Koliko jih vaša hči že šteje,
znanec iz tujine me je vprašal,
bi najraje ga okrog prenašal,
bi zlagal se rad mu čim hitreje.
Da le ne bi spraševal po hčeri,
brž navržem mu v odgovor leta,
z osem in pa dvajset da opleta,
upam, da mi tega ne zameri.
Toliko že, pa tako brezvoljna,
kot da služba je končana nočna,
infantilna in predvsem nemočna,
vsa čemerna, z vsem nezadovoljna.
Osem in pa dvajset pa odvisna
je od staršev skoraj še v celoti,
koliko se drugih punc bohoti,
naša pa tako je nekoristna.
Napačnega fanta najde vedno,
kar ponavlja se na štiri leta,
ji svežina je mladosti vzeta,
ni življenje njeno prav nič zgledno.
Neodvisna, pravi, hoče biti
in tradicije osvobojena,
kaže se okoli narejena,
koga more s tem še preslepiti?
Res ne vem, kaj s punco bo brezumno,
ki tako je naglo odcvetela,
ne da bi še zadnji vlak ujela,
ki v življenje vodi jo razumno.
Pesimizmu nočem se predati,
upam, da dočaka, kdor res vztraja,
upanje mi vendar še ostaja,
da kdaj žena bo in zgledna mati.
Kar se čaka, moralo bo priti,
saj ni slaba njena bit, narava,
a da najde punca pota prava,
mora slabih fantov se znebiti.
