast, ta pa za sabo potegne vedno večjo porabo energije. In v zadnjih desetletjih je prišlo do tekmovanja celo med državami, sistemi (prim. Kitajska), celo med kontinenti, politična prevlada se skuša doseči z gospodarsko (pre)močjo. In potem demokracija kot politični sistem: politiki, da bi bili izvoljeni, se morajo prikupiti (biti všečni) svojim volivcem, tu pa igra gospodarska uspešnost (rast) spet ključno vlogo (tudi politika »gre skozi želodec«), in v tem je vzrok, zakaj se ZDA tako nerade omejujejo glede uporabe fosilnih goriv. Civilizacija se je ujela v nek začaran krog, bolje, v peklensko spiralo.
Zeleni prehod?
Sicer obstaja več razlag za podnebne spremembe (ki jih nihče več ne more zanikati), ena od njih (desna) zagovarja tezo, da jih ni povzročil človek, vreme se je pač v zgodovini Zemlje vedno spreminjalo, zato je t.i. »razogljičenje« (prizadevanje za zmanjšanje izpustov) povsem nesmiselno, še več, za gospodarstvo izredno škodljivo. Zeleni prehod: to je danes ena glavnih političnih tem, in Evropa hoče biti pri tem vodilna, zgled in vzor vsemu svetu, zato se tu najbolj omejuje, vendar se je podala na tvegano pot izgubljanja konkurenčnosti, svoje gospodarske moči v večpolarnem svetu: res je v zadnjih petnajstih letih zdrsnila s prvega na tretje mesto, za ZDA in Kitajsko. Zato se danes govori tudi o »podnebni pravičnosti«: omejevati bi se morali vsi, sicer podnebnih ciljev ne bomo dosegli, izpusti se namreč ne ozirajo na meje, prav tako ne vreme. Tu se pokaže, da planet nima nekega enotnega vodstva, skupne politike glede tega.
Ali osebno verjamem v zeleni prehod? Iz več razlogov sem precej skeptičen. Ne verjamem npr. v prepolovitev izpustov do l. 2030 in do popolne ukinitve do l. 2050 (saj količina skurjenih fosilnih goriv še vedno narašča, se ne zmanjšuje!). Ključno vlogo pri tem prehodu naj bi odigrala elektrika, zato smo iznašli električne avtomobile, ki so nekakšen paradni konj tega prehoda. A tudi ti so iz več razlogov problematični, najprej zaradi same proizvodnje, ki je umazana (litijeva baterija) in ki zahteva veliko energije. In dvomim, da bo dovolj zelene energije za milijardo avtomobilov. Bolje bi bilo, da bi prej ukinili luksuz: 40 turističnih križark s po 5000 ljudmi na krovu pokuri toliko kot vsi avtomobili na svetu! In k luksuzu bi lahko prišteli še velik del letalskega prometa.
Ne gre pa samo za promet. Ta civilizacija ogromno energije porabi še v industriji in za izgradnjo in ogrevanje stanovanj (nebotičnikov, velemest). Na dlani je, da obnovljivi viri (solarna, vetrna energija) ne bodo dovolj, so prešibki in ob tem še nestalni, in proizvodnja le-teh zahteva ogromno bakra in drugih redkih kovin, zaloge ne bodo zadoščale. Proizvodnja solarnih panelov zahteva ogromno energije, in oni so problematični kar se tiče požarov in recikliranja. Kot edini dovolj močan in zanesljiv vir energije se nam tu kaže jedrska energija, a Evropa kot celota se na energetskem področju obnaša precej zbegano: nekatere države stavijo na obnovljive vire, druge gradijo nove nuklearke. In tudi na zadnjem kongresu naše stranke (N.si) se je izpostavilo, da je gradnja drugega bloka JEK za Slovenijo najboljša rešitev.
A kljub vsemu: soočiti in sprijazniti se bomo morali z nekaterimi dejstvi. Da so npr. na omejenem planetu viri (surovine, energija) omejeni, in da nekega omejenega prostora ne moremo v nedogled nekaznovano onesnaževati. In da zato stalna rast BDP držav ni možna. Zato se postavlja pod vprašaj nadaljnji obstoj kapitalizma kot ekonomskega modela, kajti ta sistem deluje le, dokler je gospodarska rast. Vsekakor se bo moral kapitalizem (vkolikor ga ne bo zamenjal nek drug družbeni red) temeljito preobraziti. Sistem, kjer je cilj masovna potrošnja, bo nujno moral preiti v nekaj drugega. Ne bo šlo samo za zeleni prehod, ampak tudi za prehod v družbo varčevanja, tudi z energijo.
