12.8 C
Ljubljana
ponedeljek, 17 maja, 2021

Ob domnevnem osmem zakramentu

Joj, kam smo prišli! Koronski virus (Virus sinicense) ne ogroža samó naših teles, ampak kvarno deluje tudi na pisanje kolumen in sekundarnih odmevov nanje. Pred nekaj tedni je neki tednik objavil kolumno zunanjega sodelavca, po mojem védenju doktorja filozofije (kot bi ga po starem naslavljali) in univerzitetnega profesorja. Avtor je predstavljen kot »politični analitik in publicist«, besedilo pa je opremljeno s pripombo: »Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno uredništva /…/.« V besedilu z naslovom »Izdani učenik« je predstavil svoj pogled na sobivanje dveh papežev, upokojenega oziroma zaslužnega Benedikta XVI. in vladajočega Frančiška; poudarjeno je svoje razmišljanje utemeljil na trditvi, da Benediktov odstop ni bil prostovoljen. 

V naslednji številki je bilo objavljeno pismo nadškofa dr. Marjana Turnška, v katerem je – zelo spoštljivo do kolumnista! –  razumljivo razložil, kaj je teološka zmota v kolumni, in svoje pojasnilo končal s stavkom: »Vse dobro želim uredništvu in celotni reviji!«

Tretji teden je v svojem pismu kolumnist superiorno zavrnil Turnškovo razlago. To me je razjezilo, zato sem dne 27. X. 2020 uredništvu poslal svoj odmev, a ga v četrtem in tudi v petem tednu revija ni objavila. Zategadelj ga pošiljam v »Demokracijo«, ker čutim dolžnost, da dam svojo podporo spoštovanemu in ljubljenemu papežu Benediktu in tudi spoštovanemu gospodu nadškofu Marjanu, hkrati pa da kot neteolog napišem še svoje pripombe. Bralci namreč nismo Butalci!

 V nadaljevanju je neobjavljeno besedilo. (Dopolnitve oziroma spremembe so v poševnih oklepajih.)

Profesor doktor /s Filozofske fakultete/ očita (med vrsticami) profesorju doktorju teologije neznanje oziroma mu nestrokovno oporeka na podlagi svojega neznanja. (Sic!) – Ob /kolumnistovem besedilu/ sem molčal, ob njegovem odmevu /objavljenem v tretjem tednu/ na odmev prof. dr. Marjana Turnška /…/ pa se moram oglasiti s svojim pripisom.

Ob branju kolumne sem bil kot neteolog presenečen, s kakšno vehemenco kolumnist v drugem in tretjem odstavku piše o »neizbrisnem znamenju (zakramentu) papeštva«. Kakšno nepoznavanje ali potvarjanje znanega dejstva, da slovesna umestitev (intronizacija; do sv. Pavla VI. tudi kronanje s tiaro) novega papeža ni zakrament! Kaj so zakramenti, pa se najstniki menda učijo že pri birmanskem verouku. Gospod nadškof  je zadevo lepo, predvsem pa razumljivo pojasnil v svojem odmevu (natisnjenem sicer z dvakratno korektorsko napako v naslovu in besedilu), toda gospod kolumnist v odmevu na odmev vztraja pri »posvečenju papeža«. Katastrofa!

Ali je bil odstop papeža Benedikta XVI. (ki mu bo zgodovina – če ne bo konca sveta – nadela naslov Véliki) prostovoljen, ve samo on. Prepričan sem, da je bil prostovoljen. In ni me presenetil, zakaj že v januarju 2014 sem odstop pričakoval, tako da bi umestitev novega papeža ne padla v postni čas. Namreč, pozimi 2012/13 je bil papež Benedikt v Latinski Ameriki, kjer je bilo zelo vroče poletje. V Rim se je vrnil vidno utrujen, oslabel. Med velikonočnimi obredi so ga po baziliki sv. Petra že prevažali z nekakšnim mostičkom na kolesih, ki ga je bil uporabljal že sv. Janez Pavel II. Sledilo je imenovanje novih kardinalov, tako da bi po Benediktovi smrti bilo število udeležencev konklava polno, torej 120. In jeseni je pri meni zazvonil alarm, potem ko je bil sklican še en konzistorij v istem letu. Vedel sem namreč, da je v neobičajnem pogovoru z novinarjem Petrom Seewaldom papež nekako dopustil možnost, da bi odstopil. Slutnja se mi je okrepila tik pred božičem, ko je svojega tajnika Georga povišal v nadškofa in ga umestil kot guvernerja vatikanske države, torej na položaj, ki ni vezan na pontifikat vladajočega papeža. Na božični dan so papeža Benedikta prevažali na novem prevoznem sredstvu, ki je bilo lepše kot že omenjeni mostiček na kolesih, toda papež je bil še bolj oslabel, kot je bil videti za veliko noč. Novega nadškofa je papež posvetil na praznik sv. Treh kraljev 6. januarja. Moje sklepanje je bilo jasno: papež bodisi sluti bližnjo smrt ali pa bo kmalu odstopil, kajti iz izkušnje kot najbližji sodelavec svojega predhodnika sv. Janeza Pavla II. je razumel, da zaradi zdravstvenega stanja ni več sposoben opravljati papeške službe. In tako se je – žal –  zgodil 11. februar s sicer zame nepričakovano zamudo. Poudarjam: prepričan sem, da se je izjemno modri intelektualec dr. Joseph Ratzinger za sestop s papeškega prestola odločil na podlagi svoje razumne odločitve! Amen.

V nadaljevanje kolumnistovega razmišljanja se ne bom vtikal, saj ima pravico do svojih fantazij in primerjav dveh cerkvenih dostojanstvenikov, »ki sta prejela najvišje posvečenje«, kot je zapisal. Namreč, takšno posvečenje je na primer nekoč prejel tudi prof. dr. Vekoslav Grmič. Kdor more, naj razume! Živimo pač v času »au milieu de nombreuses tribulations« /J. Maitre, 1902, str. 759/, ko je ob še živečem prejšnjem rimskem škofu edini rimski škof papež Frančišek, po prerokbi sv. Malahije iz leta 1139 imanovan »Petrus Romanus«. Ja, konec sveta se nezadržno bliža.

Da ne bo pomote ali zmote, poudarjam: verújem, da sveto Cerkev vodi Sveti Duh, čeprav v svoji človeški omejenosti njegovega delovanja včasih ne razumem. Prosim Ga, naj razsvetljuje papeža Frančiška, /obravnavanega kolumnista/ in – seveda – tudi mene.

Jakob Setničar

Zadnje novice

Sorodne vsebine