Že kar nekaj časa nazaj sem na MMC portalu zasledila članek z naslovom Pasti poletnih strasti – ko poletna avantura postane diagnoza? (če ga želite prebrati: https://www.rtvslo.si/zdravje/novice/pasti-poletnih-strasti-ko-poletna-avantura-postane-diagnoza/463935).
Ko sem prebirala komentarje (tudi sama sem komentirala) ob objavljenem članku, sem se nekaterim izvirnim in hudomušnim, s polno humorja, morala nasmejati, ob nekaterih pa sem bila zelo zaskrbljena. Prav je, da različno razmišljamo, vendar pri temi, kot je spolnost, vemo, da nobena skrajnost ni dobra. Spolnost nikakor ne bi smela biti tabu tema, čeprav je v današnjem času to še vedno (lep in hkrati grozljiv vpogled v spolno življenje na Slovenskem sta dali knjigi avtorice Milene Miklavčič Ogenj rit in kače niso za igrače), nikakor pa tudi ne bi smela biti tema, kjer se ljudem predstavlja spolnost kot brezmejno svobodo do konca brez da bi mislili na posledice, ki jih ta brezmejnost prinaša (imam občutek, da gre pri tem članku na MMC portalu v večino ravno za to).
Če se med otrokom in njegovimi starši (ki morajo biti dovolj dobre, psihološko zrele osebnosti) zgradi dovolj dober, zdrav in trden odnos, ki temelji na čustveni bližini, bo tudi učenje o odgovorni spolnosti našlo svoje pravo mesto v družini. Nekaj časa nazaj sem v prispevkih o tem, kako bi morala biti družina na prvem mestu v življenju vsakega otroka, že pisala, kako se družini ne daje ustrezne podpore, zato ob naivnosti staršev vzgojo nadomeščajo vrtci in osnovne šole, kar pa ni dobro in ima lahko zelo negativne posledice za otroke in mladostnike. Praznino, ki jo čuti otrok, mladostnik, ki ne zgradi zaupnega odnosa s starši in s katerimi se ne more odkrito pogovarjati, v tem primeru o svojih občutjih in strahovih kar se tiče spolnosti in svojega odraščanja, zapolnijo vrstniške skupine in strokovnjaki, ki zagovarjajo samo „eno in edino pravilno“ pot – zaščito s kondomom pred nezaželeno nosečnostjo in spolno prenosljivimi boleznimi, torej nikjer besede o čustveni zrelosti, pripravljenosti za spolnost, prevzemanju odgovornosti, odnosih med fantom in punco, vzdržnosti, zvestobi, o zdravem življenjskem slogu mladih (kako reči vsem drogam NE) itd.. Prispevek na MMC portalu se mi zdi zaradi vsega zgoraj napisanega bolj enostranski kot ne.
Članek najprej govori o tem, kako raziskave potrjujejo, da imamo ljudje poleti več spolnih odnosov kot sicer in kako je poletje čas, ko se naše spolno vedenje razživi, omenjena pa je samo ena britanska študija (ali je to dovolj, presodite sami).
Nato članek nadaljuje v smeri, da število spolnih bolezni strmo narašča, naštete so nekatere izmed teh bolezni in infektologinja Mojca Matičič odgovarja, da jo skrbi, ker antibiotiki niso več učinkoviti proti vsem spolno prenosljivim okužbam, saj proti nekaterim večkrat odpornim bakterijam nimamo več idealnega antibiotika, s katerim bi jih lahko pozdravili.
Potem lahko v nadaljevanju članka beremo, da je spolnost za nekatere še vedno tabu tema, s čimer se sicer strinjam. Tukaj strokovnjaki opažajo, da sproščen pogovor o spolnosti in spolnih boleznih (kot da je spolnost samo seks med dvema človeka, in da če ne paziš, se ti zgodi nezaželena nosečnost, ki jo je po njihovem mnenju seveda treba odpraviti ali pa se zgodi spolna bolezen!!!) preprečujejo sram, zadrega in strah. Seveda če se pa nihče noče pogovarjati o čustvih, strahovih, občutjih! Infektologinja resda pove, da ko je spolna bolezen pri posamezniku razkrita (in to posameznikovo vedenje v družbi ni zaželeno), je človek zaradi tega stigmatiziran, zaničevan, vsi se ga izogibajo, njegovo življenje se obrne na slabše. Temu pritrjujem, vendar spet nikjer ne zasledim odgovora, kako približati to najbolj intimno dejanje med dvema odraslima čustveno zrelima človekoma otrokom in mladostnikom, da bodo razumeli, kako je lahko spolnost lepa.
