Piše: Bogdan Sajovic
Globalisti nadaljujejo z uničevanjem evropske kulture. Spravili so se tudi na Homerja in njegov ep Odiseja. V multikulturni igralski zasedbi vidimo Afričane in celo Kitajca, manjkajo pa Grki! Čas je, da se množično bojkotira globalistične mulitkulturne smeti.
Globalisti ne nehajo s svojim konceptom kulturne vojne, katere končni cilj je uničenje evropske kulture in tradicij. Njihova zadnja tarča je Homer in njegov ep Odiseja. V kinematografih se vrti filmska priredba tega Homerjevega dela, posneta za sodobno občinstvo, kar je evfemizem za bastardizacijo klasičnih del evropske kulture.
Dekonstrukcija epa
Cilj najnovejše različice Odiseje je popolna dekonstrukcija junaškega epa. Če pustimo ob strani, da dobršen del opreme, prikazane v filmu, ne spada v antično obdobje – denimo vikinški drakar, ki se predstavlja kot antična galeja –, je eden glavnih namernih spodrsljajev tega epskega filma, da mu manjka epskosti. Glavni junak Odisej – prekaljeni vojščak, voditelj in prebrisani strateg, večji od življenja – je zreduciran na lupino, polno obžalovanja in travm. Film je prepleten z modernim, politično korektnim moraliziranjem, feminističnimi puhlicami in sodobnim ameriškim slengom. Pripovedovalec epa je seveda ameriški raper, saj nihče ne predstavi antičnega epa bolje kot getovski »pesnik«. In nihče ne predstavlja mogočnega antičnega vojščaka bolje kot Emily/Elliot Page – ženska, ki si umišlja, da je moški, ter s svojo višino nekaj čez meter in petdesetimi kilogrami teže skupaj z oklepom deluje prav patetično v vlogi junaka. Predvsem pa igra lik, ki ga v Homerjevi Odiseji sploh ni!
Zato pa manjka cela vrsta bogov starogrškega panteona, z izjemo Atene. Igra jo Zendaya, ki se v zadnjih letih pojavlja v vseh mogočih vlogah, čeprav ne zna igrati, pa četudi bi ji šlo za življenje, in ima isti zategnjeni izraz obraza, pa najsi igra bojevnico na puščavskem planetu ali starogrško boginjo. Vlogo so ji seveda dodelili zato, ker je mulatka, in kam bi prišli, če ne bi bila ena najmočnejših antičnih boginj vsaj blago temnopolta.
Vlogo Helene Trojanske – najlepše ženske na svetu, »obraza, ki je sprožil plovbo tisoč ladij« – je režiser Christopher Nolan dodelil Lupiti Nyong’o, ker je seveda Afričanka najprimernejša za to vlogo. In da bi povečal Lupitino minutažo v filmu, ta igra še vlogo Klitajmestre, ki so jo scenaristi naredili za Helenino sestro dvojčico. S tem so ustvarili logični nesmisel: kako je lahko Helena najlepša ženska na svetu, če ima identično dvojčico? Če je to komu čudno, je seveda rasist. Mimogrede, Lupita Nyong’o je izjavila, da je za Odisejo prvič slišala šele tedaj, ko ji je Nolan ponudil vlogo. In Lupita ima magisterij iz dramske umetnosti na prestižni univerzi Yale! Kar precej pove tako o intelektualnem dometu Lupite kot tudi o akademski ravni Yala.
Vloge v raznoliki, moderni Odiseji igrajo tudi igralci južnoameriškega, arabskega, judovskega, indijskega in kitajskega porekla. Ni pa Grkov. Očitno jih je premalo v demografski mešanici središča Los Angelesa, ki je v zadnjih letih postal vzor za »uravnoteženo« razdelitev vlog v filmih za »sodobno občinstvo«.
Hinavski Hollywood
A ne v vseh filmih, zgolj v tistih, ki se dogajajo na Zahodu, predvsem v Evropi. In se nanašajo na evropsko družbo, kulturo, zgodovino in tradicije.
Letos so denimo vrteli tudi film o Moani, ki temelji na polinezijski mitologiji. Vsi igralci so Polinezijci; režiserji, producenti in scenaristi so se posvetovali z različnimi polinezijskimi plemeni, etnografi, akademiki in tamkajšnjo ustreznico kulturnega ministrstva, da bi bil film stoodstotno »košer«, kot bi se izrazili hollywoodski filmski mogotci.
Ko so pred leti posneli moderno priredbo Zgodbe z zahodne strani, so v vlogah nastopali sami latinskoameriški igralci. In je bil kljub temu cel hudič. Portoričani so divjali, češ da so vloge dobili igralci mehiškega, kostariškega, venezuelskega in drugega porekla, kar naj bi bilo zaničevanje in prisvajanje portoriške dediščine ali nekaj podobnega.
Producenti, režiser in scenaristi so se opravičevali, kesali in klečeplazili, še celo igralci so se opravičevali, ker so sprejeli vloge in tako »nehote povzročili bolečine portoriški skupnosti«. Med temi igralci je bila tudi Rachel Zegler, ki se je posipala s pepelom, češ da je kot mešanka (latinskoameriškega in evropskega porekla) sprejela vlogo Portoričanke. Kar pa je ni ustavilo, da ne bi sprejela vloge Sneguljčice, čeprav niti po naključju ni »bela kot sneg«, kakor je opisana Sneguljčica.
Progresivne smeti je treba bojkotirati
Kulturni marksisti in drugi promotorji kulturne vojne kričijo, da rasne zamenjave, priredbe za »moderno občinstvo« in dekonstrukcija niso pomembne, ker gre za »izmišljene zgodbe«. Če pogledamo ves hrup okoli Moane, je to očitno pomembno. In prav je tako!
Zgodbe in pripovedke, miti in legende, epske pesnitve in pravljice so del kulturne dediščine nekega prostora in ljudi, ki živijo na njem. Oblikujejo tradicije, zgodovino, jezik, moralo in družbene norme ter so eden izmed najmočnejših temeljev, na katerih sloni celotna družba in civilizacija.
Uničevanje, spodkopavanje, spreminjanje, bastardizacija in smešenje tega temelja pomeni rušenje družbe, rušenje civilizacije. Progresivna kabala vseh oblik in odtenkov ruši evropsko civilizacijo že desetletja. Začelo se je v 80. letih prejšnjega stoletja, ko so v zgodbe dodajali like, ki tam niso imeli kaj iskati – denimo Arabca v Robina Hooda ali Kitajce, ki so se razmetavali s karatejem, v antične pripovedke v 90. letih. Potem so začeli spreminjati uveljavljene like iz literature in stripov, sledile so zgodovinske osebnosti. Tako smo dobili temnopolte angleške monarhe ali grofa Haakona, utemeljitelja Norveške, ki ga je upodobila črna igralka. Priče smo bastardizaciji Tolkiena pa spreminjanju pravljičnih likov, kot sta Sneguljčica ali Mala morska deklica. Zdaj je na vrsti Homer. In to seveda ni konec in se tudi ne bo končalo, razen če izgube družb, ki proizvajajo takšne smeti, ne bodo tako velike, da bodo ogrozile njihov obstoj. To pa se lahko zgodi le tako, da se jih bojkotira.
Ne pozabimo, Evropejcev je kljub vsemu pol milijarde. Čas je že, da se postavimo zase in ustavimo uničevanje naše civilizacije, preden bo prepozno.
