Takšno ravnanje ni etično. Upoštevati je potrebno, da smo živeli v totalitarizmu, brez pravih šol, informacij in vzgoje, ker je vse temeljilo na laži in zavajanju, kako human je komunizem.
Priznam, da sem bila tudi sama, tako kot številni člani različnih desnosredinskih in desnih strank po osamosvojitvi, že pred šestnajstim letom povabljena v ZKS, pri šestnajstih pa tudi sprejeta. Vse sem opisala v svoji biografiji Vera (2017). Po svojem izstopu sem morala pol stoletja poslušati očitek nad Jugoslavijo navdušenih znancev, zlasti zelo iznajdljivih in izjemno dobro plačanih za delo, ki so ga smeli opravljati le zanesljivi levičarji, da sem bila v komunistični stranki. Zaradi tega bi se menda morala strašno sramovati, še posebno zato, ker sem iz te stranke že po nekaj letih izstopila.
Priznam tudi, da v resnici nisem politično neobčutljiva, kot tisti, ki so predvsem finančno dojemljivi, velikokrat pa predvsem stremuški. Za politično občutljivo mladino pa je bila v Jugoslaviji ena sama stranka. Med člane je ta stranka najraje sprejemala nadarjene, delavne in socialno sočutne najstnike, gimnazijce, bruce in najboljšo delavsko mladino. Samo mladi iz močno antikomunističnih družin (večinoma zelo vernih) so se lahko zavestno odločili za nasprotovanje komunizmu.
To pa pomeni, da ni smiselno očitati nekdanjim mladim, za politiko vnetim komunistom, ki zdaj ne podpirajo levih strank, temveč sredinske in desne, da so bili »nekoč v komunistični stranki«. Ali je bila takrat morda še katera druga? Seveda je ni bilo. Še danes so menda spodobne samo levičarske, praktično vse bolj ali manj podobne komunističnim! Tako je pač v državah, ki so bile nekoč komunistične oziroma totalitarne.
Franca Buttolo
