Piše: Franc Bešter, Besnica
Človek je tudi politično bitje, to je dejstvo, pomeni, da živi in deluje kot pripadnik neke skupnosti in je pogojen tudi s tem. Sicer so pa že predniki nas, homo sapiensa (človečnjaki) vedno živeli v krdelih, glavni vzrok za to: le tako so lahko preživeli v boju s surovo naravo.
Homo sapiens obstaja na planetu (šele) kakšnih 200 000 let, v Evropi je prisoten kakšnih 40 000 let. Ali je sposoben tvoriti tudi širše skupnosti kot so bile horde z nekaj deset pripadniki, ki so se stalno selile za hrano, za plenom? Vsekakor, a lahko ugotovimo, da so se prva mesta in prve civilizacije pojavile šele pred ok. 10 000 leti, po koncu zadnje ledene dobe. Stalna naselitev. Glavni vzrok zanjo je bilo udomačevanje rastlin in živali.
Vendar, civilizacija ni neka večna tvorba. Na Zemlji se jih je pojavilo že precej, a so trajale kvečjemu kakšnih 2000 let, to pa je le 1% tega, kar obstaja človek, in 5% tega, kar živi v Evropi. Kaj lahko zaključimo iz tega? Da človek kot politično bitje, po tistem, kar mu je zapisano v krvi in v genih, ni pripadnik polisa (mesta, države) niti civilizacije, se pravi neke zelo številne, milijonske skupnosti, niti bitje stalne naselitve. Po svoji biološki bazi je bitje majhne skupnosti, ki je stalno na neki poti.
Iz tega pa sledi, da je neka velika skupnost (narod, država, civilizacija) za nas nenaravna tvorba. Iz tega sledi, da taka skupnost od svojih pripadnikov zahteva neprestan in zavesten napor, da jo ohranjajo. Iz tega sledi tudi, da je človeška civilizacija nestabilna tvorba, ki lahko obstaja le v nekem svojem neprestanem notranjem spreminjanju, razvoju. Vsaka civilizacija gre res skozi neke razvojne faze: se pojavi, doživi rast in kulminacijo, a potem zaton, propad, konec – podobna je usoda vsakega živega organizma. In proces staranja je ireverzibilen (nepovraten). To potrjuje tudi zgodovina, zgodbe civilizacij kot so Egipt, Grčija, Rim, kulture Latinske Amerike. Le Azija izgleda tu kot precej drugačen svet, tisočletja stare civilizacije Indije, Kitajske, Japonske izgleda kot da nikoli niso zares propadle, izginile, uspelo jim je ohraniti starodavno tradicijo. Vendar, tisto, kar je dala Evropa (znanost, tehnika, politični sistem) je nazadnje prevladalo tudi tam.
A kaj se z Evropo, ki je bila kakšnih 200 let svetilnik sveta, dogaja danes? Glede na ugotovljeno nas ne bi smelo presenetiti: ona je, kar se tiče faze razvoja, v svojem zatonu, na to kažejo številna znamenja, podobna tistim ob zatonu Rima. Ni čudno, saj smo tudi dediči Grčije in Rima, a so gotovo tudi razlike, saj smo postali racionalistična in industrijska civilizacija. Takšna kultura pa se je danes razširila na ves planet.
Moderni znanost in tehnika sta homo sapiensu omogočili, da je dokončno zavladal nad planetom, a ob tem si upam trditi, da je to obenem glavni dejavnik, ki je začel povzročati propad te (moderne) civilizacije. Tukaj želim nakazati glavne vzroke za to.
Gre za negativne učinke le-tega na družbo in naravo, in ti učinki se s časom nalagajo, kopičijo! Najprej: znanost in tehnika okužujeta množice z racionalizmom, materializmom, modernizmom, vse to pa vodi v ateizem. V odpad od krščanstva – dejavnika, ki je izgrajeval srednji vek. Širjenje poganstva. Levičarske stranke, za katere ugotavljamo, kako škodljivo delujejo na družbo, so samo posledica, so posledica masovnega pojava ateizma, ta pa je posledica prej omenjenega. Pra-vzrok je torej v moderni znanosti in tehniki! Ta dejavnik je tudi povzročil politični razcep (razkol) v zahodnih družbah in tudi pri nas, na »vrtnarje« (ohranjevalce in branilce starega, tradicije) in »demiurge«, tiste, ki bi radi vse staro odpravili, uničili, da bi lahko začeli graditi nov svet in novega človeka. Pri nas govorimo o nasprotju med levico in desnico.
Pri znanju, ki je ustvarilo moderno dobo, vsekakor ne gre samo za pridobitve in pozitivne stvari, gre tudi za velikanske izgube, lastnost teh znanj, ki so nam podarila neštevilne udobnosti (stvari za telo) je namreč, da prinašajo škodo in nevarnosti za človeško dušo, zaradi njih je danes naša »civilizacija« postala kultura odtujenosti, duhovne smrti, nemoralnosti in krize smisla ter brezciljnega življenja. Moderna tehnika (katere bistvo je, da je ne poganja sila mišic, ampak razne druge oblike energije – naropane iz narave!) pa povzroča škodo na materialni naravi. Tu se je za najbolj problematično stvar pokazala ravno »proizvodnja« energije, glede tega danes civilizacija zahaja v razne brezizhodnosti in težke dileme. Nekaj je gotovo: po tej poti, po kateri hodimo danes, ne moremo nadaljevati, ne da bi s tem vedno bolj ogrožali tudi sami sebe. Zaradi omejenih resursov (surovine, energija) stalna gospodarska rast ni možna, iz česar sledi, da se bo današnji kapitalizem moral preobraziti v nekaj bistveno drugačnega.
Zaradi tu omenjenega je moderna postala doba številnih kriz, in ta civilizacija bo delovala (že deluje) vedno teže. Kriza njene politike in ekonomije. Razpadanje njenih podsistemov (zdravstvo, šolstvo). Osebno menim, da se ta doba bliža svojemu koncu, nujen je prehod v nekaj bistveno drugačnega. Vizija, ki jo vidim pred sabo, je nekako takale: srednji vek je bil otroška doba človeštva, moderna je pubertetna, prehod v zrelost pa bo treba še izpeljati. Nova oblika civilizacije: predvsem naj bi bolj varčevala z viri in manj obremenjevala okolje. Zato bo to kultura drugih (ne-materialnih, duhovnih) vrednot in nekih višjih ciljev. Civilizacija, katere silnice ne bodo več delovale rušilno na duše. Civilizacija resnične poti do resnice in zrelejšega načina odločanja in delovanja, in zato preseganja neke velike zmote moderne, ki svoja znanja uporablja tudi za to (za odločanje) in je ravnodušna do vsega, kar prihaja od Duha. Do resnice s pomočjo Duha in do odločanja s pomočjo Duha, v sprejemanju tega, kar prihaja od Duha. Zato je nujen obrat od današnje pozunanjenosti k ponotranjenju.
