Piše: Franc Bešter
V osnovi komunistične ideologije je racionalizem, kar dokazuje tudi več dejstev, da so npr. komunisti svoj svetovni nazor vedno imeli za »znanstven« in da so se imeli za nekakšne bogove ali so to vsaj hoteli postati, zaradi tega jim je vedno manjkalo ponižnosti, označeval jih je napuh. Posledica te njihove bolezni (racionalizma) je med drugim tudi njihova bolestna sla po Oblasti – za vsako ceno.
Racionalizem pa je kuga naše (moderne) dobe, pomeni, da smo z njim okuženi vsi ali vsaj velika večina. Iz tega pa sledi, da je pojav komunizma samo posledica – je odraz, je simptom neke bolezni te dobe. A iz vsega skupaj izhaja še nekaj: da je ta ideologija izredno globoko zasidrana v srcih, v dušah in glavah ljudi, in ni se čuditi, zakaj po gospodarskem neuspehu in polomu socializma kot sistema ta ideologija nikakor ni izginila iz src mnogih ljudi, in zakaj je Partija sestopila z Oblasti samo navidezno, zakaj se pojavljajo in prihajajo vedno novi, mladi komunisti (ki se sicer nočejo več javno in na zunaj proglašati za komuniste) – vse to generira racionalizem, ki kot kuga te dobe ostaja in stalno deluje.
Vendar pa tisto, kar se je v času tranzicije skrivalo pod raznimi in vedno novimi barvami in imenovanji in se artikuliralo v vedno novih in le navidezno različnih strankah, v zadnjem času spet prihaja na površje in se vedno manj skriva in izmika: spet se kaže z rdečo zvezdo in rdečo barvo. Samostojna Slovenija naj bi bila tudi prelom s totalitarizmom, a tega preloma mnogi ne marajo, odtod ukinitev muzeja osamosvojitve, odtod klanjanje Kidriču in vračanje na Čebine, vračanje Tita na Brdo, odtod težnje po (finančnem) onemogočanju prgišča demokratičnih medijev in težnja po odpravi svobode govora. To zadnje je najbolj nevarno in najbolj odkrito znamenje vračanja odkritega totalitarizma. Če namreč začneš ljudem jemati svobodo govora, jim odvzameš najbolj bistven del svobode (notranjo svobodo), in demokracije brez svobode govora ne more biti.
