Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
V knjigi »Zakaj narodi propadajo« (o njej sem že nekaj pisal) dva avtorja razvijata tezo, kaj narodom prinaša blaginjo, kaj pa jo zavira oz. onemogoča (se pravi, povzroča revščino), in tu niso odločilna naravna bogastva, ampak način (model, koncept), na kakršnega je država upravljana.
Ekstraktivne institucije: monarhije, diktature, avtokracije. Inkluzivne: demokracije.
Seveda se tu pojavi vprašanje, zakaj ekstraktivne institucije ustvarjajo revščino, inkluzivne pa omogočajo blaginjo. Tega ni težko prepoznati: ekstraktivne institucije so izključujoče, ker si v takšnih oblikah vladanja neka ozka elita prisvaja družbeno bogastvo – naravna bogastva in rezultate dela množic, kar le-te demotivira, pasivizira, te elite tudi ne dajejo možnosti talentom (ti so jim lahko celo nevarni), inovacijam, zasebnim pobudam – to prihranjajo za svoje kroge, do vseh drugih torej delujejo izključevalno.
Demokracija pa je sistem pluralizma, kjer se ob svobodi govora soočajo in krešejo nove ideje, ta sistem vključuje VSE, torej različno misleče, in je odprt za izume, inovacije, in tudi vsem omogoča uspeh (bogatenje), kar vse na ljudi deluje stimulativno. Prvo industrijsko revolucijo v Zahodni Evropi je omogočila ravno vzpostavitev demokracije.
Kako pa je s tem v Sloveniji, 35 let od nastanka naše države – zgodovinski dosežek, na katerega smo lahko ponosni, in smo lahko srečni, da smo generacija, ki je to dočakala. Osamosvojili smo se (tudi, predvsem) zato, da bi živeli v svobodni, demokratični državi.
Svoboda: osamosvojitelji danes ugotavljajo (in pravijo), da smo se osamosvojili, ne pa tudi osvobodili. Ta naloga je še pred nami. Zakaj še nismo svobodna, odprta, demokratična družba? Kaj se je zgodilo, da v teh 35 letih tranzicija ni uspela?
Tranzicija naj bi bila prehod iz komunizma (torej diktature, ekstraktivne družbe) v demokratično, inkluzivno družbo. Ta prehod ni uspel, posledica neuspele tranzicije pa je oligarhija, se pravi, imamo vse institucije demokratične države, a gre za zgolj formalno oz. »fasadno« demokracijo, te institucije služijo namreč bolj temu, da se pred svetom vzpostavlja vtis demokratične države. Sloveniji v resnici vladajo omrežja in lobiji (podedovano od komunizma), ki nočejo izgubiti svojih privilegijev, zato za vsako ceno hočejo ohraniti nadzor nad družbenimi podsistemi in s tem dejansko oblast, pri tem je zlasti odločilno to, da jih ščiti sodna veja oblasti – odtod izvor dvojnih meril.
Iz tega pa seveda sledi, kakšna je naša država: je ekstraktivna institucija, ki zavira blaginjo, ki povzroča revščino. Je izključujoča, državljane deli na prvorazredne in drugorazredne, kar je bilo dolgo dokaj prikrito, a v zadnjih letih (Golobova vlada in njegova »Svoboda«) pa je bilo to tudi naravnost in na glas izrečeno: »S temi (z desnico) pa ne bomo sodelovali!« Očiten znak totalitarnih miselnih šablon, kajti resnična demokracija kot politični sistem ne izključuje nikogar.