V članku sem bila presenečena nad odgovorom ginekologinje in klinične seksologinje Gabrijele Simetinger, ki je povedala, da opaža, da punce/ženske redko same začnejo pogovor o zaščiti, spolnih boleznih in spolnosti. Zaradi tega sama spodbudi pacientke, da govorijo o tem. In kar je najbolj zaskrbljujoče v njenem odgovoru, je to, da če jo na primer obišče študentka, ki gre na izmenjavo v tujino in bi rada recept za kontracepcijske tabletke, ji svetuje, naj s sabo vzame tudi kondome, saj se v tem obdobju lahko marsikaj zgodi. Grozljivo in še enkrat grozljivo! Zanjo je študentka tako rekoč spolni objekt, torej vemo da pred spolnimi boleznimi kontracepcijske tablete ne varujejo, zato opominja študentko, da če bo v času izmenjave spoznala kakšnega fanta ali pa ji je mogoče že kar povedano, da naj si najde fanta (jaz se sprašujem če ginekologinja pove svojim pacientkam za vse stranske učinke kontracepcijskih tablet ali to zamolči?), in naj si kupi kondome, ker potem bo lahko na izmenjavi v tujini uživala, ker se ji ni treba bati, da bo zanosila ali da bo staknila spolno bolezen. Neverjetno, kaj si lahko ginekologinja dovoli! Kot da vsi študentje, ki gredo na izmenjavo, iščejo le seks in samo to!
Seveda v nadaljevanju članka tudi pove, da če bi želeli imeti primerno debato o spolnem zdravju, bi morali uvesti ustrezno spolno vzgojo (vprašanje je, kateri strokovnjaki bi to poučevali oz. itak že poučujejo, pa nimamo vpliva na to), ki bi morala vključevati tudi pogovor o čutnosti, spolnih identitetah (aha, torej teorija spola in to!) in čustveni intimnosti.
Članek se nato usmeri v to, kako so mladostniki slabo poučeni o spolnosti in spolnem zdravju, zato si pristojni že desetletja prizadevajo, da bi bila spolna vzgoja del šolskega programa. Jaz se na tem mestu sprašujem, če si pristojni že tako dolgo prizadevajo, zakaj se to ne izvaja. Oziroma, če se to izvaja, kdo to izvaja? Samo nekaterim strokovnjakom je dovoljeno poučevati o spolni vzgoji, kajneda? Tistim, ki bi govorili o čustvih, lepi spolnosti, preventivi v družini, o družinskih vrednotah, o posledicah umetnega splava za punce/ženske, o zdravem življenjskem slogu mladostnikov, je to prepovedano početi.
Zato je jasno, da tako kot pravi koordinator projektov pri organizaciji Drogart Simon Kovačič, zdaj mladi dobijo znanje iz medijev in prijateljev/vrstnikov v šoli. Le ti pa ne dajejo realnega pogleda na spolnost. Kot terenski delavec med mladimi vidi, da za zaščito uporabljajo kondome, o AIDsu nekaj še vedo, o ostalih spolnih boleznih pa ne. In problematično se mu zdi, da jih veliko za zaščito navede kontracepcijske tabletke, ki pa ne varujejo pred spolno prenosljivimi boleznimi. Dragi Simon Kovačič, to vsi vemo, le tega od vas ne bomo nikoli izvedeli, zakaj mladostnikom forsirati kontracepcijske tablete in kondome, saj mladostniki niso čustveno zrele osebe. In tudi tega ne bomo izvedeli od vas, kako bi vi naučili mladostnika, da mu ni treba hiteti v življenju, da se mora naučiti reči NE svojim vrstnikom, ki ga napeljujejo na kaj takega, kar mu ni všeč. Verjetno ne bomo izvedeli od vas, kako bi vi povedali mladostniku, da spolnost ni samo seks, ni samo kondom, ni samo kontracepcijska tabletka in ni samo užitek. In tudi verjetno ne bomo od vas izvedeli, kako naučiti mladostnika, da bo skupaj z vrstniki užival na koncertu ali kje drugje trezen, da za veselje niso potrebne droge. In da nekdo, ki ni trezen, ne more razsodno razmišljati, kaj lahko sledi. Zato imamo toliko in toliko ranjenih mladostnikov, ki so izkusili zlorabo (seksualno, preko interneta, ko si med sabo vrstniki pošiljajo slike ali videe s pornografsko vsebino) s strani sovrstnikov na žurih, imamo toliko in toliko ranjenih mladostnic, ki so bile posiljene, imamo toliko in toliko nezaželenih nosečnosti, ki se končajo z umetnim splavom, za kasnejše trpljenje punce pa se nihče ne vpraša. Verjetno termina „odgovorna spolnost“ ne poznate, tako kot mladi ne poznajo spolnih bolezni razen AIDSa.
