Kaj ogroža našo hišo malo,
vprašal se je Šaro, ki jo pazi,
Šaro, ki pri hiši vse opazi,
kar se opaziti sploh bi dalo.
Sosed z desne da ji ni nevaren,
Šaro zdaj intimno je prepričan,
sosed ta preveč je naveličan,
levi sosed pa preveč nemaren.
Tujci, ki so vdrli na dvorišče,
ti takisto niso več nevarnost,
pravzaprav gre sploh le za bizarnost,
je vsiljivcev namreč za prgišče.
Da z neba nevarnost bi prežala,
nak, se Šaro pomiri pri priči,
niso mu nevarni rdeči ptiči,
hiša zdavnaj varna je postala.
Kaj ogroža jo, da so zidovi
okrog nje postavljeni na novo?
Za okrasno pač ne gre prenovo,
kjer bili od nekdaj so plotovi.
Torej prav nič ne ogroža hiše
in od zunaj sploh ni ogrožena,
stvar v resnici je bolj zapletena,
veš zato, ker Šaro laja tiše.
Nekaj s Šarom silno je narobe,
to opaža že soseska cela,
Šaro zdi se priden in brez dela,
hiša pa, kot da je šla po gobe.
Šaru zgolj dovóljena je vožnja,
po verigi sem in tja drseti,
in iz tega jasno gre povzeti,
da naš Šaro je sam sebi grožnja.
