Nisem dolgo ga poznal, kovača,
najbrž sem ga kdaj zgolj videl bežno,
deloval robustno je, nič nežno,
če bi ženska bil, bi bil možača.
Kar edino z žensko povezuje
tega pač po tnalu nabijača,
osmi marec je, ta dan obrača
po zobeh in z njim intrige kuje.
Iz familije je fant kovaške,
je že ata znan lik razbijača,
isto zdaj velja še zanj, kovača,
za izdelke njega pogromaške.
Najbolj, pravijo, kovač nabija,
ko je mesec poln, fant v resnici
tolče najbolj, bat vihti v levici,
kadar polna luna zanj navija.
Je kovač tesno povezan z luno,
mesečeve vodijo ga mene,
za visoke zgolj nabija cene,
vse pa vezano je na štacuno.
Slišati o njem je zadnje čase,
da drži svoj posel na kolenih,
v igricah da je doma cenenih,
tistih v slogu: vedno in zgolj zase.
Brez skrbi, da za kovača pride
tista ura, ko se sam bo mahnil
po kolenu in bo svoje staknil,
saj pri takih se tako izide.
Mu ne bo koleno pomagalo
niti stari ne kovačev oče,
osmi marec se tedaj zajoče,
po udarcu sapo bo jemalo.
Da slabo želim, napovedujem?
Prosim vas, saj se mi bitje smili,
ko tako v nevarne vode sili,
že vnaprej kovača pomilujem.