Proti koncu članek omeni še nov fenomen v spolnosti, tako imenovan kemseks, ki je posebej pogost med mladimi moškimi v večjih mestih. Ti za lažje navezovanje stikov, večjo sproščenost in intenzivnejši užitek posegajo po psihoaktivnih substancah. O vsem tem je v članku spregovoril Jernej Škof iz nevladne organizacije Škuc -Magnus. Pove, da nas internet po eni strani zbližuje in povezuje, po drugi strani pa ne pospešuje bližine v samem fizičnem smislu. To je seveda res. Zanj je kemseks problematičen, kadar z njim pretiravamo, kadar postane v posameznikovem življenju osrednji način zadovoljitve seksualnih potreb. Kljub temu pa da kemseksu tudi pozitivno konotacijo v smislu, da gre za izživetje seksualnih fantazij v nas. Pove tudi, da je na zaščito treba misliti prej in da je pomembno, da si sami postavimo meje, do kod želimo in kaj želimo doživeti. „Če smo pod vplivom alkohola in prepovedanih substanc, si po navadi dovolimo več. Zaščita mora biti sporazumna. Nikogar ne bi smelo biti strah; pa naj uporabi kondom ali katero drugo zaščito, kot je na primer tudi PrEP-tableta, ki nas zavaruje pred virusom HIV“. Na to lahko rečem le: no comment. No, zanj veljajo isti pomisleki glede učenja spolne vzgoje v šolah kot pri predhodniku iz organizacije Drogart.
Infektologinja svetuje: „Naj povem najbolj nepriljubljen stavek: varen spolni odnos je samo spolni odnos dveh zvestih in neokuženih partnerjev. Ker je vse drugo lahko tvegano, pri spolnem odnosu priporočamo zaščito“.
Vse pa pove raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje, da je kondom uporabila samo polovica vseh mladostnic in mladostnikov, ki so začeli imeti spolne odnose pred šestnajstim letom.
Ob vsem napisanem se strinjam z nekaterimi komentatorji pod opisanim člankom, ki so pisali z zaskrbljenostjo, kako veliko ljudi išče bližnjice, zato pa so notranje prazni in neizpolnjeni, koliko ljudi ogroža svoje družine na tak način, ki ga hvalijo nekateri strokovnjaki zaradi pet minut užitka, da potem trpijo celo življenje.
Najbolj blizu mojemu razmišljanju pa mi je prišel tale komentator: „Seks ni dosežek, to zna vsak pes. Pa ne rečem, da bi morali živeti v celibatu, ali kaj tako ekstremnega, ampak smilijo se mi ljudje, ki cel svoj prosti čas in lajf podredijo lovljenju trenutnih užitkov, na dolgi rok pa niso zato nič bolj srečni ali izpolnjeni…Na koncu pa se pritožujejo, kako ima lahko tisti večjo plačo, pa oni boljšo službo, pa tista bolj nadarjene otroke, pa ona bolj prijaznega moža…itd. Medtem ko loviš plehke užitke, ostajaš na istem mestu, drugi pa te prihitijo“. S tem se strinjam in dodajam, da s takim načinom življenja uničuješ sebe, svoje najbližje in v določenem momentu nazaduješ in od tam ni vrnitve.
Že dolgo časa mi je jasno, da so najbolj zagreti privrženci svobodne in neomejene spolnosti hkrati tudi zagovorniki teorije spola, lgbt miselnosti, zagovorniki kontracepcijskih tablet in vseh ostalih nebuloz, ki jih skušajo uvajati v vrtce in osnovne šole. In ko so posledice tu, pa seveda razpredajo na dolgo in širiko o tem, zakaj v spolnosti vedno več tvegamo in zakaj število spolnih bolezni strmo narašča (jaz se sprašujem zakaj, če pa je na tržišču toliko zaščitnih sredstev, potem po mojem mnenju ne bi smelo biti spolno nalezljivih bolezni in nezaželenih nosečnosti!). Pri vsem tem pa si tako kot Poncij Pilat umijejo roke in odgovornost preložijo na posameznika in družino v stiski in vpijejo, da je splav pravica ženske. To se tudi dogaja pri vseh zasvojenostih. Hkrati pa izvajajo pogrom nad vsemi, ki zagovarjajo družinske vrednote, ki zagovarjajo življenje od spočetja naprej, ki zagovarjajo odgovorno starševstvo in ki ne nasedajo cenenim bližnjicam za uživanje v življenju.
Učinkovito preventivno delo z družino izvajajo v Sloveniji zaenkrat le inštituti, organizacije, zavodi , posamezniki terapevti in tudi različni portali (npr. iskreni.net, med.over.net, 24kul.si); tukaj jim naproti prihaja tudi slovenska Cerkev), ki so jim blizu tudi krščanske vrednote, ki dobro vedo, da le dovolj dobra starša, ki sta čustveno zrela, lahko vzgojita otroka in mladostnika v dovolj dobrega odraslega človeka, ki bo stal za svojimi odločitvami in načeli, ki s svojimi odločitvami ne bo uničeval življenja drugih, ki bo prevzel odgovornost za svoje odločitve, ki bo zagovarjal odgovorno življenje, ki se ne bo bal spregovoriti o svojih strahovih, pomanjkljivostih in bo v primeru stiske poiskal pomoč.
Zakaj na MMC portalu nikoli ne pridobijo mnenj (predvidevam da nočejo ali ne morejo) in nasvetov strokovnjakov npr. iz Frančiškanskega družinskega inštituta, Študijsko raziskovalnega centra za družino, Zavoda Živim, Zavoda Kul.si? Ali si upajo povabiti tudi kakšno ginekologinjo, ginekologa, zdravnika, ki bi še z druge strani osvetlil težave, ki jih našteva članek?
Barbara Rakun, Škofljica
